Sodelovala je tudi pri sprejemanju evropskega akta o medijski svobodi in resoluciji o pravici do splava, podprla pakt o migracijah, ki so ena glavnih predvolilnih tem, na katerih svojo kampanjo gradi skrajna desnica. Čeprav se tem strankam obeta višja podpora na volitvah, pričakuje ohranitev sedanje velike koalicije v Evropskem parlamentu. Pogovarjali smo se o širitvi EU na Zahodni Balkan, kjer sodeluje v skupini prijateljstva s Severno Makedonijo, s katero jo vežejo družinske vezi.
Na prejšnjih evropskih volitvah ste bili nosilka evropske liste takratne LMŠ, ki se je po volitvah pridružila Gibanju Svoboda. Na junijskih evropskih volitvah boste nosilka liste Gibanja Svoboda. Koliko mandatov pričakujete, da bo prejela vaša lista?
Ne želim špekulirati, koliko mandatov bomo dobili, želela bi si vseh devet, ampak je to nemogoče. Si pa želim seveda čim več, vse, kar bo enako ali boljše od tega, kar imamo zdaj, bo uspeh.
Na listi je tudi obrambni minister Marjan Šarec, nekdanji predsednik LMŠ, ki vas je pred petimi leti povabil na evropsko listo. Glede na njegovo priljubljenost, se kaj bojite, da vas bo prehitel s preferenčnimi glasovi?
Jaz se res ne ukvarjam s tem, vesela bom za vsakega na tej listi, če bo izvoljen, ker se mi zdi prav, da o tem odločijo volivci. Tukaj bi apelirala na ljudi, da izkoristijo preferenčni glas in s tem povedo, koga si želijo, da jih zastopa v Evropskem parlamentu. Kolegov na listi ne gledam kot konkurenco, absolutno ne, kvečjemu nasprotno. Sploh mi ne pride na misel, da bi se bala ali Marjana ali kogarkoli drugega.
Vaš kolega Klemen Grošelj je umaknil soglasje k vnovični kandidaturi, ker je bil uvrščen na rep liste. Vam je znano, s čim se je zameril vodstvu stranke, da ga niso razvrstili višje?
Sploh ne bi želela govoriti o kakršnihkoli zamerah. Spoštujem Klemna in najino dosedanje delo v tem mandatu, ki je bilo odlično, zelo dobro sva sodelovala. Njegova osebna odločitev, da se umakne, me je sicer presenetila in se mi zdi tudi škoda, da se je tako odločil. Ampak, kot rečeno, to je njegova osebna odločitev in jo je tako treba spoštovati.
Vaše delo v Evropskem parlamentu očitno v stranki dovolj cenijo. Zelo ste si prizadevali za slovenske prevode na spletnih digitalnih platformah in operacijskih sistemih. Kaj ste dosegli?
Meni je pomembno, da predvsem ljudje vidijo, da se resnično trudim za tiste stvari, ki sem si jih postavila kot prioritete, ker vsega na žalost ne moreš spremeniti in izboljšati. Tega sem se lotila, ko sem videla svojega očeta, ko je želel s svojo vnukinjo gledati risanke na enem od mnogih programov. Ker niso bile sinhronizirane, on pa ne razume angleščine, sem začela razmišljati širše. Smo na trgu EU, slovenščina pa je eden od njenih uradnih jezikov EU, zato se mi ni zdelo pravično, da je ta ali katerikoli drug jezik na tem trgu diskriminiran ne glede na to, kakšne multinacionalke ali kdo drug pridejo na ta trg. Zato sem pisala direktorjem teh multinacionalk, se pravi Netflixu, Disneyju plus, Applu, z vsemi sem se tudi srečala, in od takrat so se zadeve začele premikati. Seveda ne gre od mi je danes na jutri, to je jasno tudi zaradi zapletenih zakonodajnih postopkov na evropski ravni, ampak vendarle, zadeve se premikajo. Navsezadnje bo to področje na nacionalni ravni uredila novela zakona o javni rabi slovenščine, s katero bo Applova Siri morala govoriti slovensko.
