Ko se pogovarjamo, ugotovimo, da nismo sami in da smo pod kožo vsi polni težav, krhki in krvavi, poudarja Maša. Naše zadrege in strahovi v spolnosti koreninijo tudi v številnih mitih. Firbčna Maša o njih ozavešča sledilce, Maša pa jih raziskuje v okviru magistrske naloge na fakulteti za socialno delo. Spregovorili sva o njih, pa tudi o tem, kaj nam je najtežje priznati, kako o spolnosti govoriti z otroki, o pomanjkanju poznavanja človeškega telesa, etični pornografiji in vsem vmes.
Firbčna Maša je nastala, kot praviš, zato, da bi ustvarila varen prostor za sproščen pogovor o spolnosti in odnosih. Pri tem se nisi skrila za avatarja in v anonimnost, ampak si zastavila svoje ime in obraz. Je bila ta odločitev spontana ali si se tako odločila načrtno, ker se morda ljudje lažje zaupajo osebi iz mesa in krvi?
Profil sem odprla že pred dobrim letom, takrat sem se še skrivala za avatarjem in pod imenom Firbčna. Govorila sem o svojih izkušnjah, nisem pa pokazala svojega obraza. Kmalu sem spoznala, da želim vsemu skupaj dodati tudi sebe. Zato sem se odločila, da se razkrijem, in Firbčna je postala Firbčna Mašsa. Zdi se mi veliko bolj osebno, če je za nekim profilom oseba, ki govori o svojih izkušnjah in o tem, da se tudi sama sooča s podobnimi težavami kot drugi. Z osebnim pristopom je tvoj vpliv lahko večji, s tem pa tudi spremembe, ki jih narediš.
Je razkritje vplivalo tudi na odziv sledilcev?
Seveda. Najprej so bili ljudje malce šokirani nad tem, kdo se je za tem profilom skrival, nato pa sem se veliko lažje začela povezovati s podobnimi profili, zaradi česar se je tudi število sledilcev začelo dvigovati.
To morda kaže tudi na to, da še vedno potrebujemo pristnejši stik, osebni pristop, da se lahko odpremo?
Zagotovo to k temu pripomore. Je pa res, da tudi nekaj »konkurenčnih« profilov dobro deluje, ne da bi se avtorji razkrili. Morda ljudje intimne informacije, ki morda segajo izven družbeno konstruirane »normalnosti«, vseeno lažje zaupajo nekomu, ki ga ne poznajo. Drugače pa je očitno pri iskanju nasvetov in rešitev. Ljudje se lažje obrnejo tja, kjer vedo, kdo je na drugi strani. Svojim sledilcem večkrat poudarjam, da mi je pomembno ustvarjanje varnega prostora, kjer ne bom nikogar obsojala in skupaj z njimi soustvarjala potencialne rešitve. Zato mi morda lažje zaupajo, da bom z njihovimi zgodbami in izzivi ravnala skrbno in se potrudila, da jim pomagam, kakor je v moji moči.
Kako se Slovenci pogovarjamo o spolnosti? Smo še vedno ujetniki tabujev na eni in poceni gostilniških šal na drugi strani? Je spolnost že tema pogovora ob kavi?
To je še vedno zelo odvisno od okolja in družbe, v kateri smo, je pa seveda še vedno tabu. Veliko ljudi je sram govoriti o spolnosti nasploh, kaj šele o svoji intimi. Ampak kdo bi nam zameril? Tega nas ni nihče naučil. V šoli nas ne učijo, kako komunicirati o spolnosti. In to je stvar, ki se jo je potrebno naučiti, ne zgodi se spontano. Lažje je, če imamo okrog sebe bolj odprte ljudi. Če pa živimo v okolju in smo obdani z ljudmi, kjer še vedno veljajo tabuji, stigme, miti, je definitivno težje.
Pa je kaj drugače s komunikacijo v balončku dveh oseb, torej v partnerskem odnosu?
