Glede na raziskave o podnebnih spremembah, ki jih spremljam, imam občutek, da se z podnebnimi spremembami bolj ukvarjajo v drugih državah kot v Sloveniji. En del politične elite pri nas celo zanika podnebne spremembe in njihov vpliv na naše življenje.
Zelo veliko se piše v medijih o podnebnih spremembah, to se je zelo spremenilo, če gledam zadnji dve leti. Morda so tisti, ki jih zanikajo, bolj glasni in zanimivi za medije. To, da politiki zanikajo, je res, ampak to so isti politiki, ki gredo potem v Glasgow na podnebno srečanje in tam rečejo, da bodo naredili vse, da doma znižajo izpuste, kasneje pa vse to zanikajo, zato mislim, da je to bolj politična igra. Ne bi pa rekel, da je v tujini dosti drugače. Tudi tam imaš take ljudi, na Nizozemskem recimo, kjer sem dolga leta živel, je zdaj na volitvah zmagala politična stranka, ki pravi, da ni potrebe po zmanjšanju izpustov in da bodo preprosto gradili višje nasipe, da bodo znova začeli vrtati plin v Severnem morja itn. Za tiste države, ki imajo bolj progresivno politiko, pa se mi zdi, da je to pogosto bolj na deklarativni ravni oziroma na ravni zelo visoko ambicioznih ciljev, a jih bodo uresničili daleč v prihodnosti. Nizozemska je zgodovinsko gledano ena največjih onesnaževalk, ne samo glede na število prebivalcev in velikost države, ampak nasploh. Odgovorni so za trgovanje z dobrinami z izsekanih območij pragozda, bili so veliki trgovci s kavo in kakavom, in vse to je povezano z izpusti. Eden največjih onesnaževalcev vseh časov, naftno podjetje Shell se je nedavno z Nizozemskega preselilo v Anglijo. Tudi politika govori, kako se bodo popolnoma razogljičili, ampak po drugi strani to ne poteka tako hitro, kot bi pričakovali. Zelo veliko teh poti se prestavlja nekam v prihodnost. Omenili ste raziskave, ki so ustvarjene večinoma v tujini, to pa je povezano s tem, da so to drage zadeve, to so ogromni laboratoriji z zelo močnimi računalniki, ki so dragi in tudi v Evropi ni veliko teh analitičnih skupin. Naša skupina v Amsterdamu, zelo smo bili odvisni tudi od drugih skupin, v Hamburgu, Zürichu, tudi Tokiu, San Diegu, od njih smo dobili podatke, ker smo bili njihovi vmesni uporabniki.
S pomočjo satelitskih slik analizirate površino Zemlje. Kaj ste ugotovili za obdobje enega leta? Letos smo imeli v Sloveniji katastrofalno poletje.
Tudi lansko je bilo takšno, dolga suša, požari in dolgi vročinski valovi. Satelitski posnetki so nekaj, s čimer lahko tako znanstveniki kot tudi javnost izdamo račun tako politikom kot podjetjem in še marsikateremu deležniku, ker zdaj lahko vsi na svetu vidimo, kaj se v resnici dogaja. Na teh slikah mogoče ne vidimo, kdo to počne, vidimo pa, kaj se dogaja. Da se gozd poseka in se spremeni v pašnik, vidimo nove nasade soje ali pa so gozd posekali za gradnjo infrastrukture itn. Te slike so zdaj dosti jasne, vsakdo gre lahko na splet in to preveri. Sem zadnja generacija, ki je morala te posnetke pred leti kupovati, posnetek za Slovenijo je takrat stal okoli 1500 dolarjev, danes pa je to vse prosto dostopno, pogosto celo iz telefona. Moraš imeti sicer nekaj znanja, a tudi uporabniki z manj znanja lahko hitro preverijo, kaj se dogaja na terenu.