Sama sem pa v fazi, ko smo v Evropskem parlamentu sprejemali akt o svobodi medijev, vanj uspelo dodati določbe o medsebojnem sodelovanju inšpektoratov. Ker se vseh zadev ne da urediti na nacionalni ravni, bo namreč treba za ponudnike pretočnih videovsebin to področje urediti na evropski ravni. Denimo Netflix ima sedež na Nizozemskem in zanj velja nizozemska zakonodaja, niso vezani na slovensko ali katerokoli drugo v EU, razen na direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki pa mora biti še dopolnjena, saj še ni izrecno napisano, da je prepovedana diskriminacija jezika. Glede na določbe, ki smo jih sprejeli v aktu o svobodi medijev, pa bo lahko slovenski inšpektorat zaprosil nizozemskega, naj ukrepa zoper Netflix, ker ne spoštuje zakonodaje neke druge države članice. Trenutno je to le možnost, ne pa obveza, ta pa bo določena predvidoma z naslednjo revizijo te direktive, torej leta 2026. O tem se že mesece dogovarjamo z Evropsko komisijo, ki bo pripravila vse ustrezno, da leta 2026 ne bo več diskriminacije uradnih jezikov EU.
Omenili ste akt o svobodi medijev, ki ga je pred kratkim sprejel Evropski parlament in od držav članic zahteva zakonsko zaščito medijev in novinarjev. V Sloveniji še vedno nimamo novega medijskega zakona, prav tako vlada ni sprejela nobenih ukrepov za zaščito tiskanih medijev. Kako gledate na to?
Ta akt o svobodi medijev je res eden od največjih dosežkov, ne samo moj, ampak za ves parlament, saj se bo uredba prenesla v pravni red držav članic. V letu in pol morajo vse države sprejeti ustrezno medijsko zakonodajo, ki bo skladna s to uredbo. Do tega akta je bilo zelo težko priti, marsikdo si ga ni želel. Vemo, kakšno je bilo ozadje ob sprejemanju tega zakona oziroma žal razlogi še vedno obstajajo, to sta Madžarska in Poljska, čeprav se je v slednji položaj že spremenil, problem zdaj postaja Slovaška ...
Kaj pa Slovenija?
Komisarka Vera Jourova je javno povedala, da je bil eden od razlogov za določene člene v tem aktu prejšnja vlada, torej vlada Janeza Janše, ko je blokirala financiranje STA in politično prevzemala nacionalno RTV.
Odprto vprašanje pa ostajajo problemi tiskanih medijev.
Tudi v tem aktu se lotevamo določenih stvari, predvsem z vidika transparentnosti, ker bo moralo biti popolnoma vse razkrito, slamnatih lastnikov ne bo več možno skriti. To je mimogrede tudi eden od dosežkov ravno moje ekipe, da smo dodali člen, da je treba razkriti tudi povezane osebe, torej ne le neposrednih lastnikov, ampak tudi recimo politično izpostavljene povezane osebe. Ta zakonska zaščita bo orodje za Evropsko komisijo, ki je doslej lahko zgolj pozivala na primer našega prejšnjega premierja, naj preneha s političnimi pritiski na medije, več od tega pa niso mogli. Ko bo ta akt implementiran, bo lahko komisija šla v pravne postopke, tudi mediji bodo lahko začeli postopek pred evropskimi sodišči, če bo prišlo do političnega ali kakšnega drugega vmešavanja. Glede slabšanja položaja tiskanih medijev, kar ste omenili, pa moramo vedeti, da niti ta zakon dejansko ne more rešiti popolnoma vsega. Kljub temu se mi zdi zelo pomemben korak naprej, ni pa nujno, da se bo ustavilo pri tem, saj je še veliko stvari, ki jih bo treba urediti.
Slovenija je ena redkih držav, ki ima celo v ustavi zapisano pravico do splava. Prejšnji teden je Evropski parlament sprejel resolucijo, da bi to pravico vključili med temeljne pravice na listini EU, vendar je težko pričakovati, da bodo soglasje dale vse države članice EU. Kaj takšna resolucija pomeni za ženske v državah, kjer je splav prepovedan?