Spet je odvisno od vsakega para. Pri mnogih je tudi tu komunikacija o spolnosti še vedno težka. Sploh je tako, ko govorimo o nezadovoljenih potrebah. Ljudem je namreč še vedno zelo težko priznati partnerju, da morda zanje spolnost ni zadovoljujoča, da nimajo želje po njej, da ne uživajo, ali pa česa si želijo, o čem fantazirajo in kaj jim ugaja.
Zakaj se tako bojimo priznati, zaupati svoje lastne želje? Od kod ta strah?
Na odnose v odraslosti do nekoliko vplivajo tudi nezadovoljene potrebe. Kot otrok iščemo varnost in navadno jo najdemo pri t. i. figuri navezanosti. Največkrat je to mama oziroma eden od staršev. In če mama zaradi kakršnegakoli razloga otroku ni dostopna, pa ne samo fizično, ampak tudi čustveno, se lahko zgodi, da se otrok nanjo ne naveže varno. To potem prenašamo naprej. Navezanost, ki jo izoblikujemo v otroštvu, nosimo v vse nadaljnje odnose. To se kaže v tem, na kakšen način se povežemo z osebo, s partnerjem. Morda, če se grdo izrazim, partnerju ne pustimo dihati. Morda se izogibamo nekaterim pogovorom. Morda se na splošno izogibamo bližini. In to se potem seveda odraža tudi v spolnosti. Ni pa navezanost edini vidik, vsekakor lahko z delom pri sebi in odnosu vzorce, ki so škodljivi, neučinkoviti ali pa nam ne služijo več, opustimo ali jih preoblikujemo.
In potem nas je sram. Ker se dojemamo kot čudne, drugačne. Nenormalne. Kako to preseči?
Sram močno vpliva na to, da o določenih zadevah sploh ne spregovorimo. Strah nas je, kaj si bodo mislili drugi in se sprašujemo, kaj je z nami narobe. Ko zaznamo, da se soočamo s težavo, ki je bolj kompleksne narave in je ne zmoremo rešiti sami ali z branjem knjig, je dobro, da poiščemo psihoterapevta oziroma strokovnjaka, ki nam bo pomagal te težave preseči ali preoblikovati. Tega se ne da rešiti čez noč, ampak s počasnim odkrivanjem in raziskovanjem. Pri tem je pomembno, da gre za strokovno usposobljenega človeka. Dandanes namreč mrgoli kvazistrokovnjakov. Žal pa je tudi psihoterapija še vedno velik tabu. Ljudi še vedno skrbi, če bo kdo izvedel, da so poiskali pomoč. Poleg tega je psihoterapija zelo draga in si je ne more vsakdo privoščiti, z napotnice pa jo zelo težko dobimo.
Zdi se, da je silna odprtost naše družbe samo navidezna. Sva šele na začetku pogovora, pa sva že nanizali ogromno tabujev. Kateri pa so zaznamovali Mašo in kako se je z njimi spopadla Firbčna Maša
Odrasla sem v družbi, polni mitov, o katerih sem brala v revijah in drugih medijih. Seveda sem v poznem otroštvu prišla v stik tudi s pornografijo, za katero danes vem, da ni ustrezen način učenja o spolnosti. Zelo veliko vlogo pri odkrivanju in učenju o spolnosti imajo tudi filmi in serije, ki pa velikokrat podajajo napačna, zgrešena, psevdoznanstvena sporočila in mite o tem. Od tod izhaja tudi denimo zelo močan spomin na prvi spolni odnos, ki ga sicer raziskujem v sklopu svoje magistrske naloge.