Glede na tip satelita, nekateri gredo bolj pogosto čez Slovenijo, drugi spet ne, lahko dejansko vidimo, da se vsake dva tedna nekaj spremeni. V Sloveniji na srečo ni velikih sprememb, so pa območja na svetu, kot so Brazilija, Peru, tudi Indonezija, kjer je dejansko opaziti spremembe v dokaj velikem merilu v kratkem času. V Sloveniji opazimo druge stvari, če kaj zgradijo, tudi posledice nedavnih poplav so hidrologi lahko spremljali preko visokoresolucijskih satelitov. Včasih smo morali poslati sto ljudi na teren, da so nekaj izmerili, fotografirali, danes vse to pravzaprav dobimo preko satelitov, ki postajajo čedalje boljši. Ne vidimo samo, kje je gozd in kje ga ni, preko satelitov vidimo tudi vidimo onesnaževanje, na primer nas ravni dušikovih oksidov, metana in ogljikovega monoksida.
V času kovida se je dejansko videlo, ko so bila zaprtja, da je kar nenadoma manj dušikovih oksidov na Nizozemskem, pa v Severni Italiji in v večjih evropskih mestih. Vidimo več, kot smo videli prej, zaradi tega je težje zanikati marsikatere stvari. Pri podnebnih spremembah vidimo, da se manjšajo ledeniki tudi v najbolj oddaljenih krajih. Ni nam več treba iti do njih, ampak dejansko pogledamo, kaj se dogaja na Antarktiki, kaj na Grenlandiji, v Himalaji.
Ledeniki se topijo, posledično to vpliva na segrevanje ozračja, na nekaterih območjih se pojavljajo nova sušna obdobja, drugod pa grozi vedno večja nevarnost poplav. Vreme je vreme je čedalje bolj nestabilno.
Podnebne zadeve so zelo kompleksne, ne opazimo povsod istih trendov. So deli sveta, ki se segrevajo bolj kot povprečje, med njimi tudi Slovenija, saj se je segrela že za skoraj dve stopinji v primerjavi s predindustrijsko dobo, hkrati se je količina padavin na letni ravni zmanjšala za 10 do 15 odstotkov. Seveda so tudi deli sveta, ki so se segreli precej manj od globalnega povprečja, in nekateri – teh je sicer zelo malo – so celo v povprečju hladnejši. Splošni trend je, da je segrevanje predvsem na območjih, ki nas znanstvenike najbolj skrbijo, saj so pomembni za delovanje globalnega podnebnega sistema. Ledeniki se tako ne topijo le v Alpah, ampak tudi na Grenlandiji in na območjih, kjer je na stotine milijonov ljudi odvisnih od pitne vode, ki dobijo od ledenikov, kot je podhimalajsko območje, ali Indija in Nepal. Če se ti ledeniki topijo, pomeni, da imajo tam več poplav, več ekstremnih dogodkov, dostop do vode je manj stabilen in je bo nekoč lahko tudi zmanjkalo.
Sicer ne maram izraza skeptik, boljši izraz je zanikovalec. Vsi znanstveniki smo skeptiki, ker hočemo ves čas ovreči teorije, raziskujemo, potrdimo, ali je nekaj res, imamo nove podatke, nove satelite, ves čas dvomimo. Zanikovalci pogosto rečejo, da je bilo podnebje bolj vroče včasih, da so rasle gigantske praproti, ki so bile 30 m visoke, in živeli ogromni plazilci, torej podnebje ni moglo biti tako slabo, če je omogočalo takšne organizme. Ljudje pa pozabljajo, da tako podnebje ni omogočalo razvoja inteligentnih bitij in civilizacije. Mi smo razvili civilizacijo v zmernem podnebju, in če gledamo, kje vse so se civilizacije razvile, so to območja, ki so omogočala predvidljivo kmetijstvo. Se pravi, okoli Sredozemlja, v Evropi, niso se razvile na severnem polu ali nekje v globinah pragozdov. Ne bi želel, da imamo bolj toplo podnebje, ker podnebne spremembe ne pomenijo, da bo v Sloveniji pač samo topleje za dve stopinji. To je le povprečje, skrb zbujajoče pa je, da spremembe s seboj prinesejo več vročinskih valov, sušnih obdobij in drugih ekstremnih dogodkov, kot so bile letošnje večkratne poplave.
