Dr. Marko Lovec se je rodil leta 1984 v Ljubljani. Obiskoval je II. gimnazijo Maribor, nato je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani študiral politologijo, smer mednarodni odnosi. Leta 2008 je za diplomsko delo Moderna med trgom in državo prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Delal je kot novinar, pisal je za Indirekt, Delo in Mag, leta 2013 pa doktoriral z disertacijo Ontološka realistična analiza reform skupne kmetijske politike Evropske unije. Trenutno je raziskovalec v Centru za mednarodne odnose in izredni profesor na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Si upate napovedati razdelitev poslanskih sedežev med slovenskimi kandidati za evropske volitve?
Upam si napovedati, saj ne bo nobenih posledic zame, ampak ne vem, če bo napoved zelo točna. Imamo javnomnenjsko raziskavo, ki je bila narejena za volilne namere, ampak še preden so bile vse liste predstavljene in preden se je kampanja začela. Na evropskih volitvah pa lahko kampanja igra kar pomembno vlogo, ker so bolj izpostavljeni ključni predstavniki list, pomembna je tudi udeležba, in ker še ni jasno, ali bo vzporedno potekal referendum, je še marsikaj odprto. A če izhajamo iz te zadnje projekcije, tudi zelo podobne evropskim projekcijam, obe kažeta, da bo SDS dobila štiri poslance, Nova Slovenija enega. Se pravi stranke, ki so znotraj Evropske ljudske stranke, bodo zmagale in bodo imele pet od devetih slovenskih poslancev. Potem bo Gibanje Svoboda dobilo dva mandata, enega Socialni demokrati, za enega je po teh projekcijah kazalo, da ga bo dobila Levica, ampak mislim, da ko se bo začela kampanja, bo Vladimir Prebilič bolj stopil v ospredje.
Ima Prebilič možnost priti v Evropski parlament brez podpore parlamentarne stranke?
Ima podporo stranke Vesna, ki je del evropskih zelenih. Ni to parlamentarna stranka, ampak glede na to, kako se je Prebilič odrezal na predsedniških volitvah, in da se tudi na fakulteti deloma ukvarja z vprašanji Evropske unije, pa da ima stranka tudi mrežo, s katero mu bo lahko pomagala, da so okoljska vprašanja pomembna in vidna, da je hkrati župan in ima tudi svojo lokalno bazo volivcev, pričakujem, da se bo znal pragmatično opredeliti do okoljskih vprašanj, in po mojem ima možnost priti v Evropski parlament.
Pa se vam Prebilič dejansko zdi okoljski politik, torej nekdo, ki so mu okoljske teme prioriteta?
Ne.
Levica je po vašem mnenju v največji nevarnosti, da še enkrat ostane brez evropskega poslanca?
Kaže jim zelo podobno kot na prejšnjih volitvah, ko so bili tudi tam nekje na meji. Takrat verjetno niso čisto dobro premislili izbire kandidatke, ker jim verjetno ni bila prioriteta dobiti poslanca, ampak reševanje znotraj strankarskih zadev. Violeta Tomić je bila takrat celo vodilna kandidatka evropske levice, a na tistih volitvah se ni najbolj odrezala. Zdaj projekcije kažejo podobno, tudi na evropski ravni se ne pričakuje krepitve družine levice, v Sloveniji pa je Levici celo upadla javnomnenjska podpora. Verjetno zato, ker imajo notranje težave s Kordišem in ker so bolj ideološko opredeljeni člani stranke iz Levice izstopili, to pa se očitno odraža v projekcijah.
Kaj pa, če Luka Mesec kandidira kot nosilec liste Levice na evropskih volitvah?
Mislim, da bi v tem primeru dobili eno mesto. Če se spomnite leta 2014, ko je Levica prvič prišla v parlament, tedaj sprva ni kazalo, da se bo to zgodilo, potem pa so prišla televizijska soočenja, Luka Mesec je zastopal stranko na televiziji in podpora ji je zrasla. Tako da očitno zna nastopati na televiziji.