Dolgo sem namreč verjela, da je »deviška kožica« oziroma himen nekaj, kar je treba predreti. To je mit, ki je dolga leta škodoval številnim ženskam, saj je veljalo, da je kazalec tega, da se je »hranila« za svojega moža. Če je ženska na poročno noč, ob njunem prvem spolnem odnosu krvavela, je to pomenilo, da pred tem ni imela spolnih odnosov. A to sploh ne drži. Himen je del telesa, ki je ostal iz obdobja, ko smo bile zarodek in ne opravlja nobene naloge. Himen nima enotne podobe, ampak se razlikuje od osebe do osebe. Videti naj bi kot nekakšno sito (z luknjico ali več). Le majhen odstotek žensk ima himen, ki prekriva ves vhod v nožnico, in ta različica povzroča težave pri odtekanju menstrualne krvi. Večinoma je v takšnih primerih potreben operacijski poseg. Ta redka različica himena pa je navadno približek tega mita o himenu, ki ga je potrebno predreti.
Tabuji so me zaznamovali tudi na področju komunikacije. Ko sem začel odnos z zdaj možem Maticem, velikokrat nisem vedela, kako ravnati ob težavah. Zelo močen je bil tudi mit, ki še danes trdno vztraja v naši družbi, da je samo moški tisti, čigar želja po spolnosti je prisotna ves čas in je neustavljiva. In jaz nisem mogla razumeti, kako to, da sem v najinem razmerju v določenem obdobju jaz tista, ki ima večjo željo po spolnosti. Spraševala sem se, ali je kaj narobe z mano. Ali so moji hormoni neuravnovešeni. Kaj se dogaja. Šele ko sem se s tovrstnimi temami začela ukvarjati skozi raziskovanje, sem ugotovila, da je to popolnoma normalno. Želja po spolnosti niha ne glede na to, ali si moški ali ženska. In s tem ni nič narobe. O tem se je treba odkrito pogovarjati, brez obtoževanja in kazanja s prstom.
Pa je družbeno težje sprejemljiva ženska, ki ima večjo željo po spolnosti kot moški? Se takšno žensko obsoja, moški pa je sprejet, kot je pač normalen moški
Pravzaprav gre obsojanje v obe smeri. Tudi moški se lahko počuti, da ni pravi moški, če je njegova želja po spolnosti majhna ali pa ni konstantna. Veliko vlogo ima pri tem spolna socializacija, saj smo ženske že od malih nog socializirane drugače. Dobivamo sporočila, da smo lahko čustvene, nežne, da moramo ustreči svojemu partnerju … Počasi se ta sporočila resda zmanjšujejo, a so v družbi še prisotna. Res pa je, da je neusklajena želja po spolnosti ena glavnih težav, s katerimi se spoprijemajo pari. Tudi podatki iz tujine kažejo, da je to razlog, zaradi katerega pari največkrat poiščejo psihoterapevtsko pomoč.
V magistrski nalogi se ukvarjaš z raziskovanjem mitov v spolnosti. V katere še vedno verjamemo in ki so tako skriti, da jih niti ne zaznamo?
Kot že omenjeno, raziskujem mit o himenu in o prvem spolnem odnosu. Poglobila pa sem se tudi v raziskovanje pričakovanj od prvega spolnega odnosa. Veliko ljudi si prvi spolni odnos namreč predstavlja kot velik dogodek, prehod v odraslost. Pričakujejo, da bo potem vse drugače. Raziskave kažejo, da se želijo nekateri čim prej znebiti te »nalepke« nedolžnosti. Spet drugi jo imajo za nekaj svetega in čakajo v nedogled, strah jih je, da jim bo odvzeta pomembna stvar. Zagotovo v družbi vztraja sporočilo, da je prvi spolni odnos nekaj velikega. Nekaj, po čemer je ženska ženska in moški pravi moški.