Pred približno dvajsetimi leti sem napisala več člankov o ozonski luknji, ki nam je takrat grozila. Največja luknja je bila nad Avstralijo, spomnim se, da je njihova vlada ljudem ukazala, da morajo nositi posebno zaščito za nos, ker so bili UV-žarki tako nevarni. Kup svetovnih konferenc in resolucij je bilo takrat sprejetih kot zaščita pred ozonsko luknjo. Kaj se je zgodilo z njo?
Ozonska luknja je po eni strani primer uspeha, ker so se države usedle skupaj in so dosegle prepoved številnih snovi, npr. freonov, to so plini, ki uničujejo ozon. Avstralija je sedaj manj v nevarnosti, so pa druga območja ogrožena, največja ozonska luknja je trenutno nad Antarktiko.
Kako nad Antarktiko, saj tam nihče ne živi?
To že, a pri okolju je tako, da je vse povezano. Ne moremo reči, zmetali bomo vse smeti nekam, pa bomo rešili svoje težave s tem, da bomo onesnažili drug konec sveta. Tako je, na žalost, vse med seboj povezano. Vodni cikel nekje v Braziliji je povezan z globalnim vodnim ciklom in s tem, kako predvidljivo bo vreme. Nismo izolirani in tudi slovensko okolje se v resnici ne konča z našimi državnimi mejami, zato je pomembno, kakšno je okolje v Italiji, na Madžarskem itn. Pri ozonu je bilo tudi manj interesov, kot se to zdaj dogaja pri industriji fosilnih goriv. Tu je preveč denarja na tnalu, zaradi tega prihaja do odpora.
Po drugi strani pa tudi alternativni viri energije, kot so sončne elektrarne, gorivo iz biomase ali pa električni avtomobili, proizvajajo ogromno odpadnega materiala.
Ni človeške dejavnosti, ki ne bi onesnaževala. Čisto vsaka onesnažuje, za sabo puščamo sled, ampak žalostno je to, da imamo možnost, da puščamo manjšo sled. Izbrali pa smo pot, da puščamo največjo sled, kar je možno. Tako je povsod, pri tekstilu, hrani, pri energetiki itn. Raziskovalec Jure Vetršek je lepo povedal, da »mislimo, da je tehnologija tu, da zadovolji naše želje, moramo pa spremeniti paradigmo, da bomo s tehnologijami zadostili našim potrebam«. Tako ni smiselno, da gradimo sončne, vetrne in jedrske elektrarnami, da bomo ogrevali svoje vikende in bazene, da bomo imeli doma tri ogromne električne avtomobile, vsak po dve toni in pol … Pogosto se pojavi t. i. odbojni efekt, ko odkrijemo neko novo tehnologijo. Mislimo, da smo bolj učinkoviti, a na koncu to ne vodi v nižjo rabo resursov, ampak v cenejšo in povečano rabo. To smo opazili v Braziliji, ko so povišali učinkovitost kmetijstva, da lahko pridelajo več na enem hektarju, zaradi česar naj bi izsekali manj gozda. Potem pa se je izkazalo, da je to pomenilo bolj dobičkonosno kmetijstvo, in so ga izsekali še več, ker istočasno niso vlagali v varovanje okolje.
Sem velik pristaš vseh nizkoogljičnih vrst energije, sončne, vetrne, tudi jedrske, ker to potrebujemo za čim hitrejši prehod na nizkoogljično družbo. Vendar – če bomo v Sloveniji presedlali s fosilnih na električne avtomobile, bomo kar nenadoma imeli milijon dvesto tisoč električnih avtov. Bomo zanje potem zgradili kar dve jedrski elektrarni, vetrnice v Alpah in sončne elektrarne na kmetijskih površinah? Večji učinek bi bil, da namesto tako nespametne elektrifikacije prometa denar namenimo v urejanje tramvaja ali da kupimo nekaj tisoč novih avtobusov, izboljšamo prevoz z vlaki itn. Ampak to so rešitve, ki niso tako zanimive, ki niso tako seksi. Vsi namreč zelo radi gradimo, še posebej če se gradi veliko in drago, in tudi politiki se radi slikajo z lopato v roki.
