Ali je lahko Slovenija energetsko samooskrbna?
Slovenija je na področju elektrike lahko samooskrbna. Mi verjamemo v to, da lahko srednjeročno zagotovimo energetsko samozadostnost Slovenije. Poznamo pa več pojmov samozadostnosti: lahko smo zadostni vsak 15-minutni interval ali pa na letnem nivoju. Po moči, oziroma po naših kapacitetah, smo blizu samozadostnosti, komercialno še ne. To pomeni, da 20 odstotkov elektrike uvozimo, zato ker so v določenih okoliščinah viri iz enotnega evropskega trga cenejši kot naši lastni viri. Primer: Termoelektrarna Brestanica ima na razpolago veliko moči in energije, ampak je draga. In čisto normalno je, da lastnik termoelektrarne, v tem primeru Gen energija, ne proizvaja, ampak raje uvozi cenejšo energijo, saj imamo dobre čezmejne prenosne zmogljivosti. V primeru krize, kot se je primerilo lani, smo uporabljali vse lastne kapacitete, ki smo jih imeli. Naša želja je, da bi Slovenija zgradila dovolj veliko kapacitet, proizvodnih virov, katerih cena bi bila konkurenčna, ne samo za gospodarstvo, ampak tudi za gospodinjstva. To je cilj. Ob tem pa še vedno lahko praktično vso električno energijo, ki jo potrebujemo, tudi uvozimo iz tujine, ker smo v dveh desetletjih integrirali Slovenijo z vsemi sosednjimi sistemi, nazadnje tudi z Madžarsko.
Kaj so glavne ovire za dosego tega cilja?
V preteklih dveh desetletjih smo zelo težko kakršnokoli infrastrukturo umestili v prostor, še posebno pa energetsko infrastrukturo. Energetska infrastruktura je večinoma linijska, kar pomeni, da gre čez zelo veliko parcel, čez zelo veliko občin. Pogosto to umeščanje poteka prek DPN-jev (državni prostorski načrt, op. p.), upoštevati pa je treba tudi vse strožja pravila, evropske direktive, uredbe in tudi nacionalne okoljske zahteve. Tako potrebujemo tudi več kot 10–15 let, da projekte umestimo v prostor, nato pa jih moramo še zgraditi. To je prva ovira.
Druga ovira je sprejemljivost. Živimo v demokraciji, v kateri ima vsak možnost nasprotovati. V primeru, o katerem se pogovarjamo, tudi viru električne energije. In ne samo, da lahko vsak nasprotuje projektom v svoji soseščini ali bližnji okolici, lahko nasprotuje tudi državnim načrtom. Kot zrela demokratična država imamo v strateških dokumentih, v zakonodaji mehanizme, na podlagi katerih lahko upoštevamo tudi tovrstna nasprotovanja. Seveda moramo paziti, da manjšina ne povozi javnega večinskega interesa, kajti če je manjšina zelo glasna, se lahko zgodi tudi to, in v Sloveniji poznamo več takšnih primerov.
Tretji razlog je, da so bile do krize v Ukrajini cene proizvodnih virov nizke, kar pomeni, da če je hotel kdorkoli zgraditi novo kapaciteto, se mu to ni izplačalo. Zdaj je povpraševanje večje od ponudbe in cena je dovolj visoka, da se proizvajalcem izplača vlagati, ampak smo na začetku, torej pri umeščanja v prostor. Včasih je infrastrukturo gradila država, pa ni bilo važno, ali se je v tistem trenutku izplačala ali ne, ker je imela dolgoročno vizijo. Naši javnosti pa smo v obdobju nizkih cen težko razložili, da bo čez nekaj let prišlo do primanjkljaja in je treba investirati. No, zdaj je situacija obratna.
Ali to pomeni, da se bomo zaradi potrebnih investicij morali v prihodnjih letih pripraviti na višje cene?