Zelo močni so tudi miti glede masturbacije. Predvsem ta, da ženske tega ne počnemo. Sogovorniki, s katerimi opravljam pogovore pri raziskavi za magistrsko nalogo precej z lahkoto govorijo o spolnosti, kljub temu pa je masturbacija tema, ob kateri še vedno čutim nekaj nelagodja s strani sogovornic in sogovornikov. Gre za res zelo intimno stvar. Skozi zgodovino smo dobili močna sporočila, da je masturbacija nekaj, kar se ne počne, da je greh. Da je spolnost rezervirana zgolj za partnerja. Veliko časa bomo še potrebovali, da se bomo popolnoma osvobodili teh mitov. Zelo močno smo obremenjeni tudi s sporočili o pornografiji. Res je, da ima pornografija lahko zelo veliko pasti, a premalo je raziskav o tem, saj je nekatere od teh sploh ne upoštevajo kot nekaj, kar počnemo ob masturbaciji. Večina sogovornikov mi je povedalo, da pornografijo gledajo izključno ob masturbaciji. Štirje pa so dejali, da jo gledajo še zaradi raziskovanja in da se naučijo določenih tehnik. Mit je, kot rečeno, tudi ta želja po spolnosti. Ne samo, da velja prepričanje, da ima en spol, torej moški, večjo željo po spolnosti, drug, ženske, pa manjšo. Mit je tudi koncept želje po spolnosti, kaj za nas sploh je. In to je seveda ponovno povezano s spolno socializacijo, ki smo je bili deležni v otroštvu.
Mit je tudi to, da naj bi pornografijo gledali samo moški. Pa to ne drži.
Seveda, pornografijo gledajo tako moški kot ženske. A težava je v tem, da na trgu prevladujejo pornografske vsebine, prirejene za moške. V ospredju je moški užitek, prikazuje se stvari, ki so interesantne predvsem za moške, ženske pa so nekako izpuščene in pogosto obravnavane kot objekt. Ko se z ženskami pogovarjam o tem, kakšna vrsta pornografije jim je všeč, večinoma rečejo, da tista, ki ima zgodbo. Medtem ko moški (ne vsi) največkrat tisti del z zgodbo izpusti. Veliko sogovornikov pravi, da jim je najljubša t. i. »amaterska« pornografija. Kar mogoče kaže na to, da smo počasi siti nenaravnega, preveč zrežiranega prikazovanja spolnosti. V naši družbi je v zvezi s pornografijo še vedno veliko sramu in obsojanja. Še vedno je to nekaj prepovedanega in izjemno škodljivega, ampak pornografija je med nami že od nekdaj. Odkrili so jo, seveda v drugačni obliki, že v paleolitskih jamah, kjer so bila naslikana gola telesa in človeška spolovila. Že v tretjem stoletju pred našim štetjem je izšla prva Kamasutra. To je bila v bistvu knjiga s poezijo, s smernicami za spolno vedenje in tehnikami spolnega akta.
Današnji čas in razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije seveda prinaša številne izzive. Zasledila sem podatek, da je tretjina vseh klikov na spletu tistih do pornografskih vsebin. Tudi iz osebne izkušnje lahko rečem, da že zelo mladi ljudje, pravzaprav otroci dostopajo do pornografije. Če ni starševskega nadzora, lahko otroci in mladostniki zelo hitro zaidejo na spletne strani, kjer je spolnost prikazana zelo eksplicitno, za marsikoga veliko preveč. Poteka pa vse več raziskav o vplivu pornografije na človeške možgane.
Poleg tega se v ozadju pornografske industrije dogajajo izkoriščanja, zlorabe. Na svojem profilu Firbčna Maša zato ozaveščate o etični pornografiji.
Pornografska industrija je res industrija v pravem pomenu besede. Prevladuje kvantiteta nad kvaliteto. Najdemo tisoč in en posnetek, o čemerkoli si želimo, a gre za to, da je ta vsebina ilegalna. Pornoigralke so lahko bile prisiljene ali pa posiljene med snemanjem prizorov, ki vključujejo akte, v katere niso privolile. Težava je tudi v tem, da pornografski filmi ne prikazujejo realne slike spolnosti. Gre za igro, katere glavni namen je spolno vzburiti gledalca. Prizori so posneti pod natančno določenimi koti, da so lahko čim bolj nazorni, čeprav marsikdaj takšni akti sploh niso izvedljivi. Kot rečeno, se vse vrti okrog moškega užitka. Na ženski del, ženski užitek se pa pogosto pozabi.