Kako realne so napovedi o ostrem zasuku v desno v številnih državah članicah?
Mislim, da gre večinoma za strašenje, tudi že leta 2019 je bilo nekaj podobnega prisotno. Poskuša se mobilizirati sredinske progresivne volivce s strašenjem pred tem, kaj bi se lahko zgodilo, če ne gredo na volitve. Če pogledamo dve evroskeptični skupini v Evropskem parlamentu, ena so Evropski konservativci in reformisti, druga je Identiteta in demokracija, sta si zelo različni. Na eni strani imamo stranke, ki so del vladnih koalicij, ki že zdaj sodelujejo tudi s to veliko koalicijo znotraj Evropskega parlamenta, kjer podpirajo posamezne ideje. Gre za recimo zmerne konservativce, kakršna je Giorgia Meloni v Italiji. Na drugi strani pa imamo znotraj Identitete in demokracije zelo različne stranke, ki imajo včasih tudi skrajne ideje, zato so za številne stranke znotraj Evropske ljudske stranke posamezne stranke v okviru Identitete in demokracije nesprejemljive. Zaradi njihovih pogledov na Ukrajino, zaradi pogledov na preteklost in na liberalne vrednote. Ne verjamem v tovrstno desno koalicijo. Če pogledamo izjave predsednice Komisije Ursule von der Leyen, je v zadnjih nastopih pokazala, kaj je zanjo še sprejemljivo in kaj ne. Večkrat je obiskala Melonijevo, s katero ima v nekaterih stvareh podobne poglede, kar kaže, da so Evropski konservativci in reformisti še sprejemljivi. Ena teh skupnih točk je prizadevanje ustaviti migracijski val. Medtem ko Identiteta in demokracija s proruskimi stališči in s skrajnimi pogledi na migracije za zmerno desnico ni sprejemljiva.
Mislim, da Putin pretiranega razloga za zadovoljstvo ne bo imel, je pa vse odvisno še od držav članic. V Evropski uniji imamo dva zakonodajalca, eden je Evropski parlament, drugi so države članice, in zato, da je neka komisija postavljena, potrebujemo soglasje na obeh straneh. Tudi če bi v Evropskem parlamentu prišlo do večjega zasuka je še vedno potreben pristanek držav članic, tam pa v velikih, pomembnih državah članicah teh skrajno desnih strank nimamo na oblasti. Če pogledamo največje države, v Nemčiji imamo rdečo, zeleno, liberalno koalicijo, v Španiji imamo socialiste na oblasti, v Italiji so konservativci, ampak gre za neko bolj zmerno stranko. Edini tak primer stranke Identitete in demokracije, ki je skoraj postala vladna stranka, imamo na Nizozemskem, ampak vidimo, da Geertu Wildersu v več mesecih ni uspelo sestaviti koalicije, zdi se celo, da je nizozemska članica Evropske ljudske stranke tu malo špekulirala in se z njim pogajala s figo v žepu, zato da zdaj tik pred volitvami pokaže, da skrajna opcija ne zna oblikovati vladne koalicije.
V kakšnem stanju pa je po vašem mnenju Evropska unija pred prihajajočimi volitvami?