To je večna težava pri marsikateri zakonodaji. Kar Evropski parlament sprejme, države članice običajno potrjujejo s konsenzom in velikokrat pride do drugačnega dogovora. Zato je res malo verjetno, da bo ta resolucija sprejeta v takšni obliki, kot smo jo mi sprejeli. Kljub vsemu pa mislim, da je že to zelo pomemben, vsaj simboličen korak, predvsem za ženske. Absolutno podpiram pravico do splava, ker je to človekova pravica. O teh stvareh ne bi smeli odločati drugi, to je odločitev posameznice, zelo težka, psihično in fizično. Absolutno se mi ne zdi prav, da se s takimi ideološkimi boji vračamo v nazadnjaške čase oziroma da so ponekod še vedno v takšnih časih, čeprav smo leta 2024. Omogočanje te pravice ne pomeni, da se bo zdaj pa kar nenadoma več žensk odločalo za splav, temveč le to, da če se bodo, to lahko storijo varno. Zato tudi ne razumem kolegov in kolegic, predvsem zadnjih, da so glasovale proti eni od temeljnih človekovih pravic.
Iz Slovenije je denimo proti glasovala Romana Tomc poleg Franca Bogoviča.
Tako je.
Evropski parlament je potrdil tudi pakt o migracijah in azilu, ki je vzpostavil enotna pravila urejanja migracij. Se strinjate z Vojkom Volkom, državnim sekretarjem za nacionalno varnost, da migracije niso le humanitarni, ampak tudi varnostni problem?
To drži. Dejstvo je, da morata varnost in solidarnost iti z roko v roki, ne moremo se osredotočiti zgolj na eno ali zgolj na drugo. Ta pakt res ni idealen, vzpostavlja pa enotna pravila, ker je to evropski problem oziroma širši globalno. Ampak z evropskega gledišča ena država članica ne more sama teh stvari urejati, zato je bil ta pakt nujno potreben. Pri vsem tem pa vendarle ne smemo pozabiti na človekove pravice. Vsekakor bi moral biti že zdavnaj sprejet, vendar do konsenza ni prišlo zaradi blokade prav tistih voditeljev članic, ki so najbolj glasni pri migrantskih problemih ter najbolj aktivni pri manipulacijah in strašenju ljudi na plečih konec koncev tudi migrantov. To se mi zdi obsojanja vredno. Migracij ne bo ustavila prav nobena ograja ali kakršnakoli blokada Madžarske ali kogarkoli drugega na svetu. Posploševanje pa nikoli ne prinese nič dobrega, ne moremo metati v isti koš vseh, niso vsi migranti isti, niso vsi begunci in azilanti kriminalci. Kriminalce imamo povsod, navsezadnje tudi v politiki.
Migracije so tudi ena od osrednjih tem pred evropskimi volitvami. Je modro v tem času jeziti prebivalce Obrežja in Središča ob Dravi z začasnimi azilnimi domovi? Na njihovih protestih svojo predvolilno kampanjo gradijo kandidati SDS Janeza Janše.
Oni bi v vsakem primeru to temo zlorabili za predvolilno kampanjo. Vedno to počnejo. To so začeli izpostavljati kot največji problem te države že zdavnaj, preden je bila sploh sprejeta odločitev o začasnih azilnih domovih. Zato ne želim špekulirati, ali je to modro ali ne. Dejstvo je, da je nujno treba te stvari urediti. Tudi z vidika varnosti ljudi, ki živijo na teh območju, je bolje, da se migrante namesti v neki prehodni dom in nato preusmerja na podlagi pravil, ki so zdaj sprejeta v paktu. Toda določen del politike z SDS načelu pač te stvari izkorišča in bi to počeli, tudi če prehodnih azilnih domov sploh ne bi bilo.
Predvolilne projekcije kažejo, da se bodo na evropskih volitvah okrepile skrajno desne stranke. Kaj bi to pomenilo za prihodnost EU?
Želim, da te stranke ostanejo na robu in v manjšini. Po drugi strani pa je realnost drugačna, saj se te stranke krepijo in nevarnost zagotovo obstaja. Ne sicer v smislu razpada EU, ampak večje neenotnosti, ki se lahko odraža pri sprejemanju določenih zakonodaj. Že zdaj vidimo zanimive koalicije, denimo največje Evropske ljudske stranke, katere del se spogleduje in v bistvu sodeluje s skrajno desnico oziroma političnima skupinama ECR (evropski konservativci – op. p.) in celo ID (identitarci – op. p.), kar me najbolj skrbi.
