Gospa Valerija, vaš sin je zrasel v prepoznavnega in podjetnega moškega, kako pa vi po vseh letih, odkar je Damjan del medijske scene, danes gledate nanj.
Lahko bi začela s tem, da sem neizmerno ponosna na svojega sina, ki je šel čez vse najtežje ovire, da je danes tukaj, kjer je. Čez vse najhujše stvari sem šla z njim in verjemite mi, da ko je bolelo njega, je mene še vsaj dvakrat bolj. Mati čuti bolečino svojega edinca. Morda sva tudi zaradi tega močneje povezana. Ta povezava pa sega na čisti začetek njegovega izvora, ko sem se s takrat strtim srcem odločila, da bom to bitjece vzgajala sama. Prepričana sem, da ker sem se kot levinja borila za njegov obstoj, je zdaj tudi sam tak, močan, borec, ki mu nič ne pride do živega. Že takrat sva vse to preživljala skupaj.
Če se vrnemo na začetek. Kakšni so bili prvi občutki, ko ste izvedeli, da pod srcem nosite otroka, in kako sta s partnerjem sprejela novico?
Bila sem popolnoma sama. Pozabljena od človeka, ki sem ga ljubila, pozabljena od boga in ljudi. Nekaj pa sem vedela, in sicer da želim tega človečka obdržati in najti svojo srečo sama. Niti za trenutek nisem pomislila, da ga glede na dani položaj ne bi obdržala. Priznam, bil je prisoten delček strahu, negotovosti, to pa še zdaleč ni pomenilo, da sem se predala. V tistem trenutku je po eni strani postalo vse lažje, saj sem dobila voljo do življenja in začutila neskončno nesebično ljubezen do otroka, ki je rasel v meni. Po treh letih je za naju posijalo sonce skozi veliko okno, ko sem spoznala svojega zdajšnjega moža, Damjan pa je končno dobil očeta.
Takrat ste torej preživljali eno najtežjih obdobij svojega življenja?
Kar te ne ubije, te okrepi. Tako sem vzgajala tudi svojega sina, močna vera vase, samospoštovanje in preživetje, ne glede na okoliščine, so temelj močnega človeka. Seveda je neizmerno hudo, ko te boli duša in ko se ti svet v trenutku sesuje. Vendar vem, da je tako bilo prav, in danes se zavedam, da je najino življenje bilo ob drugem moškem lepše, kot sva si ga sploh lahko predstavljala. Tako je moralo biti in življenje je prav izbralo.
In zaradi nerojenega bitjeca ste bili pripravljeni na kocko postaviti prav vse. Kaj ste storili?
Odrekla sem se praktično vsemu. Bila sem mlada, nekateri so rekli celo premlada, za najtežjo in najlepšo vlogo v življenju vsake ženske – postati mati. Nisem se zabavala, nisem hodila na morje, vse, kar sem imela in kar mi je ostalo, je bil moj otrok. Vse to in še več se je absolutno izplačalo in je že zdavnaj pozabljeno. Mislim, da sem opravila dobro delo, Damjan je krasen mož in oče ter super sin. Tukaj se bom kar malo pohvalila, tak je tudi po moji zaslugi. (smeh)
Ko se danes ozrete nazaj, bi naredili kaj drugače, kot ste?
Še stokrat isto! Že takrat nisem niti za trenutek pomislila, da bi ravnala drugače. Nikoli mi ni bilo žal, nikoli se nisem spraševala, kako bi bilo, če bi ostali takrat družina. Vedno sem vedela, da je tako, kot je, za naju najboljše.
Na kaj ste danes najbolj ponosni – na Damjana kot predanega moža in očeta ali poslovno uspešnega estradnika?
Da se zaveda, kaj pomeni družina, družinske vrednote, da zna dosledno ločevati poslovno življenje od zasebnega. Da je krasen oče, ki ga, bogu hvala, slaba izkušnja z biološkim očetom ni zaznamovala v negativnem smislu. Da se morda ravno zaradi tega še bolj trudi biti najboljši oče mojemu vnuku Tiarju.
Vi ga zelo dobro poznate – kako drugačna sta v resnici javni Damjan in zasebni Damjan?
Popolnoma drugačna. Ko gledam svojega sina v medijih, to ni on, to je fikcija, popolnoma drug človek. Po obnašanju, govoru … no, po načinu razmišljanja je pa iskren, pove, kot misli in kot čuti, pa naj bo to doma za štirimi stenami, na družinskih srečanjih ali v medijih. Ta predanost, spontanost, tudi muhast zna biti, ampak to je on in vse to se izraža v njegovi komunikaciji z vsemi ljudmi. Izjemno iskren do sebe in do ljudi. Spoštljiv do vseh, pa naj gre za pogovor v zasebnem ali poslovnem življenju.
Kakšen je bil Damjan kot otrok, kot najstnik in kot mladi mož?
Zmeraj je bil izjemno rad v središču pozornosti. To se je začelo kazati že v osnovni šoli, takrat je tudi obiskoval dramski in glasbeni krožek, pozneje pa priznano dramsko šolo Barice Blenkuš, kjer se je naučil vsega tega, kar danes lahko vidite na odru. Zmeraj je dal veliko nase. Rad je urejen. Zdaj pa zaradi njegovega načina dela in sloga še toliko bolj. Enostavno je od nekdaj pustil sledi pri vrstnikih, učiteljih, mojih znancih. Nekaj ima v sebi, kar te preprosto ne pusti ravnodušnega. Morda bi temu lahko rekli karizma.