Če me sprašujete, ali verjamem, da bodo cene električne energije spet enake kot pred krizo, moram reči, da na srednji rok ne. Ampak nihče ne ve, kaj se bo dogajalo. Če bodo razmere na trgu takšne, kakor se nakazujejo danes, se v roku štirih ali petih let cene ne bodo nižale. Vendar je treba poudariti, da ima Evropa zelo stabilno energetsko in okoljsko politiko. Gremo v zeleni prehod, ki je odgovor na klimatske spremembe. Želimo imeti čist kontinent, želimo imeti brezogljično družbo in biti podnebno odporna družba. Če želimo te izzive nasloviti, moramo izvesti zeleni prehod čim prej, da ne bomo podnebju škodovali. Ker na koncu se vse vrne. Tako imamo poplave, ki na koncu udarijo z 10 milijardami evrov, prej je bila covid kriza, tu je ukrajinska kriza ... Kriz, ki se nam dogajajo, ne čutimo na elektro položnicah, jih pa v proračunu čuti država, čuti jih gospodarstvo … Če jih želimo preprečiti, moramo delovati preventivno. To se bo sicer prelilo v posamezne položnice, a bomo s tem razbremenili udar na proračun – to pomeni šolstvo, zdravstvo, pokojnine – ki ga te situacije povzročijo. Če bomo zeleni prehod izvedli učinkovito in hitro, lahko čez 25 let pričakujemo, da podnebnih in draginjskih kriz ne bo.
Nacionalni energetski načrt predvideva 3,5 milijarde evrov investicij v energetsko omrežje. Kaj nam bo to prineslo?
Res je, od leta 2020 do 2030 bi po nacionalnem energetskem načrtu morali v omrežje investirati 3,5 milijarde evrov. To je vsota, ki jo bomo potrebovali, če bomo nadaljevali s počasnim tempom zelenega prehoda. Lahko pa bomo s tem, ko bomo določene stvari spreminjali, prihranili in se bo ta vsota znižala. Primer je nov način izračunavanja omrežnine. Danes imamo omrežninski sistem, ki je bil vzpostavljen v času Jugoslavije, leta 1990. Življenje pa se je od takrat seveda močno spremenilo, bioritem je drugačen, gospodarstvo drugače diha. Energetski sistem moramo prilagoditi današnjemu načinu bivanja. Omrežnina mora spodbujati ljudi, da bodo tisti, ki se bodo prilagajali, tudi čutili pozitivne učinke in prihranke. Danes povprečna elektro položnica posameznega gospodinjstva znaša med 60 in 70 evrov. Tem uporabnikom se ni treba prilagajati. Imamo pa ljudi, predvsem starejše, upokojence in socialno šibke, ki se že danes prilagajajo, a sem jim to komajda pozna na računu, pa delajo omrežju ogromno uslugo. In to je krivica. Ta odjemalec mora biti nagrajen z 10 evri in tako ga bomo spodbudili, da bo pri upravljanju porabe še bolj aktiven ter si bo morda račun znižal celo na 50 evrov. Res je, da imajo delovno aktivni, zaposleni ljudje manj manevrskega prostora za prilagajanje, a menim, da se v času, ko smo doma, ob popoldnevih, večerih in vikendih, kljub temu lahko veliko stori. Vse več je tudi pametnih sistemov za upravljanje z energijo, ki jih bomo sčasoma pričeli uporabljati vsi. Mi želimo le zagotoviti platformo, da bomo, ko bodo ljudje te sisteme začeli uporabljati, lahko izkoristili ves njihov potencial. Energetski sistem pripravljamo na življenje v podnebju prijaznem okolju, ko bo na koncu zelenega prehoda lahko energija tudi brezplačna. Ko bo posijalo sonce in zapihal veter po vsej Evropi, bo lahko cena enaka nič ali pa vam bodo celo plačali, da boste v obdobju preobilja energije napolnili svoj električni avto ali zagnali toplotno črpalko. In takrat se začne lepota dogajanja, ko se cene začnejo zniževati in bomo državljanom omogočili dve stvari: nižje stroške in čisto okolje.
No, to se lepo sliši, po drugi strani pa se danes nekateri lastniki toplotnih črpalk in električnih vozil ob tem novem sistemu počutijo kaznovane ...
