Do Konjskega vrha pri Lučah ob Savinji in patra Karla Gržana je tisti dan vodila meglena, deževna pot. Savinja je tekla po svojem koritu, ob njej pa so gradbeniki popravljali škodo, ki so jo pustile avgustovske poplave. Tudi pater, ki živi v družbi kobile Kapre na idilični domačiji sredi gozda in med dvema potokoma, je tisti dan zrl smrti v oči. Potoka sta pokazala povsem drug, besen obraz. Narasla voda je odnesla most, ki ga povezuje s svetom in grozila, da bo odnesla tudi hlev. Ker kobila Kapra ni hotela iz hleva, je pater ostal pri njej. Prijatelja v nesreči pač ne zapustiš. Rešil ju je star, manjši mlin, ki se vodni sili ni vdal. Potok se je umiril, ampak pater Karel Gržan in njegovi sokrajani podobe groze še vedno sanjajo.
V zadnji knjigi Mir dajete napotke sodobnemu človeku, kako naj vzpostavi notranji mir. Pisali ste jo, ko še ni bilo avgustovskih poplav v Sloveniji in se še ni začela vojna v Palestini, ob kateri se svet nemočno drži za glavo. Kako v teh težkih časih vzpostaviti notranji mir?
Vsaj zame je vsekakor zelo pomembno, da ohranjam notranje ravnovesje. To pomeni, da moje razpoloženje ni odlično, ampak dobro. Izogibam se evforičnim doživljanjem, ker ponavadi prikličejo svoje nasprotje. Stopnja evforije običajno že naznani stopnjo depresije oziroma tesnobnih čutenj. Zato mi je zelo pomembno iskati to duhovno spokojnost. Obenem je pa ta spokojnost dar tudi za druge. Drug ob drugem namreč zaznamo notranjo resničnost. Za praznike našim bližnjim ne bomo postregli samo to, kar damo na mizo, ampak bomo drug ob drugem zaznali tudi naša občutja. Pomembno je vsak dan poskrbeti, da nam je dobro, kajti naši bližnji okušajo našo notranjo resničnost. Večkrat rečem, da ima človek ne samo pravico, ampak celo dolžnost, da mu je dobro, da poskrbi zase.
Mi smo podedovali neko mišljenje, da je velik človek tisti, ki pozablja na sebe, se žrtvuje za druge. Vendar nas lahko takšno samožrtvovanje poškoduje. Moji mami je dobro, ko je meni dobro, in meni je dobro, ko je moji mami dobro. Takrat lahko mirno živim zgodbo svojega življenja. Če pa nekdo od naših najbližjih ne zna poskrbeti zase, potem na zavedni ali nezavedni ravni pričakuje, da mu bomo stregli, da mu bo dobro. To pa je odvisnost od osebe. Mi lahko sobivamo v prijetnosti le, če zna vsak poskrbeti za svoj notranji mir, za svoje dobro počutje. Kako to storiti, mora vsak izmed nas vedeti sam zase. Jaz, na primer, vsaj dvakrat na dan čistim hlev. Tako dam iz sebe napetost, nimam 'štale' v glavi. Ko se tako okrepimo, lažje v medsebojnem sobivanju vsi žlahtno delimo to notranjo prijetnost.
Poplave so marsikaj odnesle, a nekaj dobrega tudi prinesle. Tovarištvo, v katerem so se povezali vsi prizadeti. Kako ste v tistih trenutkih, ko vam je grozila smrt, našli svoj mir?
Ljudje mi govorijo, da so prej hodili drug mimo drugega. Zdaj, po poplavah, hodimo drug z drugim. V tistem trenutku sem bil popolnoma miren. Ampak živci so pa šli. Takrat sem spoznal, kako pomembno je pridobiti ne samo čustveni kapital za psihično stabilnost, ampak tudi duhovni kapital. Zdaj ločim med notranjim, duhovnim mirom in živci. Redke so noči brez nočnih mor, ampak to jemljem pač v zakup. Nekaj pa se je zgodilo. Odprlo se je sočutenje in v bistvu sem po svoje 'hvaležen', da sem tudi jaz to doživel. Zakaj? Ker k meni prihajajo številni, iščejo tolažbo, pogovor in jaz sem lahko z njimi sočuteč, ne zgolj razumevajoč in ljubeč. Sočutje se v medsebojni bližini krepi in to je tisto, kar ti daje moč in je ne nazadnje tudi sporočilo božičnega praznika. Ko sočutno vstopimo v noč, v temo, stopimo tja, kjer so bolečina, osamljenost, zapuščenost. Ko odpreš srce v stisko sočloveka, šele takrat lahko, ker si odprl srce, gospa sreča stopi tudi vate.
V knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? je misel, da potrebujemo trpljenje, da ohranimo človeškost. Težko je razumeti, da nas ravno trpljenje dela človeške.
Trpljenje je neopravičljivo, nima legitimnosti in ne smemo ga opravičevati zaradi praspomina, ki je globoko v srčiki naše biti. V mitu o stvarjenju Bog odsvetuje izkustveno spoznanje dobrega in hudega, se pa človek za to izkustvo odloči. Zelo je zanimivo, da je prav v središču rajskega vrta raslo drevo spoznanja dobrega in hudega. Na podlagi lastnega izkustva moram priznati, da so me najtežji trenutki najbolj 'naredili', ker so me premaknili. Nikoli več nisem bil isti jaz. Pomembno pa je tudi vedeti, da kakor nas trpljenje 'naredi', nas tudi zlomi. V trpljenju se ne smemo osamiti ne od človeškega, ne od božjega, ne od živalskega. Mati zemlja nas vedno razelektri. V vsem, kar je okoli nas, moramo najti tisto moč in oporo, da zmoremo iti skozi obdobje krize, skozi tisto, kar nas mora preroditi v žlahtnost. Moramo poznati naša orodja, kako preživeti, ko so hudi časi in kaj je zlata vredno, to pa sta bližina in sočutje.
Vaš duhovni oče Taras Kermauner med drugim pravi: Bog je človeka ustvaril za odreševanje Niča, zato je trpljenje spremni pojav človeka in stvarstva, ki se ga ne moreta znebiti, če hočeta ostati občutljiva. Je trpljenje nujni del življenja?
Gre za zavesten vstop na blatne in prašne ceste sveta, kot je zapisal pesnik, pisatelj in dramatik Stanko Majcen. Eno leto sem po lastni izbiri živel na cesti brez tolarja v žepu in to je bilo najbolj izpolnjeno življenje glede na mojo duhovno poklicanost. Dejansko me je to osvobodilo. Življenje ti običajno samo po sebi postreže to možnost, ne spodbujam pa nikogar, da bi mazohistično vstopil v to življenje.
Vi ne glede gorje na vse verjamete v človeka. Ampak naša sočutnost je spreminjajoče se narave. Katastrofe nas povežejo, ko pa se življenje normalizira, se spet oddaljimo. Kako preseči ta oddaljevanja?
Mislim, da smo tudi kozmološko pogojeni. Iz obdobja dveh rib, ki se med seboj grizeta, vstopamo v obdobje vodnarja, ki manipulativnih posegov v človeštvo in človeka ne bo več dopuščalo. Optimist sem tudi zato, ker srečujem vedno večje število ljudi, ki so prebujeni, ki se jih več ne da manipulirati z eno samo resnico, ki ne besedujejo razdiralno, ampak povezovalno. Pripovedujejo o osebnih spoznavnih resničnostih. Govoriti o resnici je religiozno in ideološko in na podlagi resnic so nas sprli. Zato vedno več ljudi govori o osebni spoznavni resničnosti. Ko se tako pogovarjamo, smo drug drugemu zanimivi, ker omogočamo miselno preraščanje, postanemo dopolnjujoči in sodelujoči. Prebujenim ljudem se zdi bedasto, da nas delijo na dva pola, nas med seboj kregajo in na takšen način obvladujejo.