Za Slovenijo še vedno velja podatek, da se skoraj vsak vozi sam v svojem avtomobilu. To je tudi posledica katastrofalnega javnega prometa, ki ga imamo.
Če pokažem primer iz mojega osebnega življenja. Živeti v Sloveniji je neprimerno bolj poceni kot na Nizozemskem. A moraš vzeti v zakup, da potrebuješ avto, bencin, zimske gume, ki sem si jih zadnjič kupil prvič v življenju. Bil sem kar šokiran, koliko to stane. Lastništvo avtomobila je zelo drago, sploh, če imaš potem še drugega. Na žalost imamo sistem, v katerem so ljudje odvisni od avtomobila. Sam poskušam čim več uporabljati javni prevoz do Ljubljane in v devetih od desetih primerov ga izkoristim. 55 km do Ljubljane z avtobusom vzame več kot dve uri, pa imamo direktno povezavo z Bleda. Ob šestih grem od doma in pridem zadnji v službo. V Sloveniji moraš biti res mazohist, da to počneš. Po eni strani tako ljudje niso krivi, ker je sistem takšen, kakršen je, in ljudje so vezani na avto. Po drugi pa gledam, s kakšnimi avtomobili se vozijo. Naš avto ima 1200 kg, razred B, majhen avto, prehitevajo pa me avtomobili, ki imajo dve toni in pol, notri je samo en človek.
Zakaj se mora nekdo peljati s tankom v službo ali trgovino, ki je kilometer proč? To je potem stvar osebne izbire in lastništvo takšnih onesnažujočih vozil je, kot kaže, prepoceni, nimajo nobenih stroškov za škodo, ki jo delajo družbi. Dejstvo je, da potrebujemo dober javni promet, preden precej omejimo promet, na voljo pa mora biti oboje. Ko gledam programe političnih strank, ko spremljam, kaj ljudje zahtevajo od svojih županskih kandidatov, zelo malokrat zasledim: »Dajte nam boljšo avtobusno povezavo, urediti železniške postaje.« Poslušamo celo to, zakaj gre denar za železnico, če imamo luknje na cesti. Žalostno je, da imamo kot družba druge prioritete. Parkrat sem zdaj preskusil vlak iz Lesc do Ljubljane. Prav super je bilo, na vlaku sem že opravil za eno uro dela, res pa je, da moraš zgodaj od doma, kasneje si doma in si precej manj fleksibilen. Mislim pa, da niti mi znanstveniki, sploh prometni, nismo predvideli pred kovidom, kako učinkovito je delo od doma v smislu znižanja izpustov, res nekaj fenomenalnega. To je dejansko zmanjšalo promet, a na žalost opažam, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Avstriji, da se vsi preveč trudimo iti nazaj v pisarne.
Mislim, da bo to treba čedalje bolj lajšati, a žigosanje ne bo k temu dosti pripomoglo. Če delam od doma, to pomeni, da 110 km ni bilo opravljenih. Za isto delo, za isti prispevek k BDP, s tem da ni bilo izpustov in da ni bilo prevoženih kilometrov. Delo od doma je dober prikaz tega, to so kilometri, ki niso prevoženi, in izpusti, ki jih ni bilo, prav tako je pri zavrženi hrani, ki je ne zavržemo. So izpusti, kijih ni, če pojemo manj mesa, manj izpustov je, če gremo manjkrat z letalom, če varčujemo s fosilnimi gorivi. Vse to kaže, da vsaka strategija, ki bo temeljila na manjši uporabi, lahko pripomore precej več kot drage tehnologije, ki imajo tudi povezane negativne emisije in druge okoljske vplive.
Pri izsekavanju gozda v Braziliji okoljevarstveniki posredno najbolj krivijo agrokemični koncern Monsanto, ki je sojo zasadil na enormnih površinah. Ena njihova plantaža je velika kot Slovenija. Monsanto je pred petimi leti kupilo farmacevtsko podjetje Bayer, kar se zdi prav ironično. Po eni strani s pesticidi in herbicidi zastrupljajo tamkajšnje prebivalstvo, uničujejo zemljo, potem pa jih zdravijo z zdravili, ki jih isto podjetje proizvaja. Te gromozanske plantaže se širijo tudi v Evropo, največ v Španijo in Italijo.