Predvideni datum prehoda na nov način zaračunavanja je 1. julij 2024, ob tem, da se morajo izpolniti trije kriteriji, ki jih je določil regulator (Agencija za energijo, op. p.). Trenutno je izpolnjen en, dva še ne. Res je, mi smo ljudi nagovarjali, naj gredo v zeleni prehod, naj se ogrevajo s toplotnimi črpalkami, naj investirajo v električne avtomobile in posledično bolj zasedajo omrežje. Ob tem pa naš sistem ni zasnovan tako, da bi ljudje ozavestili, da jih prehod na toplotne črpalke razbremeni takse za plinsko omrežje ali pa plačila okoljske takse zaradi emisij PM-delcev, in novi način obračunavanja vidijo kot krivično dodatno obremenitev. Ampak politika še ni rekla vsega. Tako načrtujemo močne stimulacije za nakup hranilnikov, ki so ob sončnih elektrarnah in toplotnih črpalkah naravna komponenta zelenega prehoda. S to investicijo si lahko imetniki toplotnih črpalk račune za elektriko celo znižajo. Ob tem pa se bo z uporabo hranilnikov močno razbremenilo nizkonapetostno električno omrežje in bo omogočilo priklope sončnih elektrarn tudi tam, kjer to zdaj zaradi preobremenjenosti ni mogoče. Mi moramo preiti na nov sistem, da se izognemo črnemu scenariju, ki se trenutno odvija v Nemčiji, kjer morajo moč omejevati, ker je preprosto nimajo dovolj. Če bi šli po poti, kjer bi ohranili komoditeto in svojih navad ne bi prilagajali, bi morali vlaganja v infrastrukturo krepko povečati, saj bi potrebovali močnejše transformatorske postaje in debelejše žice. A potem bi bil strošek prilagajanja šest milijard evrov namesto 3,5 milijarde, o katerih govorimo danes.
Prevladujoče mnenje v javnosti je, da je to zapleten, torej le malokomu razumljiv sistem. Ali vi veste, koliko boste po novem plačali elektrike?
Če ne bom spremenil navad, bom plačal več.
Ste za to primerjavo uporabili uradni primerjalnik stroškov omrežnine Agencije za energijo?
Ko sem primerjal svojo porabo, primerjalnik še ni deloval, saj so ga zagnali 29. decembra. Preračune sem si naredil sam. Dokler niso bile objavljene cene moči, teh preračunov seveda ni bilo mogoče opraviti, ko so bile decembra objavljene, pa se je lahko hitro izračunalo, ker vse razen omrežnine ostane enako. Energije bom porabil enako. Cilj je le, da energije ne porabljam takrat, ko je konica. Moj račun bo, če se bom malo prilagodil, recimo okoli 10 odstotkov višji, če se ne bom, pa 20 odstotkov višji, ker imam tako toplotno črpalko kot sončno elektrarno in priključni hibrid. Po drugi strani pa sem že zdaj prihranil na račun energetskega omrežja, ker sem zamenjal vir toplote.
Drži pa, da je novi sistem bolj zapleten kot današnji. In sprašujem se, ali je bilo časa za izobraževanje ljudi dovolj ... Naš cilj je namreč, da bi čim več ljudi znalo izkoristiti priložnosti in koristi, ki jih prinaša. Če bodo o novem obračunu vedeli premalo, bodo ljudje zmedeni in jezni, tega pa ne želimo. Potem je čas prilagoditve in učenja smiselno podaljšati in uvedbo še malce zamakniti v prihodnost. S tem mogoče tvegamo, da bi medtem tudi kaj zamudili, a pomembnejše se mi zdi, da ljudje to sprejmejo. Ena od možnosti je bila tudi, da bi bil prehod na novi sistem popolnoma prostovoljen, ker nekateri ljudje komaj čakajo na prehod. Za povprečnega odjemalca, ki nima toplotne črpalke, ki nima električnega avta ali pa sončne elektrarne, in teh je še vedno največ, se bo račun znižal tudi brez prilagajanja. Cilj je zmanjšati konice in porabo omrežja razporediti na cel dan, ob tem, da si želimo, da prehod ne bi bil stopničast in preskok prevelik, temveč postopen. In tu je vloga države, da s spodbudami poskrbi, da bo prehod zvezen.
Podatek je, da okoli 10 odstotkov Slovencev še nima pametnih števcev, ki sporočajo 15-minutne intervale. Je pa tudi najbrž kar veliko tistih, ki števce imajo, a ti podatki niso popolni. Imate podatek, koliko Slovencev je takih?
Res je, med 8 in 10 odstotkov je teh v Sloveniji. Pričakovano je, da bodo letos vsi odjemalci prešli na pametne števce.