Andrej Detela, naš fizik, umetnik, filozof in izumitelj, je matematično dokazal, da je sintropija vedno zmagovita. V stvarstvu delujeta dve 'sestri', kot pravi Detela. Ena je entropija, ko gre vse proti kaosu in se zdi, da bo zlo zmagovito. Sintropija pa govori, da se v danem trenutku v naravi nekaj samoorganizira in onemogoči zmagovitost zla ter uniči tistega, ki ga povzroča. Danes je čas, da ozavestimo manipulativne prijeme in jih potem ironiziramo ter takoj zatem kreiramo bolj žlahtno sobivanje. Norost je nespodobno jemati resno. Tisti, ki manipulirajo, ki povzročajo krivice in vojne, želijo, da bi mi ostali na nizkih čustvenih vibracij. To so jeza, bes, želja po maščevanju, kar krepi zlo. Ne, ni dopustno, da človek ubije človeka. Nekoč so takšne, ki so prekršili temeljni zakon, dejansko odslovili iz skupnosti, danes nas pa tisti, ki bi morali biti odslovljeni iz skupnosti, med seboj spravljajo v konfliktnost. Govorili so nam, da nas bo nekdo rešil, nek kralj morda ali nek predsednik. Ampak mi vsi smo kraljevski, vsak posameznik je kraljevski. Naša misel ima kreativno moč, dejanja pa sledijo našim mislim. Andrej Detela pravi, da 13 odstotkov ljudi potegne za sabo preostali del sveta.
Kako preseči delitev na naše in vaše?
Jaz sem zelo praktičen. Naj takoj iz vzgojno izobraževalnih konceptov odpravijo izobraževanja za medsebojno dvobojevanje, medsebojno izključevanje. Antični filozof Platon bi se držal za glavo, ko bi videl, da se v okviru učnega procesa dogaja tako imenovana igra med dvema ognjema, ko avtoriteta razdeli razredno skupnost na dva dela in jo uperi drugo proti drugi v medsebojno zbijanje. Na nezavedni ravni se s takšnimi igrami legalizira koncept medsebojnega pobijanja. Platon in stari mojstri nas na to opozarjajo. Če smo na škatlice za cigarete dali napis Pozor, kajenje škoduje vašemu zdravju, bi tako morali označiti tudi razne igre, ki temeljijo na dvobojevanju, obstreljevanju, izključevanju. Pomembno je sodelovanje, dopolnjevanje, usklajevanje. S takšnimi igrami še v mirnem času ohranjajo v napetosti med našimi in nenašimi.
Drugo leto bo 250 let, odkar je cesarica Marija Terezija uvedla obvezno izobraževanje. Ko je nekaj zastonj in obvezno, je treba vedno preveriti, kakšen produkt je nastal iz tega, kar nam ponuja koncept 'zastonj in obvezno'. Pa da ne bo pomote, šolstvo naj kar ohrani svojo dostopnost in brezplačnost. Ne gre za to, problem je drugje. Tomaž Akvinski, italijanski redovnik in filozof, je na svojih predavanjih na pariški Sorboni zmeraj nizal teze 'za' in 'proti', pa se je pisal strašni srednji vek. Študenti so lahko razmišljali kreativno, s svojo glavo, ni bilo potrebno, da se strinjajo s profesorjem. Na koncu je sledila izmenjava mnenj, ne kreganje, kdo ima prav in kdo ne. Po sedanjem konceptu pa pred tebe postavijo patra ali učitelja, skratka avtoriteto, ki ti pove, kaj je resnica. Ti se tega naučiš in dobiš odlično oceno. Ampak to je koncept manipulacije, zatiranja kreativne miselnosti. Če moraš za oceno vsrkati neskončno število informacij, to duši svobodo misli.
Med pandemijo ste bili med tistimi, ki ste ljudi opozarjali, naj se zbudijo in ne dovolijo, da bi jim vzeli svobodo. Tudi s smrtjo so vam takrat grozili. Kako danes gledate na to obdobje?
Nujno je, da se ob vsaki situaciji najprej zamislimo. Ko nam določene avtoritete nekaj izpostavijo, pademo v hipnotično stanje ponavljalščine in se počutimo zelo pametne, če ponovimo njihove besede. Ne, mi moramo vedno terjati argumente za in proti. Veličina človeka je v svobodni volji in razumu. Ampak če vi meni ne boste dovolili misliti in boste mislili namesto mene ter pričakovali, da bom jaz mislil, kot mislite vi, sem se odpovedal razumu in svoji svobodi. Vsak posameznik se mora vprašati, ali bo padel pod hipnotično stanje izpostavljenih avtoritet. Prvi sem, ki nočem biti avtoriteta. Rad pa prebujam zavest in dostojanstvo osebnega razmisleka. Ko bomo drug drugemu pripovedovali svoje uvide, svoja spoznanja, bomo lažje domislili, kaj je resnično dobro in se osvobodili koncepta, da nekdo namesto nas ve, kaj je za nas dobro. Koncept izobraževanja bi nas moral vzgajati v sodelovanje in dopolnjevanje.