EU je šla skozi dve veliki krizi, ena je bila pandemija, druga je vojna v Ukrajini. Obe sta prinesli gospodarske probleme z inflacijo, prekinitvijo dobavnih verig, zaostreno konkurenco z drugimi silami. V Združenih državah so sprejeli ogromen reševalni paket za gospodarstvo, ki se je sicer imenoval protiinflacijski, ampak je imel druge učinke in je spodbujal domači zeleni prehod ter krepil konkurenčno prednost ameriških podjetij. Imamo še Kitajsko, s katero Evropska unija tekmuje tudi za redke kovine, pa v elektrifikaciji avtomobilskega prometa. Ta na Kitajskem poteka veliko hitreje kot v Nemčiji, kot odziv pa se v EU pojavljajo protekcionistične ideje. Potem je še vojna v Ukrajini, ki je pospešila rast cen energentov in tudi to vpliva na konkurenčnost evropske proizvodnje. V nekem prejšnjem obdobju je bila Nemčija navajena uvažati poceni energente in potem svoje avtomobile na notranje izgorevanje konkurenčno prodajati po celem svetu, jih izvažati v Ameriko, na Kitajsko in drugam. Zdaj je tega obdobja konec, energija je postala draga, in motorji z notranjim izgorevanjem so očitno tehnologija preteklosti, v novih tehnologijah pa Nemčija ni dovolj konkurenčna.
Ena glavnih tem je v zadnjih mesecih postalo nezadovoljstvo kmetov zaradi zahtev Bruslja glede zelenega prehoda, pa niso edini, ki jim ta tema dviga pritisk. Kritike na račun zelenega prehoda so tudi v strankah.
Aktualna Komisija je nastopila svoj mandat s programom zelenega prehoda in v obdobju pandemije, ki je bilo tudi obdobje strahu pred pretiranimi globalnimi spremembami, od podnebnih sprememb do širjenja bolezni, se je zdelo, da je to dobra ideja, da bo lahko neka supranacionalna oblast, kot je Evropska komisija, s tem spet dobila svoj smisel. Tega nobena država ne more izpeljati sama zase, s skupnim načrtom pa to zmoremo. Ni šlo samo za to, da bomo zamenjali eno tehnologijo za drugo, ampak da bomo tudi ustvarili delovna mesta, ki bodo dolgoročno prinašala večjo dodano vrednost in ki bodo tudi omogočala boljše življenje v EU, bolj zdravo okolje. Marsikaj od tega potem ni bilo uresničeno ali pa je predolgo trajalo, potem se je zgodila še vojna v Ukrajini, ki je spremenila prioritete. Na primer plin je bil mišljen kot tranzicijski energent za naslednja desetletja – je relativno čistejši od številnih drugih fosilnih virov in imamo že infrastrukturo, po kateri ga je mogoče dobavljati. Žal pa smo stavili na odvisnost od ene države, ki ima svoje geopolitične cilje.
Kaj bi za Evropsko unijo pomenila Putinova zmaga v Ukrajini? Recimo, da mu uspe prisiliti Ukrajino v sklenitev miru pod pogoji, ki jih sam diktira.
Zmaga Putina v Ukrajini bi bila politična katastrofa, ker bi se pokazalo, da EU v svoji okolici ni sposobna predvideti vpliva tretjih držav in preprečiti dejanj, ki so v njeno škodo. Da ni sposobna omogočiti državam, ki mejijo na EU, da lahko same izbirajo svojo pot, svojo prihodnost. A mislim, da se je Putin že uštel, računal je, da bo v zelo kratkem času obvladal Ukrajino, da bo prisilil oblast k odstopu, nastavil svoj marionetni režim, da bo presenetil svet, ne, kot ga je že prej večkrat, tudi s Krimom in še prej v Gruziji. V tem smislu mu tokrat ni uspelo, Ukrajina je bila zanj prevelik zalogaj, z uporom je presenetila tudi Zahod. Ta najprej sploh ni pričakoval napada v Evropi in potem tega, da se bo Ukrajina sposobna toliko upreti, kot se je.
Zadnje mesece poslušamo svarila evropskih generalov in politikov, da je možnost ruskega napada na EU v nekaj letih zelo verjetna.