O etični pornografiji se je začelo bolj na glas govoriti v zadnjem desetletju. Tovrstne vsebine se ne osredotočajo le na moški, ampak tudi na ženski užitek in orgazem. Etična pornografija vključuje različne oblike teles, ras, spolnih usmerjenosti, spolnih identitet. Tudi delovne razmere igralcev so drugačne kot v običajni pornografski industriji. Igralci so spoštovani, imajo urejene socialne statuse, prejemajo bolniška nadomestila, so ustrezno plačani. Pomembna razlika pa je prav ta privolitev. Torej sami izbirajo, katere spolne akte bodo igrali, v njih dejansko uživajo in so tudi zaradi tega varni. Pri »mainstream« pornografiji namreč najdemo tudi takšne spolne akte, ki so že iz zdravstvenega vidika vprašljivi in celo nevarni.
O spolnosti in o tem, kako jo komunicirati, bi se morali pogovarjati na vseh ravneh družbe. Kakšni naj bodo pogovori v zvezi z spolnostjo v družini? Otroci se pri treh, štirih letih začenjajo zavedati razlik med spoloma, te razlike jih zanimajo, postavljajo vprašanja. Če jih ignoriramo in molčimo, ustvarjamo tabuje.
Res je. Če ob tovrstnih vprašanjih ne odreagiramo in ne damo od sebe nobenega verbalnega sporočila, potem otrok dobi sporočilo, da je spolnost nekaj, o čemer se ne govori. Zelo pomembno je, da se spolna vzgoja začne že doma in dovolj zgodaj. Pomembno je, da starši podana sporočila prilagodijo otrokovi starosti in njegovemu dojemanju. Spolna vzgoja se začne z biološkega vidika. Otroku lahko razložimo, kaj se dogaja z našimi telesi, da ima mamica menstruacijo in da ima zaradi menstruacije lahko otroke ... Z otrokovo starostjo se to nadgrajuje in dodaja različna sporočila in teme. Raziskave kažejo, da imajo otroci, ki imajo primerno spolno vzgojo, manj tveganj, da bi postali žrtve spolnih napadov v vseh obdobjih življenja. Na primer, če se na šoli učitelj do učenca ne obnaša primerno, bo otrok to obnašanje hitreje prepoznal kot neprimerno, kot nekaj, kar se ne bi smelo dogajati in bo o tem tudi lažje spregovoril. S primerno spolno vzgojo torej zmanjšamo tveganje vsaj toliko, da otroci vedo, kaj je prav in kaj je narobe in zato o tem spregovorijo.
Kot pa sem ugotovila v sklopu intervjujev za magistrsko nalogo, bi bilo ključno tudi, da bi se začeli pogovarjati o spolnosti kot konceptu. Torej ne le o potencialnih tveganjih, ki jih prinaša spolnost, pač pa tudi o tem, da je pomembno, da dobimo soglasje, da ni nič narobe, če kdaj ne želimo seksati, da je pomembno, da se o tem redno pogovarjamo in se zavedamo, da spolnost ne bo vedno popolna kot v filmu.
Tudi v šolah?
