Na oblast pride nov premier brez izkušenj na tem položaju, a vseeno poln načrtov in obljub, kaj vse bo v mandatu postoril. Seveda obljublja tudi reforme – te so nujne in lotiti bi se jih morale že prejšnje vlade, a so vse zavozile. Zdaj je tega mečkanja konec, je odločen premier, lotili se bomo dela. Naj so bile obljube dane v dobri veri ali s figo v žepu, naj se načrti izkažejo za težje uresničljivi od pričakovanj, ali pa so za njihovo izvedbo zadolženi ljudje, ki za tako zahtevno nalogo niso sposobni. Karkoli je že razlog, v nekem trenutku reformna vnema pojenja in premier in vlada se osredotočita na izpeljavo mandata do konca in večino energije porabita za preživetje vlade in prizadevanja za nov mandat.
Kako deluje zrel človek
Predsednik vlade pa ima ob tem še dodatno preokupacijo, ki je ob nastopu položaja še ni imel: začne zvezo z novo, znatno mlajšo partnerko. Zaljubljeni premier postane zgodba dneva, tedna, leta, če ne kar mandata, njegova nova ljubezen pa v hipu ena najbolj znanih in za javnost zanimivih oseb v državi. Je morda sveža ljubezen kriva, da najmočnejši človek v državi zanemari svoje delo, še posebej ko gre za nekaj tako dolgotrajnega, napornega in tudi zoprnega, kot so reforme? Kakšen vpliv so ali še imajo partnerice na vsebinske in kadrovske poteze predsednika vlade. In kako jih sprejme javnost – očitno je, da je odziv na Urško Bačovnik in Mojco Stropnik precej drugačen od sprejema, ki ga je deležna Tina Gaber.
»Zrel človek zaradi nove ljubezni ne spusti iz rok svoje odgovornosti ali profesionalnosti,« je nekdanja šefinja državnega protokola Ksenija Benedetti skeptična do teze, da so našteti trije premierji zaradi novih razmerij zanemarili napovedovane in tudi nujne reforme. Da se je doslej to že tolikokrat zgodilo, je zanjo »zanimiv slučaj«, ne vidi pa zanj posebnega razloga. O vplivu partneric na delo predsednikov vlad noče razglabljati, češ da ne ve, kaj se dogaja za štirimi zidovi, ter dodaja: »Gotovo pa vsaka, ko gre za zdrav partnerski odnos, bolj ali manj vpliva na svojega partnerja/zakonca.« Na vprašanje, ali so Slovenci Tino Gaber sprejeli drugače kot pred njo novi partnerki Janše in Cerarja, pa Benedettijeva odgovarja: »Morda, ampak verjetno je na to vplivala tudi sama gospa Gaber, hote ali nehote. Urška Bačovnik in Mojca Stropnik se nista tako izpostavljali in nista bili tako aktivni na družbenih omrežjih.«
O čem je razmišljal Janša?
Janez Janša je leta 2004 prišel na oblast v skoraj idealnih razmerah. Po skoraj 12 letih vladavine LDS so bili Slovenci pripravljeni na spremembe, in njegova vlada je imela ob nastopu jeseni 2004 kar 70-odstotno podporo javnosti; njegov mandat je zaznamovala svetovna konjunktura z lepo gospodarsko rastjo in znižanjem inflacije v Sloveniji; koalicijo je suvereno obvladoval – to je bil morda celo najboljši čas za prepotrebne strukturne reforme v treh desetletjih samostojne države. Še zgodaj v svojem mandatu je Janša celo obljubljal ustvariti take pogoje za razvoj Slovenije, da bi država v desetih letih lahko presegla povprečno raven ekonomske razvitosti Evropske unije.
Brez reform njegov mandat sicer ni minil, a vsekakor precej manj ob sprva obljubljenih, daleč tudi od takih, ki bi Slovenijo izstrelile nad povprečje EU. Ali vsaj takih, ki bi ji lažje pomagale prebroditi večletno globalno finančno krizo, ki je udarila tik ob koncu Janševega mandata. Za neuspeh reform je krivil sindikate in medije, ni se pa, vsaj javno ne, ozrl vase in razmislil, čemu se ni za uresničitev svojih reformnih obljub bolj potrudil. Vsaj v drugi polovici svojega mandata je Janša bolj kot z reformami izstopal z aferami in z novo spremljevalko. Z zdravnico Urško Bačovnik se je v javnosti prvič pojavil 30. oktobra 2006 na državni proslavi za dan reformacije; v začetku leta 2008 sta razkrila, da sta se zaročila, julija 2009, že po Janševem slovesu od premierskega položaja, pa sta se poročila. Vštevši še čas, ko se je njuno razmerje začenjalo, se je svoj prvi mandat na čelu vlade izdatno ukvarjal s svojo mlado novo spremljevalko – o reformah so v vladi razmišljali predvsem, ko so o njih spraševali mediji.