Ne vem, na podlagi česa to sklepajo. V vojni v Ukrajini opazujemo, da se je Rusija vojaško izjemno izčrpala, kar kaže število tankov, ki jih je izgubila, pa da za konvencionalno oborožitev uporabljajo že zelo staro opremo, tovarne pa nove ne uspejo proizvajati dovolj hitro. Tako da ne vem, na čem temeljijo te ocene. Je pa v daljši prihodnosti mogoče, da bo vojna v Ukrajini povzročila srednjo in dolgoročno gospodarsko krizo v Rusiji oziroma vsaj upočasnjevanje rasti, in režim bo, da bi preživel, skušal uporabiti vojaško moč in groziti z zasedbo še ene države, da bi s pogajanji dosegel boljši položaj napram Zahodu. To lahko opazujemo v Severni Koreji, kjer režim tudi ves čas grozi z uporabo jedrskega orožja, ker na gospodarskem področju ni konkurenčen, zato uporablja to nišo, ki jo ima, da skuša pridobiti boljši položaj zase in se ohraniti na oblasti. Rusija je enostavno prevelika država, tudi ruske elite so preveč vezane na Zahod.
Mislim, da se bo prej ali slej pojavil razdor znotraj teh elit in bodo začeli razmišljati, da so bile storjene napake in da se je treba obrniti v drugo smer. V tej situaciji se nam zdi, kot da Ukrajina izgublja, da je deležna premajhne podpore, ampak politika je vedno zelo nepredvidljiva, vojne so se vedno v preteklosti pokazale kot zelo nepredvidljive. V tisti situaciji, ko je Ukrajina začela svojo protiofenzivo, če bi jim prej dobavili malo več orožja, da bi bili malo bolj uspešni, pa če bi Prigožinov upor imel morda močnejši odziv ali če bi malo dlje vztrajal s pohodom na Moskvo, bi se lahko danes pogovarjali o nečem čisto drugem, kot pa se pogovarjamo zdaj.
V teh dneh smo priča aferi z očitki o ruskem plačevanju evropskih poslancev za prorusko propagando. Gre za dejanski problem ali za zgodbo, ki je priročno vzniknila pred evropskimi volitvami?
Prisotnost ruskega denarja in interesov je dejanski problem. V več državah se te stvari odpirajo, tudi v sosednji Avstriji poteka preiskava. Rusi so imeli dolgo odprta vrata v Evropsko unijo, tudi v Slovenijo, kot investitorji, kot lastniki nepremičnin in podjetij. Nihče o tem ni razmišljal kot o tveganju. Nihče se ni ukvarjal s tem, na kakšen način in na plečih koga so ta denar sploh zaslužili ali kakšne posledice je ta način bogatenja imel za ljudi, ki v Rusiji živijo. V Evropi so si kupovali vpliv na medije in politike, da so dosegali svoje cilje. Vidimo, da so na strateških področjih, kot je energetika, vzpostaviti razmerje odvisnosti, pri čemer je bil velik del evropskega gospodarstva odvisen od enega vira energije. Ne samo to, vplivali so tudi na politiko, na nacionalistične evroskeptične stranke. Ogromno člankov imate o povezavah med posameznimi evroskeptičnimi nacionalističnimi strankami, ki so se pojavljale v zadnjih 10 ali 15 letih, in ruskimi interesi, ruskim denarjem. Šlo je za čisto načrtno delovanje, odprtost EU so v Moskvi dojemali kot šibkost. Češ če je strankarski sistem nestabilen, zakaj pa ne bi plačali eni stranki ali nekaj strankam. Pa če je medijski sistem nestabilen, če je je nestabilno lastništvo in so mediji dovzetni za vplive, zakaj ne bi Rusi sami podprli enega svojega medija ter vplivali na javno mnenje.
Kako verjetna je ponovna velika koalicija konservativcev, socialistov in liberalcev? Po nekaterih napovedih naj bi te tri stranke skupaj dobile manj kot polovico sedežev.