Kakšna pa je po vašem verjetnost, da bi se po volitvah v Evropskem parlamentu oblikovala koalicija med Evropsko ljudsko stranko in evropskimi konservativci, ki povezujejo tudi nekatere skrajno desne stranke, v takšni koaliciji pa bi sodelovali tudi liberalci?
Ne vem, kaj bo, ne želim si niti napovedovati ali pa si ne upam, ker se lahko zgodi res vse, na žalost tudi tak scenarij, čeprav same sebe potem ne vidim v taki koaliciji, če bom seveda še enkrat izvoljena. Zato je ključno, da gredo ljudje volit, dejansko je vse odvisno od volilne udeležbe, ker skrajnosti nimajo večine, tudi v Sloveniji ne. SDS ima vedno približno enako podporo, ampak ta se seveda zviša, če gre manj ljudi na volišča, in to je glavni problem. Verjamem, da je ne samo v Sloveniji, ampak na splošno v EU večina volivk in volivcev progresivna, proevropska in zmerna, ampak morajo iti volit, da pridejo v Evropski parlament zmerne in proevropske stranke.
Za takšno desno koalicijo se zavzema tudi Janša, ki v primeru ponovitve sedanje velike koalicije s socialisti napoveduje odhod SDS iz Evropske ljudske stranke. Koliko se vam zdi verjetno, da se bo to res zgodilo? Se bo SDS pridružila konservativcem, kamor želi tudi Orban?
Menim, da bi SDS že zdavnaj morala zapustiti Evropsko ljudsko stranko, ker ne spadajo v zmerno desnico, tam so v resnici zgolj zaradi tega, ker je to največja evropska politična družina. Tam bodo skoraj gotovo tudi ostali po teh volitvah, čeprav po svojih vrednotah ne spadajo tja. Oni niso zmerni, so skrajni in zagotovo spadajo v kakšno drugo politično družino.
Bili so v tisti manjšini strank Evropske ljudske stranke, ki niso za nosilno kandidatko podprli sedanje predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. Kdo bo po vašem vodil Evropsko komisijo po volitvah? Ali lahko von der Leynova računa na vaš glas?
V tem trenutku ne morem povedati, da ga ima ali pa da ga nima. Odvisno je od tega, ali bom sploh o tem odločala. Še bolj pa je to odvisno od tega, kakšna bo sploh sestava Evropskega parlamenta. Verjamem, da bomo liberalci spet »kingmaker«, jeziček na tehtnici, in da se bo spet oblikovala koalicija ljudske stranke, socialistov in liberalcev. Šele nato se bo odločalo o tem, kdo bo vodil Komisijo in kakšna bo njena sestava, zato je razplet v tem trenutku nemogoče napovedati, saj bo sklenjenih še ogromno takšnih in drugačnih kompromisov.
Verjetno je težko napovedati tudi, kakšen resor bo dobil slovenski kandidat za komisarja Tomaž Vesel. Se lahko v zvezi z njegovim imenovanjem še kaj zaplete? Izkazalo se je, da ni usklajen v koaliciji.
Nikoli se ne ve, ampak glede očitkov, da je bil prerano predstavljen, menim, da s tem ni nič narobe, predvsem z vidika transparentnosti. To je veliko bolje od odločanja v ozadju in kupčkanja s koalicijskimi partnerji. Iz tega vidika se mi ne zdi narobe, da je predsednik vlade predstavil kandidata. Vsi pa poznamo postopke, skozi katere bo moral iti Tomaž Vesel. Verjemite mi, da se tega zaveda tudi predsednik vlade.
Kakšne možnosti pa ima po vašem nekdanji predsednik Borut Pahor za položaj posebnega odposlanca EU za dialog med Beogradom in Prištino?
Upam, da dobre. Mislim, da bi to funkcijo odlično opravljal. V svoji politični karieri je počel veliko stvari, območje Zahodnega Balkana pa je zagotovo eno tistih, kjer je izkazal največ svojega poznavanja.
