Ivan Bevk je pred dnevi zaključil žaganje drevja in pospravljanje za vetrolomom na svojem posestvu – naravnem svetišču – nad Idrijo. Pripravljen je na zimo v mestu. Ne bo zanemaril gibanja in nobene priložnosti za skok v naravo. Živi s sinom Samom Bevkom, nekaj mesecev upokojencem, prej pa dolgoletnim poslancem DZ, a je povsem samostojen in zaposlen s sto in eno aktivnostjo. Nismo se začudili, ko je Samo pred tedni na vprašanje, kako je oče, odvrnil, da bolje kot on. Ivan je skozi 104-letno življenje prijateljeval predvsem s tisto zdravnico, od katere smo dandanes najbolj oddaljeni – z naravo.
Vzor, ki ga je dobro imeti pred očmi. In v glavah!
Ker mnoge v mestu in po državi zanima, kaj počne 89. najstarejši Slovenec, Samo Bevk prek sodobnih medijev skrbi za seznanjenost z očetovo dejavnostjo. Ko obere pridelek – lani denimo kar 1045, letos pa vsega nekaj kilogramov jabolk – z jablane na posestvu, sadi in okoplje krompir, vihti motiko ali koso v družbi vnukov in Sama ali pa zamesi in v krušni peči speče slasten kruh, to navdušuje in marsikoga spodbudi k dejavnosti. Ali pa stečejo vsaj besede občudovanja vse do prepričanja, da je dobro imeti takšen vzor v mestu.
»Kruh pečem po maminem receptu,« pove Ivan. Davno ga je posvojil v hribih nad Cerknim, v rojstnem Čeplezu. Šestleten je kot sedmi otrok v družini izgubil očeta. Zato je kot deček osvojil vse veščine pastirstva, dela v hlevu, oranja z volovi, sejanja, mlačve, celotno abecedo sonaravnega kmetovanja. Rad se spominja teh let. Tudi tepke ob hiši, ki je nudila enega redkih posladkov k domači hrani. Ta skoraj pozabljena hruška se danes vrača kot slovenska super hrana. Ivan je nikoli ni pozabil, kot tudi ne ostalih na zdravi zemlji pridelanih »zdravil«. »Kot otroci smo vsak dan jedli zelje, tepke so bile samo za priboljšek. Iz njih smo kuhali mošt, jih sušili. Tedaj je vsaka vas, tudi Čeplez, imela sušilnico – pajštvo in v njej so se zvrstili vsi kmetje,« se Ivan trdih časov spominja z naklonjenostjo.
Nekdaj vsakdanje sodelovanje in strpnost danes pogreša. »Nikoli ne smeš misliti samo nase, vedno moraš pomisliti tudi na druge. Tako je nujno ravnati tudi z naravo. Vse, kar iz nje vzameš, ji moraš vrniti. Brez tega bogastvo, za katerim ljudje hlastajo zdaj, ne pomeni nič,« je Ivan pojasnil temeljna zakona svojega življenja.
V boje proti fašistični, raznarodovalni državi
Ivan je ob rojstvu maja 1920 še ujel slovenski rojstni list. Pol leta pozneje, ko je Kraljevina SHS sklenila rapalsko pogodbo, je nadaljeval življenje, tudi šolanje, v raznarodovalni Italiji. Ker je skupaj s Primorci, ki so tedaj množično odhajali v partizanske enote na Dolenjsko, hlepel po priključitvi k domovini, se je februarja 1943 iz čepleške trojke OF vključil v prvo nastajajočo primorsko Gregorčičevo brigado. Partizansko ime Žikič je »dobil« že prej pri kontrabantu – tihotapljenju čez bližnjo mejo, v soočenjih s tako imenovanim srbskim graničarjem.
Marca 1943, ko so v spopadih z Italijani pod Gačnikom izgubili prvega moža, je prvič pogledal smrti v oči. Pozneje še ničkolikokrat. »Zelo hudo je bilo mesec pozneje, na pohodu za širjenje odpora do skrajnih meja slovenstva v Benečijo. Skupaj z Gradnikovo brigado smo prečkali Sočo in se pod Livkom spopadli z Italijani. Bili smo se brez hrane in vode in izgubili smo 12 mož,« se je nekoliko zamislil.
Septembra tega leta so na goriški fronti branili svobodno ozemlje Vipavske doline in Krasa. Po razbitju fronte so se morali umakniti. Ivan se je napotil na Cerkljansko in v pravkar ustanovljeni Vojkovi brigadi prevzel komando četi. Od maja 1944 je v njej deloval kot obveščevalni oficir in z njo sodeloval pri največjem humanitarnem dejanju druge svetovne vojne – pri prenosu 95 ranjencev po 142 kilometrov dolgi poti iz bolnic Franja in Pavla mimo številnih nemških položajev na letališče v notranjskem Nadlesku. »Tu in tam so borci – sodeloval je malodane ves deveti korpus – ranjence lahko naložili na volovske vprege, dobršen del poti pa so jih prenesli na hrtih. Najhuje je bilo v strmino v cerkljanske Jagršče in na Postojnskem, pri prehodu ceste mimo sovražnika pri Ravbarkomandi. Vsi ranjenci so bili z nadleškega letališča uspešno prepeljani v zavezniške bolnišnice v Bariju,« je ponosno pripovedoval.