Menim, da je to najbolj verjetna koalicija, še vedno večina napovedi kaže, da bodo imeli dovolj veliko število glasov, še vedno bi se lahko povezali z nepovezanimi poslanci, če bi bilo potrebno. Evropski konservativci in reformisti ali del te skupine bi lahko podprl to veliko koalicijo ali jo vsaj neformalno podpiral pri posameznih predlogih. V Evropskem parlamentu koalicija nima takšne vloge kot v nacionalnih parlamentih, gre bolj za to, da se pri vsakem predlogu posebej išče podporo, kasneje je potrebna še podpora v državah članicah. Tudi tam, kjer vladajo stranke evropskih konservativcev in reformistov. Vse kaže, da prihaja do pogovorov. Najbrž se pogajajo o tem, da bi Italija dobila kakšno pomembno funkcijo v prihodnji Evropski komisiji.
Ni Italiji pomembna funkcija v komisiji že zagotovljena zaradi velikosti države?
Ni nujno, če pogledamo zadnje mandate, večje države niso vedno dobile najpomembnejših resorjev.
Bo Orban s stranko Fidesz v novem sklicu Evropskega parlamenta našel novo skupino – se bo včlanil v katero od delujočih ali bo nase navezal glavne somišljenike v EP in ustanovil svojo skupino?
Mislim, da so mu Evropski konservativci in reformisti rekli, da se jim lahko pridruži, če opusti proruska stališča.
Pa je opustitev teh stališč v njegovem interesu?
Seveda to ni v njegovem interesu. A kakšne druge možnosti še ima? Tu je potem še Identiteta in demokracija, v kateri pa postrani gledajo na vzhodnoevropske države, tudi na Orbana. Zanje je vseeno še pomembno, da pokažejo, da zagovarjajo liberalne vrednote. Če pogledamo nemško stranko AfD, so v njenem programu tudi prisotne libertarne ideje, medtem ko Orban zagovarja reguliran intervencionistični pristop h gospodarstvu. Čeprav je za Madžarsko pomemben izvozno usmerjen model, je vseeno prisotnega veliko intervencionizma. Tako da so neskladja, razlike s to skupino. Vprašanje je tudi, kaj bi politično pridobil s tem, ko bi se včlanil v skupino, ki nima vladajočih strank, ki nima možnosti, da vpliva na evropsko odločanje. Zdaj ima še težave doma, kar serijsko se pojavljajo škandali. V politiki ni naključij, tudi s tovrstnimi režimi se da sodelovati, saj so lahko pragmatični. A Orban se je poleg tega sodelovanja s Putinom, v narekovajih, postavil na stran Donalda Trumpa, kar Bidnovi administraciji seveda ne ustreza, in pojavljajo se afere.
Lahko pričakujemo, da bo Orbanova slovenska zaveznica SDS v tem mandatu zapustila Evropsko ljudsko stranko in prestopila h konservativcem?
Janša je napovedal, da bodo izstopili, če pride še do ene velike koalicije. A politiki si včasih premislijo.
Dejansko je ta velika koalicija najverjetnejša možnost.
Ne vem, zakaj natančno je to napovedal, verjetno je želel, da prevzamejo določene ideje, povezane z bolj konservativnimi pogledi, ampak Evropska ljudska stranka se je v bistvu že precej postavila proti migracijam. V glavnem proti tihotapcem in nezakonitim migracijam v smislu, da je treba zaščititi meje, ni se pa postavila proti zakonitim migracija. Te so zanjo potrebne, so del evropskega življenja, nujne so za gospodarsko rast, in tu razlika je, ker Orbanov krog zagovarja politiko spodbujanja rojstev, torej drug pristop k reševanju demografskega vprašanja. Mogoče je Janša pri tem malo bližje Orbanu kot pa Evropski ljudski stranki.