Zadnjič sem poslušal radijsko oddajo, v kateri so govorili o izobraževanju. Poslušam in slišim, da zdaj otroci ne bodo več nadarjeni, ampak samo še izjemni. Zgrozil sem se! Vsak otrok je vendar nadarjen. Ni samo racionalna inteligenca, inteligenc je cel kup - odnosna, intuitivna, srčna, duhovna, praktična. Vsak otrok je visoko nadarjen v koktajlu njemu danih inteligenc in je izjemen, ker takega, kot je posamezni otrok, ni. Dokler pedagogika tega ne bo uvidela, bo še vedno v šabloni koncepta Marije Terezije, ki ga je potrebno prevetriti. Tudi če ga strokovnjaki na svojem področju ne bodo želeli ali ne bodo sposobni prevetriti, ga bo prevetril čas sam.
Kako prepoznati manipulacije?
Vedno, ko nekdo vzbuja strah, ponižanje, nam da vedeti, da nismo dovolj pametni ... Ko je dovoljena samo ena rešilna' misel, moraš vedeti, da gre za manipulacijo. To je religiozni koncept, ki se je globoko zaril v človekovo nezavedno in zato tisti, ki zdaj manipulirajo, uporabljajo religiozne koncepte. Ker pa so ljudje prenehali verjeti duhovnikom, so prenesli religiozne koncepte v znanstveno sfero. Kar naenkrat ni bil več dovoljen znanstveni dvom. Prav resno razmišljam, da se bom odpovedal nazivu doktor znanosti, ker je znanost preveč onečaščena. Ni več dovoljen znanstveni dvom, potrebno je misliti utirjeno in se gibati v krogu 'naših', ki te potem podprejo, da lahko napreduješ.
Opozarjate, da ne gre zaupati znanstvenikom, ki nimajo notranje etike.
Ob branju knjige Bog kot zabloda sem ugotovil, da bi znal še bolje dokazati, da boga ni. Zakaj? Ker sem iz stroke. Nekdo, ki je strokovnjak na nekem področju, če nima etične note, lahko najbolj učinkovito zavaja ljudi. Če bi bil prodana duša -, čeprav njega, ki ga imenujemo Bog, doživljam kot pomirjajočo, spremljajočo ljubezen -, če bi bil prodana duša, bi zanikal lastno izkustvo, lastno pamet in lasten uvid. Izgubili smo to celostno inteligenco. Iz duše, iz srca so nas izgnali zgolj v glavo. Če nimaš srca, je zelo nevarno. Treba je vedeti, da je bilo na zatožni krog klopi nürnberškega procesa veliko doktorjev znanosti.
Pater, kaj je sploh Bog?
Bog je slaba teorija, ker presega, je pa pomirjajoče izkustvo in predvsem bi morali kot duhovniki pomagati ljudem, da bi vstopili v tihoto, saj se v njej odpiramo v zaznavnost in v tisto, kar je sveto, naj bodo to zemlja, rastline, živali, sočlovek. V svet polarizacije dobrega in hudega, med minus in plus, daš element tretjega, svetega duha, da ne pride do kratkega stika. Element tretjega je nekaj, kar je obema, Očetu in Sinu, sveto. Vse religije so ohranile to trojstvo in ozvezdje Oriona je bilo zato posebej sveto ozvezdje. Kjer se stika nebesni trikotnik z zemeljskim, so tri zvezde, tam je svetišče in stičišče in je v konceptu trojstva. Nas zelo hitro skregajo zaradi koncepta dvojnosti. Lepo bi bilo, če bi vedeli, kaj je nam kot narodu sveto in se poenotili, da so to sodelovanje, dopolnjevanje, harmonizacija. V meni je dvojnost, mi pa pomaga sveto preraščati to polarizacijo. Ni več resnice, ampak je osebna spoznavnost in način, ki je dopolnjevanje. To je sveto.
Orionov pas, astroarheologija, astroarheozofija, kozmološka arhitektura so pojmi, ki sodijo onkraj običajnih duhovniških zornih kotov. Pravite tudi, da bi se morala Cerkev opravičiti starovercem. Kaj vas je pritegnilo k temu razmišljanju?