Če se nekaj zgodi na majhni površini, če v Sloveniji posekamo hektar gozda, to ne bo imelo vpliva. Ko pa pride do velikih sprememb, kot se zdaj dogaja v Braziliji, Argentini, Boliviji, Peruju, to čutimo vsi. Tudi v Evropi smo se to šli, na primer gozda, ki je pokrival večji del celine pred tisoč leti, ni več, ampak pri nas je vseeno šlo počasneje. V Braziliji se je ta izsek zgodil v desetletju, dveh, zato so posledične spremembe tudi toliko bolj ekstremne: koliko sončne energije se absorbira in s tem segreje zemeljsko površje, koliko je nenadoma več izpustov, povezanih z manjšo površino gozdov, pa spremembe vodnega cikla …
Padavinski režim se je zdaj v Braziliji spremenil, območja, ki niso nikoli bila sušna, imajo zdaj sušo. In ker je to v takem velike merilu, se lahko odraža tudi na drugem koncu sveta z ekstremnimi dogodki, kot so tropski cikloni. Marsikateri okoljski proces se spremeni, če povzročimo veliko sprememb v tako kratkem času, kar pomeni, da ni časa, da bi se ta zemeljski sistem spremenil. Zelo pogosto pride do povratnih zank in ena najbolj znanih je, da zaradi segrevanja pride do taljenja ledenikov, zaradi tega se zgodijo spremembe v albedu, torej namesto bele površine imamo kar nenadoma temno, ki se hitreje segreje. Ko se ta površina hitro segreva, se ledeniki talijo še hitreje. Veliko stvari je povezanih, težko je izločiti samo en negativni učinek, ki se ga bomo lotili in ga bomo rešili z neko tehnologijo, ampak jih je žal preveč, in to ima potem vpliv na nas.
So torej podnebne spremembe razlog, da je osnovna hrana vedno dražja oziroma ali inflacijo lahko pripišemo posledicam vojnih spopadov v naši bližini, saj poslušamo, da so se zaradi njih posledično podražili vsi energetski viri?
Več dejavnikov je, tudi pri tem se vidi, da nikoli ne pride samo en vpliv, ampak pridejo suša, potem poplava, nato še vojna, in žal v prihodnosti to pomeni dražjo hrano in manj stabilen prehranski sistem. Mi smo del Evrope, za nas bo to pomenilo višje cene, za marsikateri drug svet pa precej slabšo dosegljivost določenih izdelkov, kot so meso, jajca, mleko. Ne bom rekel, da na mizi ne bomo imeli banan in mesa, bo pa vse dosti dražje. Če bodo morali slovenski kmetje zdaj začeti namakati svoje njive, je to drago, ker je treba zgraditi infrastrukturo, tudi in sicer vidimo, kako »dobro« nam gre v Sloveniji z namakalnimi sistemi.
Če se bodo morali preusmeriti v bolj odporne sorte rastline, to spet pomeni višje stroške. Če bodo prešli na ohranitveno poljedelstvo, ki zaradi manjših posegov v tla hrani več vlage, bodo morali kupiti popolnoma nove stroje. Spet višji stroški, kar se bo seveda poznalo tudi za potrošnike. Marsikateri kmet tega ne bo zmogel, tudi zdaj ne zmore, to so vse realnosti, ki jih opažamo na terenu, in to tudi kmetje vedo. Pojavljajo se novi škodljivci zaradi višjih temperatur, spet nove bolezni, novi insekticidi, pesticidi …
Nekatere spremembe so že vidne v našem kmetijstvu. Na Vipavskem in v Prekmurju že nekaj let gojijo lubenice in melone, ki prej niso uspevale na našem območju. Bodo čez 20 let pri nas uspevale banane?