Z 31. decembrom se je zaključila stara shema za lastnike sončnih elektrarn in pričel nov način obračunavanja električne energije. Bo to prineslo kakšen zastoj v solarizaciji Slovenije?
Od začetka mojega mandata delujemo tro-tirno, kar pomeni, da delamo na kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih rešitvah. Primer: reševali smo energetsko krizo, imeli v mislih konec sheme za sončne elektrarne in razmišljali o gradnji JEK2. Takoj smo začeli z ukrepi za pospeševanje solarizacije. Prejšnja vlada je v času volitev namreč umaknila subvencije, mi pa smo našli denar, postrgali vse, kar je bilo, iz stare kohezijske politike in omogočili dva nova razpisa. Res je, da mogoče ne bo več tako, kot je bilo, ampak ne zaradi tega, da se ne bi izplačalo. Gre za naraven poslovni razvoj. Obdobje »low hanging fruits«, torej hitrih, enostavnih zaslužkov, je minilo in dobavitelji so postrgali vse, kar se je izplačalo. Torej to je naravna krivulja vsake industrije. Trenutno imamo okrog 50 tisoč razpršenih malih sončnih elektrarn in ob 900 tisoč gospodinjstvih te elektrarne predstavljajo prvi segment, torej tiste, ki bi se za elektrarno odločili v vsakem primeru. Zdaj prihajamo od 50 do naslednjih 150 tisoč, kjer bo krivulja rasti manjša. Tak prehod je normalen za vsako branžo. Rast se torej umiri, hkrati pa smo aktivirali več ljudi, več industrije in panoga prehaja v zrele čase. Ne želim pa si, da bi zelo hitro prišli do nasičenja. Že snujemo ukrep, ki bo približno vračilno dobo postavil pod 10 let. Vsi signali iz industrije kažejo, da je to dovolj dobro, in tudi tuji trgi nakazujejo, da je to dovolj. Torej pripravljamo novo shemo, ki bo zasnovana tako, da bo točka povračila investicije med 8 in 10 let, kar bo to industrijo preneslo v zrelo fazo. Bomo pa prihajajočo uredbo preverili na trgu, in če bo premalo stimulativna, jo bomo popravili. Pospeševanje solarizacije bomo seveda nadaljevali. Število sončnih elektrarn se je v primerjavi z zadnjimi 20 leti podvojilo in skeptikom, ki dvomljivo poudarjajo, da gre le za nekaj odstotkov energije, ki jo potrebujemo, z nasmehom sporočam: »Le počakajte.«
Kaj pa zima in sonce? Ali lahko sončna energija nadomesti stabilen vir energije, kot je jedrska elektrarna?
Danes je zima in sije sonce, mar ne? (smeh) Poglejte, jaz sem zagovornik jedrske energije in želim narediti vse, da se sprejme odločitev o JEK2. Ampak ob tem moramo poskrbeti, da nam bodo dostopne popolnoma vse informacije. Potem se boste lahko vi, kot dobro informiran državljan, odločili po svoji vesti. Pri TEŠ6 te možnosti nismo imeli, ker če bi jo imeli, vprašanje, ali bi se ta projekt izvedel. Ne želim si ideološkega referenduma. Tisti, ki so danes za, bodo tudi kasneje za, tisti, ki so danes proti, bodo ne glede na vse še vedno proti. Imamo dve skrajnosti, ki sta predvidljivi. Največji del državljanov pa je neodločen. In ti si zaslužijo potrebne informacije in čakajo, da dobijo odgovore o tem, s kom bomo projekt izvedli, kakšna bo vrednost investicije, kolikšna bo moč elektrarne … Vrednost investicije je lahko vse od 5 milijard evrov do 15 milijard evrov ali več. Ob tem, da je naš letni proračun 13 milijard evrov, je taka investicija lahko izjemno veliko tveganje in lahko pokoplje državo. Taka investicija vsako slovensko gospodinjstvo obremeni za 17.000 do 18.000 evrov. Ali ne bi bilo morda smotrno ta denar dati gospodinjstvom, da si vsak zagotovi svoj vir energije in tako razogljičimo celo Slovenijo? Državljani in gospodarstvo bodo želeli vedeti, kaj bodo dobili za vloženi denar ter ali bo dobava energije ne le stabilna, temveč tudi cenejša. To so odgovori, ki jih ljudje iščejo, a jih danes še nimamo. Nimamo ne dobavitelja, ne moči, ne umeščanja v prostor, niti zakona za hitrejše umeščanje … Ampak mi delamo vse, kar lahko, da bomo lahko te informacije dostavili. In nato sledi referendum ter šele potem končna investicijska odločitev, podpis in izvedba. Naš cilj je torej do konca mandata vse te informacije zbrati. V politiki se čuti tiha podpora projektu pri skorajda vse strankah v državnem zboru, tudi gospodarstvo podpira projekt, kar je kar malce nenavadno. Za gospodarstvo bi namreč moral biti ključen podatek, ali bo cena energije iz JEK2 konkurenčna, danes pa tega odgovora še nimamo. Če pogledamo, kakšne cene proizvodnje elektrike so pri jedrskih elektrarnah, ki smo jih v Evropi zadnje umestili, so te cene višje, kot pa jih trenutno plačujejo slovenska gospodinjstva.