Vedno so me zanimale stare civilizacije in astronomija. Globoko sem bil prizadet ob zgodbah Indijancev v Ameriki. Ko se jim je papež opravičil, mi to ni bilo zadostno, kajti storjeno krivico moraš tudi poravnati. Ni dovolj, da vam najprej ukradem identiteto, potem pa rečem, da se opravičujem. V tolažbo mi je pripovedovanje znanca, ki se je vrnil iz Amerike in povedal, da se domorodci prebujajo in znova krepijo. Tudi mnoge naše cerkve stojijo na starih, svetih prostorih. Jaz sem pater, sem duhovnik, Jezus je moj prijatelj in ta moj prijatelj mi govori, da moram biti pošten, pravičen do vsega. Koncept svete trojice je koncept dopolnjevanja in osvetljevanja, je koncept spoštljivosti. Ko pa vse ženeš v enoumje, je to, kot bi rekel Anton Trstenjak, že neumje, neumnost, manipulacija. Iz teh konceptov enoumja in manipulacije je pač potrebno izstopiti. To pomeni odpreti srce, odpreti duha in biti spoštljiv, pokloniti se vsemu, kar je v znamenju žlahtne človečnosti.
Lahko pojasniva Orionov pas, ki ste ga našli v okolici Jurkloštra in je sestavljen iz megalitov.
S harmonijo neba so naši predniki harmonizirali zemeljski prostor. Imel sem srečo, da sem bil poslan v Jurklošter. Šli smo nabirati skalni mah in po slučaju, čeprav to ni bil slučaj, naleteli na tri griče in povezane zidove. Ker imam rad stare civilizacije, sem povezal svoja znanja in si zastavil vprašanje, kaj če ne gre samo za Orionov pas, ki ga sestavljajo tri svetle zvezde, Slovenci smo jim dali ime Kosci, ampak za celotno ozvezdje Oriona. Če ne bi bil dislektik, tega ne bi mogel uvideti, saj me zaradi disleksije niso uspeli utiriti. Misel je lahko dihala in je prišlo do teh uvidov. Megalitske kulture srečamo po vsem svetu in, seveda, tudi v Sloveniji. Mogoče bi celo odnehal s svojim raziskovanjem, če ne bi bil celibater. Celibat je stvar izbire, ker Bog duhovnega poklica ne povezuje s celibaterskim. Ampak če bi imel družino, bi se marsikdaj ustrašil in mogoče naredil korak nazaj. Jaz moram v tem življenju celibat izkoristiti, saj se lahko izpostavim, tudi če mi grozijo. Kaj mi pa lahko vzamejo? Čaka me samo onkrajnost, kamor bom šel 'žurirat'. Ko so ljudje videli, da me zanimajo čudne strukture, so mi začeli kazati čudne stvari. Ozvezdje bika še vedno v celoti stoji kakor na nebu, tako na zemlji. Moral sem si priznati, da to obstaja, v nasprotnem bi moral zatreti svojo minimalno pamet. Potem sem pregorel in se lahko zahvalim pregorelosti, ker sem imel čas, da sem se bolj podrobno poglobil in posvetil tem raziskavam. Raziskal sem ta prostor med Savinjo in Sotlo severno od Save, ki je v globalnem Orionov pas. Ampak ker je Orionov pas stičišče med nebom in zemljo, saj kjer je stičišče, je svetišče, so noter kot minimundus v neko odnosnost postavili vsa ozvezdja. Ljudje so takrat imeli bolj celostno inteligenco in so lažje zaznavali odnos med nebom in zemljo ter na podlagi tega lažje harmonizirali zemeljski prostor.
Ljudje se prebujajo in iščejo stara znanja in uvide, a še kako živa je tudi druga skrajnost.
Ne gre siliti v tiste, ki so se v strahu zaprli v varen svet predvidljivega. Mi sami moramo mirno živeti zgodbo svojega življenja in s tem bomo druge prebudili. Če hočeš nekomu nekaj na silo dokazati, se bo samo še bolj zaprl vase. Zato ne smemo dopustiti, da nastane koncept tako imenovanih 15-minutnih mest, kjer bi bili zaprti v nekakšen geto, saj nujno potrebujemo živi stik in svobodo gibanja v naravi.
Nekje ste rekli, da pogosto prodajamo svobodo za varnost.