Ne, tako še ne bo. Banane so malo preveč zahtevne, ampak vedno so v neki situaciji zmagovalci in poraženci, a poražencev bo v podnebnih spremembah precej več. Tudi v Angliji imajo zdaj že kar smele načrte za vinogradništvo. Na našem inštitutu v Amsterdamu smo iskali nove možnosti, recimo gojenje arašidov v Evropi, ker bo treba evropskemu in svetovnemu kmetijstvu zagotoviti prihodnost. Lahko si predstavljate, če ste kmet, da vam bo nekdo rekel, čez 30 let ne boš več gojil koruze, ampak boš moral gojiti nekaj popolnoma drugega.
To pomeni popolno spremembo prakse, stroške, novo izobraževanje, tudi slovenska klima se utegne spremeniti. To ne bodo tako enostavne stvari, saj smo bili razvajeni in navajeni, da bo znanost vedno prišla s zelo odpornimi sortami, ampak te sorte so bile vedno osredotočene na boljši donos, na boljši izkoristek, na večjo odpornost proti škodljivcem. Na podnebje se do določene meje da vplivati, a ko pridemo do visokih temperatur, pridemo do točke, ko rastline ne morejo fotosintetizirati, kar pomeni, da bo pridelek propadel. Da o pomanjkanju vode ne govorimo.
Podnebne spremembe sprožajo tudi selitve ljudi po vsem svetu, vsak dan dobivamo milijone podnebnih migrantov, ki iščejo bolj ugodno vreme za življenje.
Tudi pri nas se to že dogaja, preselili bomo 100 prebivalcev Letuša. Zame so to kar podnebni migranti. Za tisto območje smo že prej vedeli, da je poplavno, ampak pokazalo se je, da bodo v prihodnosti lahko ti dogodki bolj ekstremni in bolj pogosti, kar pomeni, da nekako sprejemljivosti za poplave na tem območju ni več. Ti ljudje bodo preseljeni zaradi podnebnih sprememb. So pa tudi druga žarišča, Vzhodna Afrika, kjer je kombinacija podnebja in tudi degradacije tal povzročila, da marsikje tla niso več rodovitna, in ljudje so morali drugam. Eden takšnih primerov so tudi določene inuitske skupnosti v Kanadi. Zaradi taljenje permafrosta so se jim vasi posedle in so se morali preseliti tudi več tisoč kilometrov stran.
To tudi za inuite pomeni popolni šok, spremembo življenja, težave so imeli tudi z lokalnim prebivalstvo, ker jih niso hoteli sprejeti medse. Tako ne gre le za posploševanje glede navala ljudi iz podsaharske Afrike, teh migracij je vedno več. V Sloveniji verjetno ne bomo imeli takšnih suš, da se bodo ljudje izselili, bodo pa lahko propadle kmetije, kar je žalostno, ker kmetija ni samo številka, za tem so ljudje.
A kmetije v Sloveniji kljub temu ugašajo, vsako leto jih je za deset odstotkov manj.
Za nekatere je to logično pričakovati, saj so stare. Nosilci kmetijskih gospodarstev so nadpovprečno stari za Evropsko unijo, več kot 60 let. Meni podobni smo pozvali k manjši in bolj racionalni porabi mesa in izdelkov živalskega izvora, kar bi, čeprav se sliši čudno, koristilo tudi kmetom.
Nekaj podobnega je pred časom svetoval tudi predsednik vlade dr. Golob, pa njegov nasvet ni bil dobro sprejet.
Podobno, samo da jaz nimam take moči. Ljudje so takrat rekli, da bo to vplivalo negativno na kmete. Čeprav smo od leta 2000 povečali porabo mesa, smo istočasno izgubili 19 odstotkov družinskih kmetij (oz. 16 tisoč kmetij). To je zdi sprto z logiko. Po eni strani vidimo, kakšni so trendi v Evropi in da ima to kmetijstvo najvišje standarde, tako zdravstvene kot živalske dobrobiti. Po drugi pa se povečuje število živali, ki so na velikanskih kmetijah.