Ali imamo dovolj vetrnega potenciala in kaj narediti z lokalnimi skupnostmi, ki se vztrajno upirajo vetrnim elektrarnam?
Kot minister se vedno trudim imeti stik z ljudmi in dogajanjem na terenu, bodisi prek sodelavcev ali pa z lastno angažiranostjo. V eni od slovenskih vasi sem se nedavno pogovarjal o prednostih in slabostih vetrnih elektrarn in so bili večinoma za. A sem jih opozoril, da se v vsakem okolju najde kdo, ki temu nasprotuje in nato začne prepričevati še preostale. In s tem ni nič narobe. V vsakem lokalnem okolju se morajo nato prešteti, župan pa običajno stopi na stran večine. Država lokalnih okolij nikoli ne bo mogla prisiliti, naj sprejmejo nekaj, česar si ne želijo, in prav je tako. Mi ne silimo vetrnic v katerokoli lokalno okolje, ker konec koncev nihče iz teh pisarn ne bo v tistem okolju živel. Moramo pa seveda zagotoviti, da so vse informacije, ki pridejo do ljudi, prave. In tu imamo težavo, ker med ljudmi krožijo popolne dezinformacije, na primer o onesnaževanju vetrnic, o čezmernem hrupu, pa čeprav so znanstveniki že večkrat dokazali, da ga ni, če je projekt pravilno izpeljan. Med vsemi argumenti proti je zame še najbolj nerazumski tisti, da so grde. Niso ti všeč? To razumem, tudi meni niso všeč beli avtomobili. Kar želim povedati, je, da želimo le podati vse potrebne in resnične informacije ter spodbuditi okolje, potem pa naj lokalna skupnost odloči, ali so za ali ne. Na evropskem nivoju se pripravlja zaveza, da se bo v vseh državah spodbujala izraba vetrne energije. Evropa pač nima fosilnih virov, kar drago plačuje. Slovenija samo za plin, nafto in bencin vsako leto plača tri milijarde evrov. V 10 letih je to 30 milijard, če teh 30 milijard damo ljudem, mi lahko postanemo Singapur, ne Švica.
Hrvaški smo morali predlani plačati dva milijona evrov, lani skoraj 11 milijonov evrov, ker nismo dosegli zastavljenih ciljev glede energije, pridobljene iz OVE. Kako nam kaže v letu 2023?
Vse države članice Evropske unije imamo glede rabe obnovljivih virov energije (OVE) zastavljene cilje, in če jih ne dosežemo, plačujemo kazni ali pa prostovoljni prispevek. Kot ste povedali, v Sloveniji v zadnjih letih ciljev nismo uresničili, lani smo sklenili sporazum s Hrvaško in smo plačali 11 milijonov evrov. Med državami, ki so cilje presegle, smo naredili razpis, Hrvaška je ponudila najugodnejši odkup. Ker smo zeleni prehod res močno pospešili, ob tem pa nam je lani šlo na roke tudi obilje vode in je bila hidroproizvodnja velika, upamo, da smo z lanskim letom prvič v zgodovini Slovenije dosegli zastavljen cilj. To bi bil res velik dosežek.