Kdaj pričakujete širitev EU na Zahodni Balkan? Bodo vse te države sprejete v paketu ali lahko kakšna med njimi pričakuje hitrejšo pridružitev?
Težko karkoli napovem. Mislim sicer, da ne bo paketa, ampak bodo države sprejete glede na napredek in geopolitične razmere. Videli smo, da je šlo z drugimi državami hitreje, vendar se mi zdijo dvojni standardi nepošteni. Tudi sama sem glasovala za Ukrajino, da ne bo nesporazuma, ampak na Zahodnem Balkanu vidimo veliko retoričnega vračanja v devetdeseta leta, kar me skrbi. Hkrati pa je dobro, da se tega zaveda tudi EU, da so se v tem mandatu zadeve marsikje premaknile, pri Severni Makedoniji, Albaniji, navsezadnje tudi Bosni in Hercegovini ob močni podpori aktualne slovenske vlade in nas, ki smo jo glasno zagovarjali v Evropskem parlamentu. EU je sicer izgubila določeno kredibilnost s praznimi obljubami v preteklosti, ampak ne more narediti vsega sama, države kandidatke so tiste, ki morajo izpolniti upravičene pogoje za včlanitev.
Vaši starši so prišli iz Makedonije, vi tudi govorite makedonsko tekoče, kot evropska poslanka sodelujete z delegacijo sobranja, zato najbrž zelo dobro poznate razmere. Kako gledate na blokado Bolgarije, ki Makedoncem odreka narodno in jezikovno identiteto, hkrati pa zahteva priznanje bolgarske manjšine v Makedoniji?
To se dogaja celo v Evropskem parlamentu, ko mi poslanec iz Bolgarije, iz bolgarske stranke VMRO, vedno reče, da sem »hči enega naroda«. Nisem. Moj oče je Bolgar, rojen v Srbiji, mama pa je bila Makedonka. Moje poreklo izhaja iz dveh narodov, jaz se sicer identificiram z makedonskim, ker je oče živel v Makedoniji, kjer je spoznal mojo mamo. Toda še vedno imam po očetovi strani sorodnike v Severni Makedoniji in jim nikoli ni bilo težava povedati, da so Bolgari. Tako da je vse to, kar zdaj trdi Bolgarija, manipuliranje. Seveda ni vse super, ampak veste, za koga? Predvsem za makedonsko manjšino v Bolgariji, če smo že pri tem.
Kakšne pa so jezikovne razlike med narodoma?
Dovolj velike, da se ne da reči, da gre za en jezik, ampak to ni niti bistvo problema. Makedonija si je morala spremeniti ime v Severno Makedonijo zaradi blokade neke druge države. Bolgarija jo je med prvimi priznala kot samostojno državo, v zadnjih nekaj letih pa so se kar nenadoma odločili za blokado, pred tem ni bilo nobenih težav. Spet smo torej pri cenenem nabiranju političnih točk na podlagi nacionalizma in vračanju v neka druga leta, kar je nesprejemljivo. S tega vidika ne podpiram konsenza držav članic, ker nekateri voditelji to izkoriščajo za svoje lastne, parcialne politične interese. Navsezadnje ta blokada ni niti v interesu ljudi v Bolgariji, ampak zgolj določene politične struje, ki širi sovraštvo med narodi.
Do podobnega zapleta bi lahko prišlo, če bi prej v EU prišla denimo Albanija ali Srbija, potem pa bi drug drugo blokirali zaradi Kosova.
Zato je v bistvu pametno vsaj v tem kontekstu ta konsenz odpraviti. Določiti bi morali natančna pravila, čeprav jih za pogajanja z EU že imamo, toda pravila v smislu prepovedi izkoriščanja članstva v EU za neupravičene težnje določenih voditeljev.
Kakšna je po vašem nevarnost, da bi na Zahodnem Balkanu spet prišlo do vojne, denimo v BIH in na Kosovu?
Tega se žal ne da popolnoma izključiti, malo skrb zbujajoče je tudi dogajanje zunaj EU, ki lahko vpliva tudi na Zahodni Balkan. Na primer letošnje volitve v ZDA. Trump, na primer, je izredno nepredvidljiv človek.