Namesto reform še en otrok
Miro Cerar je na volitvah 2014 dobil izjemno priložnost, da kot premier pusti svoj pečat in se kot voditelj z udobno večino v državnem zboru in visoko podporo v javnosti končno loti reform, ki so jih preložila leta krize in vlad s kratkim rokom trajanja. Spet je bilo veliko obljubljenega in spet se je malo postorilo – Cerarja lahko celo brez prave konkurence označimo za najslabšega predsednika vlade s (skoraj) polnim mandatom v dosedanji zgodovini samostojne države. Od reform ne samo ni bilo nič konkretnega, propad prepotrebne zdravstvene reforme je izpostavil kot enega od razlogov za odstop malo pred iztekom mandata. In to kljub temu, da je komaj pol leta pred tem še vedno obljubljal, da bo Slovenija nadaljevala s strukturnimi reformami. Nadaljevanje je v tem kontekstu pomenilo nadaljevanje dela prejšnjih vlad, saj Cerarjeva vlada ni izvedla niti ene od reform, s katerimi bi bila Slovenija bolje pripravljena na nove krize.
Na oblast je Miro Cerar prišel kot dvakrat ločeni oče dveh odraščajočih otrok in z uradno spremljevalko Vesno Arnšek. Oblast je zapustil z novo partnerko Mojco Stropnik in tretjim otrokom na poti. Nekje sredi mandata se je namreč njegova zveza z Arnškovo končala, nedolgo zatem se je ob njem znašla odvetnica Mojca Stropnik. Spoznal jo je kar na delovnem mestu, saj je kot svetovalka delala v njegovem kabinetu, uradno pa sta par postala šele takrat, ko ni bila več njegova podrejena.
Konec obljub
Že tretjič v tem tisočletju lahko od blizu gledamo premierja, čigar mandat zaznamujeta odmevno novo razmerje in velika razlika med reformnimi obljubami in realnostjo. Roberta Goloba je na oblast ponesel val antijanševskega razpoloženja volivcev, a novi obraz leta 2022 je še pred vselitvijo na Gregorčičevo in po njej napovedoval velike spremembe. Dobro leto in po kasneje ima sila malo pokazati in namesto reform njegov mandat bolj zaznamujejo menjave ljudi, ki jim je zaupal izpeljavo teh reform. Najbolj izstopajoč je primer zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana, čigar najvidnejša zapuščina je 200 milijonov evrov, namenjenih za skrajšanje, pardon, podaljšanje čakalnih vrst.
Da reformam v tej vladi slabo kaže, daje vedeti tudi koalicijski sestanek prejšnji teden, po katerem je podpredsednik vlade in minister za delo Luka Mesec razlagat, da koalicija ne bo več dajala javnih obljub o tem, kaj vse ima v načrtu narediti. »Ker nočemo ponavljati lanskega napovedovanja reform,« je bil odkrit Mesec.
Vplivnica brez primere
Namesto reform ali vsaj konkretnejših političnih uspehov je za zdaj najbolj vpadljiv dosežek premierja Roberta Goloba nova, v tradiciji predhodnikov Janše in Cerarja kar 20 let mlajša spremljevalka. Katastrofalne poplave so morda lani najbolj zaznamovale Slovenijo, a ko je šlo za Golobovo vlado, je bila zgodba leta vplivnica Tina Gaber. Kar so v premierjevem krogu še ob razkritju zveze januarja lani poskušali v javnosti lansirati kot pozitivno zgodbo, se je hitro sfižilo z nastopi in izjavami Gabrove. Ob začetku zgodbe z nutrijami je morda komu šlo še na smeh, a ga je bilo konec, ko je Gabrova brez vsakega dokaza začela namigovati na korupcijo uglednega strokovnjaka. Ali ko je lobirala, da bi na čelo uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin prišla veterinarska inšpektorica Danuša Štiglic, prijateljica ljubiteljice živali Tine Gaber. Ali ko sta letela minister za naravne vire Uroš Brežan in kmetijska ministrica Irena Šinko, izpričana »sovražnika« medvedov in nutrij oziroma resorna ministra, ki nista pustila, da bi vmešavanje zaščitnikov živali povozilo stroko. Glede vprašanj o vplivu partnerke na premierja samo še to: Danuša Štiglic, ki se je v postopku odvzema krav kmetu Rudiju Možganu tako blamirala, da bi skoraj ostala brez službe, je bila premeščena v sektor za zdravje in dobrobit živali, kjer naj bi razvpita inšpektorica, najbolj znana po svojih kršitvah zakonodaje, spisala nov, celovit zakon o zaščiti živali.