Kako ste skozi leta gradili in ohranjali tako močan in odprt odnos s sinom, kljub vsem vzponom in padcem?
Predvsem pri padcih sva držala skupaj. Zdaj imava dogovor, da kar koli preberem, ali je to dobro ali slabo, ga ne kličem in o tem več ne debatirava, saj je vse del njegovega posla. Ko ljudje izvedo, da sem mama slavnega Damjana Murka, pa teče beseda še samo o njem. (smeh) Ob načrtnem sesuvanju mojega sina sem se seveda tudi jaz skupaj z njim borila za resnico in bila na njegovi strani. Če pomislim, čez kaj vse smo šli, se vprašam, ali vse to odtehta vso težo slave in pozornosti, ki jo zdaj Damjan ima. Pa pridem do zaključka, da je vsak posel težek, in če bi bil moj sin glasbeno in akademsko preveč nadarjen, karizme in intelekta pa ne bi imel, mislim, da ga danes ne bi prištevali na sam vrh popularnosti.
Katera najpomembnejša življenjska lekcija ali vrednota, ki ste jo želeli prenesti na Damjana, mislite, da je najbolj vplivala na njegovo pot?
Boj in še enkrat boj. Nič v življenju ti ne bo podarjeno, nič ne bo padlo z neba in nič se ne zgodi takoj. Vsaka stvar potrebuje svoj čas, pošteno delo in moralne vrednote. Vse to ima ali naučeno ali pa je povezano z njegovim značajem, ki ga je poleg vzgoje izoblikoval tudi zaradi svojega dela.
Kako običajno praznujete materinski dan in ali imate kakšno posebno tradicijo, ki jo delite z Damjanom?
S sinom se slišiva vsak dan, pa tudi če samo zato, da me vpraša, kako sem. No, če sem iskrena, večkrat pokličem jaz. Ga želim slišati, prav tako pa vnuka. To mi pomeni največ. Seveda pa mi Damjan vsako leto prinese velik šopek rož in me močno stisne k sebi. To spoštovanje in ljubezen med mamo in sinom je težko opisati z besedami. Se pa tukaj vidi, kako zelo močno povezana sva zaradi tega, kar nama je življenje vzelo.
Ste tudi ponosna babica vnuku Tiarju. Sta Damjan in Maja imela, po vašem mnenju, lepo vzgojo?
V to se sama res ne bom vmešavala. Opazim pa, da je vzorce vzgoje Damjan pobral po meni, imava podobne vzgojne metode, vzorec se ponavlja, v tem ni nič narobe. Moje mnenje pri vzgoji vnuka ne šteje. Če sta se v nekem trenutku odločila, da je tako prav, potem je že prav. Vsak starš ve za svojega otroka najbolje, kdaj ja, kdaj ne in zakaj ter kdaj ja in zakaj ne.
Kakšne sanje ali želje imate za prihodnost svoje družine in kaj upate, da bo Damjan prenesel na svoje otroke?
Želje za prihodnost so samo zdravje. Da bi bili vsi trije zdravi. Damjana sem naučila, da je družina sveta, da je celica vsega. Da se utegne zgoditi, da ljubezen mine, da se utegne zgoditi, da partnerja začneta živeti in gledati drug mimo drugega. Da pa je otrok, ki je tvoje krvi, svet, in da ne glede na to, kar koli se zgodi, ti ostane nekdo, ki si mu podaril življenje in je tvoj človek, za katerega moraš poskrbeti tako čustveno kot materialno. Otrok je prvi in najpomembnejši.
Damjan je provokator brez primere. Katero njegovo »provokacijo« ste si najbolj zapomnili oziroma vam je bila najbolj šokantna?
Danes samo zamahnem z roko in si mislim, kaj si je ta moj norček spet izmislil in vsi bodo temu verjeli. (smeh) Bilo je kar nekaj teh provokacij, morda sem se res najbolj zamislila ob tem, ko je pri 24 letih izdal svojo biografijo. Kakšne neumnosti o mojem sinu bo brala celotna Slovenija. Izkazalo se je, da je bila to v tistem času najbolj brana slovenska avtobiografija in tudi v hipu razprodana. Sama sem jo prebrala in se ob tem nasmejala do solz. Posel je pač čisto nekaj drugega od resničnosti.
Kaj pravite na njegove pesmi in njihove naslove? Ali ste že bili na kakšnem njegovem nastopu?
Na začetku njegove kariere sva ga z očimom redno spremljala na nastope. Damjan namreč nima opravljenega vozniškega izpita, zato sva kar nekaj njegovih nastopov doživela v živo. Ko se ozrem nazaj, vidim, kako je moj sin zrasel, a ne samo v performansu, ki ga je z leti nadgradil, pač pa tudi pri priljubljenosti pri ljudeh. Kako spoštljivo gledajo nanj in kako je bazen njegovega občinstva iz leta v leto globlji.
Kateri je bil tisti najlepši trenutek, ki ste ga doživeli s sinom?
Ob njegovi poroki. Ko sem se zavedela, da je postal odrasel, zrel moški, ki bo znal poskrbeti za svojo družino, in da sem opravila dobro delo. Ko sem ga izpustila, da je dobil krila in odletel. Niti za trenutek ga nisem ustavila ali mu dala vedeti, da je to začetek konca nečesa med nama in da se od zdaj začenja nova zgodba, v kateri bom sama imela le še stransko vlogo. No, sin nikoli ni pozabil name in tudi tukaj lahko rečem, da sem vesela, da imam takšnega sina, da nikoli ne pozabi na svoje korenine.