Če greva k zakonu o energetski politiki: tam je zapisano, da so kot primarni viri ogrevanja predvideni sončno obsevanje, raba odvečne toplote in raba plina obnovljivega izvora. Lahko bralcem pojasniva, kaj to pomeni?
Obnovljivi plini so recimo biovodik, biometan, bioplini iz OVE ... Skratka, vsi plini, ki so obnovljivega izvora in s katerimi bi lahko nadomestili zemeljski plin, ki je fosilnega izvora. Pri sončnem obsevanju imamo še vedno kolektorje in toplota iz tega naslova je ravno tako obnovljiva, sončno energijo pretvarjamo tudi v elektriko, ki jo nato lahko uporabimo za ogrevanje. Ko govorimo o odvečni toploti, pa moram poudariti, da so tu še ogromne rezerve. Na primer: JEK2 bo odličen zanesljiv vir brezogljične električne energije, ampak hkrati bo proizvajal zelo veliko odvečne toplote, s katero lahko ogrevamo ne samo Krško, ampak bi lahko ogrevali celo vsa bližnja mesta, če bi jo uspeli prekanalizirati v daljinske sisteme. Odvečna toplota je danes malo prezrta, a v industrijskih postrojenjih vse bolj cenjena. Ponekod pa jo že izkoriščajo, tudi toploto od računalniških sistemov že izkoriščajo za ogrevanje. Torej kanaliziranje odvečne toplote je zagotovo ena od zanimivejših rešitev.
Kaj je z drvmi? Se bodo Slovenci še lahko ogrevali na drva?
Da! Tu ne gre za energetski problem, ampak okoljski in zdravstveni problem. Slovenija je v zgornji četrtini držav članic EU, ki ima najvišje vrednosti PM-delcev. NIJZ ima podatke, koliko prezgodnjih smrti pri nas izhaja iz onesnaženja zraka s PM-delci zaradi malih kurilnih naprav. Po podatkih Evropske agencije za okolje je bilo v Sloveniji leta 2021 1119 prezgodnjih smrti. Torej ta ukrep ne izhaja z energetskega vidika, temveč smo upoštevali zdravstveno stroko. Želeli smo županom dati podlago, da lahko ukrepajo, če v nekem strnjenem naselju prihaja do pretiranega onesnaževanja zraka. Primer: če bo v nekem naselju 100 hiš, kakovost zraka pa slaba, bo župan lahko ukrepal tako, da novogradnjam ne bo več dopustil rabe biomase. Ni pa nujno, da bo občina ugotovila ta problem. Ne gre torej za generalno prepoved z danes na jutri, temveč možnost, ki bo na voljo lokalnim skupnostim, da bodo lahko preprečile dodatno onesnaževanje zraka. Zdravstvena stroka je sicer tista, ki bo povedala, ali bomo ta člen iz zakona umaknili ali ne; jaz mislim, da bi moral ostati v zakonu. Velja pa samo za novogradnje. Tisti, ki se danes ogrevajo na drva, se bodo lahko tako ogrevali tudi v prihodnje. Tudi če se bo peč pokvarila, si bodo pač kupili novo. Če pa bo v naselju, kjer se vsi ogrevajo s toplotnimi črpalkami, postavljena novogradnja in bo lastnik želel ogrevanje na drva, se mu to lahko prepove. Ob tem sicer poudarjam, da ogrevanje z lesno biomaso še naprej spodbujamo, še nikoli ga nismo tako spodbujali, ampak z uporabo kotlov z visokim izkoristkom, ki v ozračje ne spuščajo emisij PM-delcev. Glede prepovedi plina pa je enako. Velja zgolj za novogradnje. Ampak že minister Vizjak, pred mano, je sprejel pravilnik, da morajo biti vse novogradnje pasivne, in noben projektant v pasivni gradnji ne bo načrtoval ogrevanja s plinom, ker je nesmotrno. Mi smo zdaj to odločitev zgolj zapisali odločneje in jasneje. Lani smo zaradi energetske krize za plin zapravili milijone, ker so bile cene regulirane. Zakaj bi zapravljali denar? Izkoristimo raje sonce, veter, vodo, jedrsko in biomaso. Ko se bo aktivirala ETS-direktiva (direktiva, ki ureja trgovanje z emisijami toplogrednih plinov, op. p.), bo plin obremenjen še s kuponi CO2, kar bo to ogrevanje še podražilo.