Če pogledamo okoljska vprašanja pa je Evropska ljudska stranka naredila korak nazaj, je zelo zadržana, vsaj v retoričnem smislu, njen program skoraj ne govori o podnebnih spremembah, in kmečke proteste so izkoristili za to, da so začeli poudarjati, da so na strani evropskega kmeta. Res je tudi, da SDS razen tega, da občasno opozarja na, kot rečejo temu, norosti zelenega prehoda in pa da se je postavila na stran kmetov, ni veliko govorila o zelenih temah in podnebnih vprašanjih. Zdi se mi, da to ni ključni del njihovega programa, mislim, da vseeno večina v Evropski uniji sprejema zeleni prehod kot nujnost, se pa občasno postavljajo na stran posameznih skupin, ki se čutijo prizadete.
Ko govorimo o kmetih, je treba biti odkrit, oni so prva žrtev podnebnih sprememb in bi jim moralo biti v interesu, da se vzpostavi trajnostni način kmetovanja. So tudi prejemniki ogromnih subvencij, kar tretjina evropskega proračuna v bistvu gre njim. Večina tega denarja spodbuja proizvodnjo, zato ga največ dobijo veliki kmeti. Zaradi krepitve proizvodnje se potem dogajajo tudi cenovni pritiski, predvsem na manjše kmete, kakršnih je v Sloveniji večina. Tako da bi tudi oni morali razmišljati o alternativnem modelu, ki bo zanje dolgoročno boljši. Ta obsedenost z intenzivnostjo in količino je za kmete zelo slaba.
Katera tema bo najbolj zaposlovala evropske poslance v prihodnjih petih letih? Bo to morda obramba?
Veliko se o tem govori, ideje so, da je treba okrepiti obrambno industrijo v Evropski uniji, krožile so ideje o tem, da potrebujemo komisarja za obrambo, ki naj bi se s tem ukvarjal. A imamo že enega komisarja za gospodarski razvoj in industrijo, ne vem, če je potreben še za obrambo.
Bi bil to obrambni minister ali bolj nekdo, ki bi bdel nad razvojem oboroževalne industrije?
Verjetno bolj to prvo, ker obrambni minister je povezan z vlogo evropskih članic Nata. Evropska unija nima skupne obrambne politike, vsa infrastruktura, znanje in operativa je vezana na Nato. Vse, kar zdaj Evropska unija počne, je, da zbira denar v okviru tako imenovanega mirovnega sklada in potem ta denar namenja oboroževanju Ukrajine. Smo še zelo daleč od skupne obrambne politike in smo tudi zelo odvisni in vezani na Nato. Vprašanje je, kaj je sploh smiselno narediti dolgoročno, ker najbrž ne pričakujemo, da se bodo v naprej pojavljale vojne nekje v bližini, v soseščini, v Evropi. Tega si nihče ne želi. Zdaj smo soočeni s konfliktom v Ukrajini, ki je strateška napaka, zelo drag je za Rusijo, do neke mere je zelo drag tudi za EU.
Če pogledamo zgodovino prejšnjih konfliktov, intervencij, operacij, kot so bile v Afganistanu ali Iraku, pa še prej v Vietnamu, vse te izkušnje kažejo, da intervencionizem običajno ne doseže svojih ciljev, da se operacije zavlečejo, povzročajo številne stroške in na neki točki države, ki gredo v tovrstne operacije, morajo sprejeti dejstvo, da si tega ne morejo več privoščiti in se morajo umakniti. Spodletelo je supersilam, kot so Sovjetska zveza ali Združene države, kako bi danes Rusiji, katere gospodarska moč je primerljiva z državami Beneluksa, lahko uspelo ritem teh operacij vzdrževati še leta.
Na kateri resor lahko v novi Komisiji realno računa Slovenija? In ali bomo v Bruselj poslali moškega ali žensko?