Spolna vzgoja bi morala potekati doma, v šoli in preko medijev. In to spolna vzgoja, ki ni prežeta z miti in strašenjem. Med pogovori z osebami, starimi med 20 in 35 let, sem ugotovila, da so se s v šoli o spolnosti učili le pri pouku (biologije ali nekajurnih delavnic) in v sklopu sistematskih pregledov. Pa še tu zgolj iz vidika preventive oziroma preprečevanja nosečnosti in spolno prenosljivih okužb, torej s pogovori o kontracepciji, tabletkah, kondomih, menstruaciji, raku na dojkah in modih. Težava je še v tem, da je bila v času izobraževanja mojih sogovornikov spolna vzgoja na sistematskih pregledih ločena po spolu. Fantje spolne vzgoje »z ženskega vidika« sploh niso bili deležni. Danes se to odraža v tem, da primanjkuje vedenja in znanja o ženskem telesu, o soglasju in tudi o komunikaciji o spolnosti. Torej o tem, kako spregovoriti o svojih željah. Manjka znanja o tem, da je pomemben užitek, ne le moškega, ampak tudi ženske.
Ugotavljam, da na splošno premalo poznamo dele našega telesa. V sklopu spolne vzgoje ni nikoli omenjen klitoris, ki je nenazadnje edini ženski del telesa, ki je namenjen izključno užitku. Prepreden je z živčnimi končiči, zaradi česar ta užitek sploh občutimo. To so ključna sporočila, ki jih nismo dobili, in to negativno vpliva na naše spolno življenje. Z vidika spolne vzgoje se žal tudi ne govori o različnih spolnih usmerjenostih in spolnih identitetah. Med nami so posamezniki, ki imajo neheteronormativno spolno usmerjenost ali identiteto in potrebujejo informacije o tem ter o tem, kako postopati. Kot kažejo raziskave, s tem, ko te teme vključimo v spolno vzgojo, ne naredimo nobene škode in so učinki zgolj pozitivni.
Tu trčiva v celo zmešnjavo strahov, mitov, tabujev. Celo v razpravo populističnih puhlic, da so nekonvencionalne spolne usmerjenosti in identitete nalezljive. Na tej točki se hočejo lomiti tudi politična kopja.
Nasprotniki vključevanja teh tem v spolno vzgojo zagovarjajo tri teze. Prva je, da če se bodo otroci v šoli učili o LGBT-temah, potem bodo sodelovali v istospolnih praksah ali celo postali lezbijke, geji, biseksualci ali transseksualci. Druga je, če se otroci v šoli učijo o LGBT temah, jim šola vsili poseben pogled, ki je v nasprotju s heteronormativnimi, verskimi in/ali političnimi pogledi staršev. In tretja teza pravi, da če se otroci v šoli učijo o LGBT-vprašanjih, potem učitelji delujejo kot vzorniki in bodo s tem spremenili spolno usmerjenost in identiteto svojih učencev. Ti argumenti se uporabljajo za zaustavitev pobud, namenjenih oblikovanju bolj vključujočih učnih načrtov in programov za spolno vzgojo v šolah.
Največji negativni vpliv ima gotovo neznanje. Več kot vemo, lažje razumemo in sprejemamo. Se nam pa dogaja zanimiv paradoks. Dojemamo se kot odprta družba, ki sprejema vse oblike nekonvencionalnosti, hkrati pa se zdi, da imamo bolj kot kadarkoli težavo s sprejemanjem samih sebe, svojih teles. Smo ujetniki dobe idealnih, popolnih teles, ki na nas kot nekakšni sodniki zrejo z družbenih omrežij.
Res je, prikazovanje popolnih teles na raznoraznih družbenih omrežjih močno vpliva na našo samopodobo in s tem posledično tudi na spolnost. Veliko sogovornikov mi toži, da imajo težave v spolnosti ravno zaradi tega, ker ne morejo sprejeti svojega telesa, ker imajo slabo samopodobo. Posledično jih veliko tudi zaradi tega težko doživlja orgazme. Težko uživajo in se o tem sploh ne zmorejo pogovarjati. Ampak bolj, kot bomo o tem govorili, bolj bomo takšna sporočila lahko presegli. A dokler človek sam pri sebi ne bo razčistil določenih stvari in se sprejel, bomo težko naredili kakšen korak naprej. Kot družba pa se moramo zavedati, da nam spletni medij, družbena omrežja in mediji na splošno pogosto dajejo izkrivljena sporočila.