Mnogi ljudje prodajo svobodo za varnost, ampak potem so sužnji. Človek se mora vprašati, ali bo suženj, ali bo odklopil svojo pamet in se podredil nekomu, ki 've', kaj je resnica, ali pa bo ohranil dostojanstvo lastne misli v dopolnjevanju in sodelovanju. Zelo so se potrudili, da so odpravili simbole, ki so govorili o kraljevskem dostojanstvu slehernika. To je lahko naglavna ruta ali torbica, ki visi čez zapestje. Vsak človek ima božjo iskro v sebi in ni ga bolj ali manj pomembnega. Moramo si povrniti to božansko in kraljevsko dostojanstvo. Med seboj se moramo dogovoriti, da bomo spoštljivi, pravični in odgovorni, potem pa sodelujoči in dopolnjujoči. V meni je dvojnost dobrega in hudega. To si moramo priznati in zato obstajajo določena pravila, ki jih moramo poosebiti: da sem spoštljiv, da sem pravičen in odgovoren, potem pa sledi dopolnjevanje in sodelovanje. V to smer se moramo usposobiti.
Ne smeva v tem prazničnem času pozabiti na hrematizem, torej kopičenje in bogatenje posameznikov. Nenehno opozarjate, da tovrstno delovanje ni pravilno.
Trenutno pišem uvod v knjigo Sveta ekonomija, izšla bo pri založbi Chiara. Ekonomija je lahko samo sveta. Kaj to pomeni? Ekonomija je lahko samo etična, spoštljiva do slehernika. Že izraz ekonomija ima dva pojma - zakon in dom. Ekonomija odkriva tiste zakonitosti, po katerih se vsi počutimo doma na tem planetu, ne samo človek, tudi rastline in živali. Kar pa ni ekonomija, kar ni v odnosu etično, je dejansko hrematizem. Beseda, ki so jo dobesedno skrili, da se lahko volk preoblači v ovčjo kožo in nam razlaga, da je on tisto največje maksimalno dobro. Kar je resda možno v družbeni ureditvi, dejansko pa je izkoriščevalsko.
V ekonomiji je bogatenje posameznikov omejeno, v hrematizmu te omejitve ni. Dokler bo zaradi ureditve tega sveta vsak dan umrlo od 22.000 do 50.000 otrok, moramo vedeti, da ne govorimo o konceptu ekonomije, ampak hrematizma. Ampak to ne pomeni, da je v obstoječi ekonomiji vse slabo. Kot znamo ločevati odpadke, bi morali vse, kar je neetično, odstraniti iz tako imenovane ekonomije in vreči v koš hrematizma ter označiti kot nedopustno, posledično celo zločinsko.
Pogosto razlagate, da ste bili v mlajših letih tudi sami polni ega, vendar so ga številne neprijetne situacije, ki ste jim posvetili tudi knjigo Jaz, Čarli Čeplin, zmanjšale.
Ko se znajdemo v neprijetni situaciji, lahko naredimo obrambo, se naredimo močne, se zavarujemo ali pa si priznamo razloge, zakaj smo se napihnili. Kdaj se žabica napihne? Takrat, ko je ogrožena. Kdaj sem se oddaljil od otroka v sebi? Ko nisem bil sprejet, ko sem moral postati igralec na prizorišču sveta, ko sem bil mogoče poniževan. Takrat sem se naredil močnega, pametnega. In kaj mi zdaj pomaga? Pomaga mi samo ljubezen, nekdo, ki me ima rad tudi v moji narejenosti in vidi otroka v moji resničnosti. Ta ljubezen me dejansko vrača v srčiko moje pristnosti in biti. Potem lahko vstopim v koncept igrivosti. Kajti pesnik Hafis je rekel, da se je Bog skril v vsakega izmed nas, da bi se lahko igral, da bi lahko bil igriv, celovit. To je tisto, čemur se moramo vračati. Ko grem v kapelo, me On nikoli ne zavrača, ampak me zre v srčiki moje biti in s tem vrača k samemu sebi. Takšen božanski pristop je možen tudi v medsebojnih odnosih. Lahko rečemo: 'On se je napihnil.' Da, bil je ogrožen, ponižan, ranjen. Objemi ga v njegovi resničnosti, uzri otroka v njemu. Pomagaj mu, da se vrne v igrivo, otroško in dopolnjujoče.