Med vojno le enkrat k zdravniku
Vse, tudi poprejšnje boje za Železnike, Fužine Žiri ..., je Ivan nizal z natančni datumi in nas pustil odprtih ust. »Tega ne moreš pozabiti,« je skromno pristavil. Svobodo bi moral dočakati v Trstu, a so ga iz Vipavske doline preusmerili v Tržič - Monfalcone. »Sreče ob vesti, da smo dosegli dolgoletne sanje, svobodo in priključitev domovini, ni mogoče opisati. Vesel sem bil, ko se je na našem tlaku Slovenija 46 let pozneje zares osamosvojila. Srečen tudi zaradi tega, ker so generacije za nami to dosegle brez tako krute vojne, kot je bila druga svetovna vojna,« se je nasmehnil.
Pred vojno mladi Ivan ni potreboval zdravnika. Med njo pa se je kljub pretežnemu bivanju pod smrekami zaradi razbolelega očesa enkrat le peš odpravil s položaja nad Idrijo v bolnico Franja. Medicinska sestra mu je pomagala. Pozneje zdravniki z njim niso imeli veliko opravka. Vojna ga je utrdila, stroge življenjske navade so ga prekalile. Na eni od obveščevalnih medvojnih poti je spoznal bodočo ženo Marijo in z njo ustvaril harmonično družino. Prej se je v Sarajevu izšolal za oficirja in se po njej selil po primorskih vojašnicah. Po upokojitvi se je ponovno aktiviral kot referent na idrijskem oddelku za ljudsko, poznejšo narodno obrambo.
Rasla sta sinova Veljko in Samo. Marije in Veljka ni več. Najprej se je nepričakovano poslovil sin. Z Marijo sta pred dvema letoma še praznovala 70. obletnico poroke, potem je odšla. Vsak dan se ju spomni. »To je velika bolečina in nosim ju v srcu. Nisem pa se prepustil žalovanju. Ob vsem hudem skozi leta sem se navadil, da pretirano žalost puščam za seboj. Vem, da bi načela tudi moje zdravje,« gre Ivanu pritrditi.
Zdravje živi kot največje bogastvo
Čeprav dandanes rek, da je zdravje največje bogastvo, izrekamo na pamet, ga Ivan dobesedno živi vse življenje. Nikoli se ni prepustil razvadam. Prav obratno, zelo strogo goji dobre navade. Zapisan naravi se je kmalu po vojni in ustalitvi v Idriji odpravljal na Poljančev hrib v pomoč redkim nad mestom ohranjenim kmetom. S časom so mu prepuščali košček za koščkom zemlje. Zdaj ima posestvo urejeno kot iz škatlice. Številne, zlasti potomce, je priučil vrtnarjenju in sadjarstvu. Tudi Samo je priden učenec.
Ker ve, da ekrani niso prijatelji zdravja, po televiziji gleda le še poročila in kviz oddaje. Več bere – od časopisov do knjig. Kritičen je do današnjih prepirov. Tudi sinu Samu je znal nasprotovati. Najbolj vesel je bil, ko v sedmo ni bil izvoljen za poslanca DZ. Veliko se pogovarjata. »Rad imam družbo in rad se nasmejim,« se je tudi nam iz srca nasmehnil. Najraje pa dela in hodi. »Vsak dan grem spat pred 21. uro in vstanem k telovadbi ob sedmi uri. Trden spanec je za zdravje zelo pomemben. Dnevnega urnika opravil se strogo držim, le nedelja je dan popolnega počitka. Na ta dan niti tablet ne vzamem,« se je spet nasmejal.
Veliko zdravil nima, le za holesterol in pritisk. »Vrtoglavica mi dela težave, sicer pa sem zdrav,« je dodal. Popolno sprostitev je ob kmetovanju našel z ribiško palico ob Idrijci. Ribič je polnih 60 let, dolga leta je opravljal tajniške posle za idrijsko ribiško družino. »Zadnjič sem ribaril lani. Tudi letos bi kdaj pa kdaj, a so dostop do najčistejšega dela reke zagradili z izgradnjo kolesarske steze,« je dejal. Seveda je ribolovni režim v najbolj čistem delu Idrijce na izpuščanje ulovljenega. Čeprav mu je ta košček čistega raja odvzet, je vesel, da je kolesarska steza obogatila Idrijo. Za nas, ki smo v zapis o Ivanu zajeli drobec njegovih življenjskih izkušenj, je pomembno, da si zapomnimo, da nikoli ne gre misliti samo na sebe, a sebe in dobrih navad tudi nikoli ne gre zanemariti.