Firbčna Maša na instagramu, v nasprotju s temi izkrivljeni sporočili, odpira debate o najrazličnejših temah. S sledilci ima direktno komunikacijo in pogovor. Kaj je sledilce najbolj strah vprašati, priznati?
Največkrat je ljudi strah povedati, da nimajo želje po spolnosti. Pogosto pa jih je tudi sram priznati svoje fantazije in fetiše, ki naj bi segali izven okvira »normalnosti« oziroma t. i. »vanila seksa«. Pogosto imamo občutek, da smo v neki težavi, situaciji popolnoma sami in da se to dogaja samo nam. Ko o tem spregovorimo, pa spoznamo, da je med nami veliko ljudi s podobno težavo. In tako se problemi normalizirajo, posameznikom pa je lažje. Prav to sporočilo želim predati sledilcem mojega profila na instagramu: dokler o stvareh ne bomo govorili, dokler bomo težave in vprašanja zadrževali v sebi in mislili, da smo sami, do takrat nam bo težko.
Kakšne pa so razlike v odzivu moških in žensk?
Zgovorno sporočilo je že to, da mojemu profilu sledi nekaj več kot 22 odstotkov moških. To je torej tematika, ki v večji meri zanima ženske. Ko sem iskala sogovornike za magistrsko nalogo, se mi je oglasilo ogromno žensk in zgolj štirje moški. Moški na mojem profilu o spolnosti manj govorijo, lažje jo obrnejo na šalo. Ne vem, če bi lahko rekla, da zato, ker jim je o tem težje govoriti. Mislim, da gre za to, da nekatere manj zanima in da se pri spolnosti soočajo z manj težavami kot ženske.
Zakaj? Ženske morda pogosteje spregovorijo o težavi tudi zato, ker želijo poiskati rešitev, da bi s tem lahko uredile težave v odnosu in ustregle moškemu?
Deloma bi se s tem lahko strinjala. Najbolj zato, ker smo ženske naučene, da moramo me biti tiste, ki se več pogovarjamo, ki pristopimo k partnerju, da bi rešile težavo. Moški je tisti, ki naj ne bi kazal čustev in ki naj bi zadrževal stvari v sebi. To se potem kaže v tem, da želimo ženske reševati težave v naših partnerskih odnosih, bodisi v spolnosti ali pri čem drugem. Ta patriarhalni vpliv je še prisoten, se pa postopno nekoliko zmanjšuje.
V svetu se že nekaj časa širi t. i. »tradwife« trend. Torej trend tradicionalne ženske, ki ostaja doma, skrbi za družino, moža in dom.
To je res kontradiktorni koncept. Sama feminizem razumem kot širok nabor idej in praks, ki se ne omejuje samo na vprašanje izbire med poklicnim in družinskim življenjem, ampak prav tako vključuje zagovarjanje enakih pravic in možnosti ter odpravljanje diskriminacije v vseh aspektih družbe. In to, da imaš izbiro, da boš kot ženska prevzela tradicionalne vloge, je lahko tudi odraz osebne svobode, ki jo podpira feminizem. Če feminizma ne bi bilo, te odločitve najverjetneje ne bi imela. Žal mi je, ker feminizem marsikdo vidi zgolj v njegovi radikalni obliki.
Miti o spolnosti se dotikajo vseh področij naše družbe in nas samih. Kako pravzaprav potekajo raziskave teh mitov v sklopu magistrske naloge?