To so objekti, kjer je več kot 500 glav velike živine na eni kmetiji, to so ogromni subjekti, število živali na teh kmetijah v EU povečuje. Male kmetije propadajo, ekstremno velike se večajo. To kaže, da smo za cenejšo dosegljivost mesa vsi pripravljeni požreti meso, ki je tudi slabše kakovosti, in to je žalostno. Pred kratkim smo videli, da je bil v Evropskem parlamentu sesut predlog za zmanjšanje uporabe pesticidov. Dialog se je začel pred štirimi leti, zdaj pa se je v nekaj tednih ves ta napredek uničil.
Kaj je po vašem povzročilo takšen poraz okoljevarstvenikov?
Govorili so, da gre za male kmete, potem pa se je pokazalo, s kom so se evropski poslanci srečevali. Z velikimi agrokemičnimi koncerni, medtem ko so se z združenji malih kmetov in naravovarstveniki srečevali precej manj. Mali kmetje in naravovarstveniki sicer ne morejo ponuditi denarja, le željo po boljšem življenju in bolj kakovostni hrani.
Trenutno delate v Avstriji, ki je najbolj ekološka država v Evropi. Videti je, da Avstrijci bolj cenijo svojo naravo kot mi. Tam tovornjakom ni dovoljeno voziti po njihovih cestah, z vlaki pridejo do slovenske meje in se potem izkrcajo na naše ceste.
Avstrija je dober primer, obe državi sta majhni. Prvi razlog je, da imajo več denarja. V Avstriji se z javnim prometom vozi 27 odstotkov ljudi, mislim, da se pri nas štirje odstotki. Slovenije je res zeleni otok Evrope, imamo enega od najboljših stanj gozdov in voda v Evropi, ampak mi smo med drugim to dosegli tudi s povečanim uvozom hrane, ker uvozimo že 70 odstotkov vse hrane. Nizozemska ima šest odstotkov gozda, še to so vse plantaže hitrorastočih vrst, vse drugo je namenjeno pridelavi hrane. Kar ima Slovenec na krožniku, ni enako tistemu, kar ponuja slovenski kmet. Če mi uvozimo 70 odstotkov hrane, pomeni, da je 70 odstotkov okoljskih vplivov kmetijstva v tujini. Če uvozimo meso iz Madžarske, Belgije, Španije, Italije, bi predvsem za ceno rekel, da so to ravno ti zelo veliki obrati, o katerih sem prej govoril.
Nedavna študija moje kolegice Laure Scherer iz Leidna je pokazala, da 18 milijard živali vsako leto umre, ne da bi prišle na krožnike. To so živali, ki umrejo v hlevih, v požarih, tudi v Sloveniji imamo primere, da umre 10.000 piščancev hkrati, imamo zavržene živali, na tisoče telet vsako leto ubijejo, ker so nekoristna za mlečno industrijo. A na sveti je še vedno 900 milijonov ljudi, ki so lačni. Še več ljudi pa nima dostopa do živalskih beljakovin. Do nedavnega smo imeli izgovor, da smo nevedni, da ne poznamo posledic, da morda nimamo tehnologij, a danes vse to imamo, spremeni pa se izredno malo. In če pogledate stare slovenske kuharice, ljudje včasih niso jedli mesa vsak dan. Enkrat na teden ali pa še to ne. Danes pa kljub temu da ljudje uživajo meso vsak dan, ne moremo reči, da se večina Slovencev prehranjuje zdravo.
Povprečen človek na leto spravi vase okoli 4,5 kg raznih herbicidov in pesticidov, ki jih poje s sadjem in zelenjavo. Da ne omenjam nitratov, hormonov, antibiotikov, svinca in aluminija.
Žalostno, kaj vse se znajde v naših želodcih, pogosto pod pretvezo zagotavljanja prehranske varnosti. Mnoge raziskave na območjih, kjer so te vrednosti še precej višje, so pokazale, da to vpliva na bralno in pisalno sposobnost otrok. Tudi na splošno opažamo, da so razne bolezni, kot so raki, sploh rak pljuč, povezani z onesnaževanjem. V Evropski uniji na leto umre 300.000 ljudi samo zaradi onesnaženja zraka, vendar pa se ne zdi, da kaj veliko storimo glede tega.