Najprej potrebujemo rezultat volitev, odvisno je tudi od tega, kako se bo naša vladajoča koalicija na teh volitvah odrezala in katero mesto bomo potem v tej kombinatoriki lahko dosegli tako, da bo celoten paket sprejemljiv za parlament in za države članice. Zelo optimističen nisem, po tem, kar sami mediji pišete, kaže, da bomo za komisarsko funkcijo spet predlagali nekega diplomata. ker Gibanje Svoboda nima vzpostavljene svoje strankarske infrastrukture, se zdi, da nima bazena ljudi, zato uradnike in diplomate nagrajujejo s funkcijami. Če bomo tako zapolnjevali komisarsko mesto, se mi zdi to slabo in nestrateško. Že sam evropski politični sistem je zamišljen tako, da naj bi volitve imele smisel, da naj bi vplivale na sestavo prihodnje Komisije. Se pravi, potrebujemo politično profilirane ljudi, zato da ljudje gredo na volitve in lahko pričakujejo, da bodo ti politično profilirani ljudje sposobni izpolnjevati program. Kajti komisarji so kot ministri in niso mišljeni kot tehnokrati, kot uradniki, ampak gre za predstavnike evropske vlade.
Čeprav bi se s tem, v narekovajih, znebili Janše?
Mislim, da bi bila ta rešitev dobra za vse. Ker sekretar, o katerem se zdaj govori, da ga bodo predlagali, se poskuša malo politično profilirati, daje ogromno intervjujev, bolj kot je običajno za kakega sekretarja, ampak mislim, da podobno kot pri Janezu Lenarčiču na koncu to ne bo pustilo dobrega priokusa pri ljudeh. Ker vseeno ne doseže vseh tistih javnosti, ki bi jih moral, ki jih politiki sicer dosežejo, in potem imajo ljudje občutek, da evropske volitve nimajo smisla, da se nekdo v njihovem imenu nekaj dogovori in nekoga postavi. Nimajo občutka, da ima njihov glas vpliv na to, da se politika, ki ga poznajo in za katerega vedo, kakšna stališča zagovarja, potem postavi na to politično funkcijo.
Pa ni nazadnje tudi ta sekretar napačnega spola? Von der Leynova lahko od Slovenija zahteva kandidatko, ne pa kandidata.
V preteklosti se je že pokazalo, da so ženske zaradi potrebe po spolni uravnoteženosti imele možnost zasesti boljše pozicije, ker je moških še vedno več v politiki in imajo privilegiran položaj. Več jih kandidira za te funkcije, potem imajo ženske v te tej konstelaciji dostikrat možnost, da dobijo boljši položaj. Če bi recimo Tanja Fajon pred petimi leti postala komisarka za širitev, še posebej zdaj, ko je širitev spet prišla na dnevni red in glede na to, kako pomembna je ta tema tudi za Slovenijo, kako bi bili izpostavljeni kot država, kako bi bili prepoznavni, kakšne možnosti bi imeli. Takrat so se pa vsi zmrdovali nad širitvijo in razlagali, da bomo z Lenarčičem in kriznim upravljanjem dobili funkcijo, ki bo prepoznavna. A če pogledate pristojnosti resorja in količine denarja, s katerim razpolaga, pa če razmišljamo o vidnosti te funkcije na evropski ravni, je v bistvu Lenarčič neprepoznaven, z njim pa tudi Slovenija.
Je Anže Logar naredil napako, ker ne gre na evropske volitve?
Jaz mislim, da on še ni prepričan, kje je njegova priložnost. Ali je to konkurenca Janezu Janši ali zapolnjevanje prostora v politični sredini zato, da bo Janez Janša lahko mogoče še enkrat postavil koalicijo. Po vsakih volitvah se pokopava Janeza Janšo, ampak nekako se mu vedno uspe vrniti zaradi neizkušenosti leve sredine. In tudi tokrat je tako, če pogledate javnomnenjske ankete, se mu je uspelo vrniti, vladajoča koalicija ima različne težave in zdaj stvari ostajajo odprte za naprej, čeprav predčasnih volitev verjetno ne bo. Razen če se bo zgodila velika katastrofa na evropskih volitvah.