Že med študijem socialnega dela sem se začela zanimati o temah, povezanih s partnerskim odnosom. Nenazadnje tudi zato, ker sem pred začetkom študija začela resno partnersko razmerje, kjer so se začeli pojavljati razni izzivi. Pri sebi sem opazila vzorce, ki sem se jih želela znebiti, in tako sem se začela tem temam še posebej posvečati. Tudi v diplomski nalogi, kjer sem pisala o komunikaciji in konfliktih. Med raziskovanjem teme partnerskih odnosov pa sem ugotovila, kako zelo pomembno je področje spolnosti. Tema, ki je še vedno zavita v tančico skrivnostnosti, o njej se ne govori veliko, prepredena pa je z miti in psevdoznanstvenimi informacijami. Tako sem se odločila, da temo iz diplomske naloge nadgradim s spolnostjo. To je sicer za področje socialnega dela nenavadna tematika. Govorimo o teoriji spola, spolnih usmerjenostih in spolnih identitetah, o spolnosti kot konceptu pa ne. Tako sem ena redkih, ki se v sklopu študija socialnega dela ukvarja s to problematiko.
Somentorica, priznana ginekologinja in seksologinja Gabrijela Simetinger, mi je na podlagi svojih izkušenj v ginekološki ordinaciji predlagala prav raziskavo mitov o spolnosti. Začela sem poglobljeno raziskovati, prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke, potem pa sem odprla še profil Firbčna Maša, preko katerega sem se začela srečevati z zgodbami, izkušnjami ljudi. Vsi smo popolnoma normalni, navadni ljudje, pod kožo polni težav, krhki in krvavi. Maja ali junija bom oddala magistrsko nalogo in tako področja socialnega dela, kjer veliko govorimo o duševnem zdravju, povezala s spolnostjo, ki na duševno zdravje seveda močno vpliva.
Kljub zaključeni magistrski nalogi bo skupnost okrog Firbčne Maše na instagramu verjetno rastla še naprej. Kakšne so vaše vizije?
Moja vizija je včasih tako velika, da me je o njej strah razmišljati (smeh). Rada bi naredila en velik oziroma pomemben premik k temu, da bi se o spolnosti govorilo bolj odprto. Da to končno ne bi bil več takšen tabu in da bi skupaj razbijali mite, ki se pojavljajo pri spolnosti ali partnerskih odnosih nasploh. Govoriti o spolnosti ni tako težko, kot se morda komu zdi. Vizijo imam, ampak stopam korak za korakom. Pomembno mi je, da Firbčna Maša da glas zgodbam in izkušnjam. Moramo se zavedati, da smo si različni, imamo različne vrednote, prepričanja, okolja, v katerih smo rastli, vzgojo, ki smo je bili deležni, in vse to vpliva na naš pogled na svet. Na naš pogled na spolnost in na to, kako jo dojemamo, kako se je lotevamo. Moja izkušnja ni enaka izkušnji nekoga drugega. Prav je, da slišimo zgodbe drugih in s tem normaliziramo marsikatero težavo.
Če narediva piko. Kako spregovoriti, kako se otresti tabujev in strahov, da zaživimo tudi spolni del sebe v polnosti. Nenazadnje si to zaslužimo.
Najpomembneje je zavedanje, da je spolnost nekaj, o čemer bi se moglo govoriti odprto in konstruktivno. Spolnost ne sme biti nekaj, s čimer se straši. Zavedati se moramo tudi, da se vsi soočamo z določenimi izzivi in težavami, da v tem nismo edini in sami, vsekakor pa nismo zaradi njih »pokvarjeni«. Samo govoriti je treba. Kljub temu da je morda v partnerskih odnosih težko načeti tovrstne teme, saj se kot ranljiva bitja bojimo zavrnitve in nas je strah bolečine, ki se je na smrt izogibamo. Čim več berimo, se izobražujmo, bodimo odprti za druga mnenja, razširimo si obzorja in ne izhajajmo samo iz sebe. Če je nekaj všeč nam, ni nujno, da bo v to verjel tudi kdo drug oziroma naš partner. Predvsem pa poskusimo čim bolj pozitivno gledati na stvari, čeprav nam družba vsiljuje izkrivljena sporočila.