V bistvu že divja vojna v naši soseščini, v Ukrajini, tudi Bližnji vzhod ni tako daleč. Ali EU potrebuje komisarja, ki bo posebej pristojen za obrambo?
Glede na zadnje izjave se bo to zelo verjetno zgodilo, sploh zaradi trenutnega dogajanja in geopolitike. Treba pa je vedeti, da to ne bo evropski minister za obrambo, ker bo obramba kot taka še vedno ostala v pristojnosti držav članic. To bo pač eden od 27 komisarjev, vendar nanj ne smemo gledati kot na evropskega vojaškega ministra, temveč na nekoga, ki bo konkretno postavljen za evropsko obrambno politiko, skušal jo bo čim bolj poenotiti, da bi bili čim manj odvisni od tretjih držav, denimo ZDA. Kljub temu moram poudariti, da to ne bi smel biti ključni fokus prihodnje sestave Evropske komisije, EU mora predvsem ostati projekt miru. Zavedam se, da ne živimo v idealnem svetu, toda ne smemo pozabiti na pomen zelenega prehoda, blažitve socialnih stisk, konkurenčnosti gospodarstva … Ta vidik se je v zadnjem času malo izgubil.
Kdaj naj Slovenija prizna Palestino? Ali naj čaka na preostale članice EU? Nekatere so jo sicer že priznale.
Žal mi je, da so prejšnje vlade to priložnost zamudile. Ko sem bila kot novinarka v Palestini leta 2018, so se o možnosti priznanja Palestine pogovarjali v takratni Cerarjevi vladi, pa se potem za to potezo niso odločili. Mislim, da je priznanje Palestine nujno in potrebno, toda v danem trenutku podpiram odločitev aktualne vlade, da to stori v čim bolj primernem trenutku skupaj s tistimi državami, ki jim je preprosto jasno, da v Palestini spremljamo razpad človečnosti oziroma genocid. Pri tem ne bi smeli imeti dvojnih meril, seveda pa je pri priznanju treba počakati na primerne razmere in to narediti takrat, ko bo to imelo največji učinek, najboljši možen pa seveda za Palestinke in Palestince kot narod, ne za kogarkoli drugega v tej zgodbi.
Koliko vpliva pa ima Slovenija v EU glede na to, da smo majhna država, ustanovljena šele pred tremi desetletji?
Toliko, kot si ga naredi. Če me sprašujete za vpliv v Evropskem parlamentu, kjer nas je samo osem, je vse odvisno od angažmaja posameznika in od zaupanja politične skupine, od tega, kakšne odnose zgradiš, kako se povežeš. Ni res, da se nič ne da, ker smo majhni, jaz ne gledam na nas kot na majhne, ampak kot na enakopravne vsem drugim. Bila sem del pogajalske ekipe pri že omenjenem sprejemanju ene od najpomembnejših zakonodaj, medijske evropske zakonodaje, ker so mi zaupali, da bom dobro opravila to delo, sploh ni bilo pomembno, da sem iz Slovenije.
Ampak občutek ljudi je, da ima Slovenija v bistvu premajhno težo, ker imamo zgolj osem oziroma zdaj bomo imeli tam devet od 720 poslancev. Ali je to mogoče razlog za nizko volilno udeležbo na evropskih volitvah v Sloveniji?
Mogoče. Ampak mislim, da je glavni razlog v tem, da je politika na splošno, sama sebe ne mečem v ta koš, zelo neiskrena in zelo nepregledna. Tudi, mimogrede, očitno ne zna komunicirati z ljudmi tako, da bi razumeli, kako zelo pomembno je iti na volitve in izbrati svoje predstavnike na katerikoli ravni. Tukaj je soodgovornost na politiki kot taki, ker imamo veliko slabih zgledov in si potem ljudje mislijo, da se bodisi nič ne da, ker smo majhni, bodisi da se nič ne bo spremenilo, tudi če gredo volit. Ni res. Nismo vsi slabi, nismo vsi isti. To skušam ves čas dopovedati. Zato pozivam ljudi, da gredo volit in izkoristijo preferenčne glasove za kogarkoli že, samo naj te odločitve ne prepustijo drugim.