Lahko to privede do razpada koalicije?
Saj socialni demokrati so že bili na meji razpada, tudi Levica ima težave, postala je preveč sistemska stranka, tisti antisistemski moment je odpadel in vprašanje je, kaj bi se jim danes zgodilo na parlamentarnih volitvah. Že na zadnjih volitvah se je pokazalo, da so svojo bazo in mrežo izgubili. Potem ostane samo še Gibanje Svoboda, ki pa ni stranka, to je pač gibanje. Neki moment se je ustvaril v času pandemije, potrebno je bilo najti nekoga, ki bo kot alternativa Janezu Janši dovolj prepričljiv. Prej smo imeli fragmentirano levosredinsko opozicijo, še prej Šarčevo vlado, ki je bila tudi zelo razbita in ni bila učinkovita, v bistvu so vse levosredinske stranke morale v tisto vlado. Zato so volivci taktično iskali zelo jasno alternativo. Ampak Gibanje Svoboda je prazen balon, to ni stranka s programom, z izkušenimi ljudmi, ki bi rasli počasi od lokalnega nivoja navzgor, to je bil samo priložnostni moment, zdaj pa vidimo, kakšne so posledice. Ta balon se lahko zelo hitro izprazni, jaz mislim, da se morda že je.
Na to kaže tudi dejstvo, da ne najdejo devetih kandidatov za evropske volitve.
Ja, imajo kadrovske težave, in mislim, da bodo številni volivci s stisnjenimi zobmi glasovali za to stranko. Lahko se pa vedno pojavi alternativa, tako kot se je že večkrat na levi sredini.
Če gremo malo južneje – Bosna in Hercegovina lahko začne pristopna pogajanja za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Pričakujete, da jih bo tudi zaključila?
Skoraj si ne upam javno dati odgovora, ampak mislim, da moramo biti optimistični. Če pogledamo čisto geografsko, te države nekako že so v Evropski uniji, v bistvu jih obdajajo članice EU. Ne gre za države, ki bi bile tako zelo drugačne, ne gre za ogromno prebivalstva, v bistvu je majhen del z vidika migracijskih tokov že zelo povezan z Evropo. Mladi, izobraženi, tudi podjetniški sektor so nekako že v Evropski uniji, že potujejo po njej, sodelujejo v njej, so del trga delovne sile, so nekako že vstopili v EU, zdaj pa je še vprašanje njihovih vladajočih elit, ki so zelo vezane na lokalne interese, lokalne rente. Včasih igrajo na obe strani in so tudi izkoriščale situacijo v Evropski uniji, ko se je obrnila zelo navznoter v reševanje lastnih problemov in ko ljudje niso hoteli nič slišati o tem, da bi se še ena država pridružila, da bi še nekomu morali nekaj plačati, da bo še več ljudi prišlo iskat boljšo zaposlitev. Izkoriščali so to situacijo, da so krepili svoj vpliv doma, in razvili so se taki fevdalni režimi, lahko jim rečemo avtoritarne demokracije ali pa hibridni režimi ali kakorkoli. Gre za ščitenje teh fevdov, virov bogastva, ki so še ostali v teh družbah, in v povezavi s tem tudi krepitev nadzora nad viri moči, nad mediji.
Kdo bo prej vstopil v EU: Albanija, Kosovo ali Srbija?
Mislim, da bi bilo najboljše za regijo, da bi vstopile naenkrat. V preteklosti smo že imeli države, ki so imele relativno urejene odnose in so bile kar disciplinirane, na primer Slovenija in Hrvaška, pa so mejni spori vseeno postali kamen spotike v procesu vključevanja. Na Zahodnem Balkanu pa je tega še veliko več in v tem smislu je vzporedni proces, v katerem bi vse države napredovale hkrati, po mojem najboljša garancija za to, da bi se v EU včlanila celotna regija.
