Ves čas je prisoten, a hkrati nikoli posebej izpostavljen, vsaj ne tako, da bi o njem veliko vedeli. Tisti, ki smo z njim že sodelovali, vemo marsikaj, a danes je zasebnost več vredna kot kadarkoli prej tako prijetnemu sogovorniku kakor tudi avtorici dialoga. Čeprav so zasebni pogovori z dotičnim, ob priložnosti, ko končamo novinarsko tlako, izjemno zabavni. Janez Usenik ni novinar po duši, je pa izredno nadarjen ustvarjalec. Radio Študent še vedno vrti njegove jingle, ko ga prime, piše scenarije, igra v gledališču, z muzikalom Cvetje v jeseni je očaral občinstvo. Potem pa odšel z menoj na aperol.
Vi delate za medijsko hišo Pop TV in osrednjo informativno oddajo, ki slovi po resnem pristopu k novinarstvu, toda v redakciji oddaje imate prav poseben status?
Dejstvo je, da so informativne oddaje zelo pisan mozaik različnih prispevkov. In meni se to zdi prav. Zato smo tudi novinarji različni, a ne, biti preiskovalni novinar je nekaj povsem drugega kot biti komentator ali poročevalec.
Ne samo da ste najstarejši novinar, ki soustvarja oddajo 24 ur, kot sem že prej namignila, vi ste tisti novinar, ki poskrbi za prispevke, začinjene s humorjem. Je tako zato, ker ste tudi sicer komik?
Sam sebe bi opisal pripovedovalec zgodb. Delam tisto, čemur angleško govoreči svet pravi »mehke novice«. Pogosto zgodbe, ki bi jih tam, v njihovem svetu opisali kot »human interests«, v našem okolju prevedemo kot zgodbe, »zanimive s človeškega stališča«. Zgodbe o ljudeh ali skupinah ljudi, ki delajo kaj zanimivega ali navdušujočega, vedno pritegnejo gledalce.
Te novice so v resnici dobre novice, in čeprav nikoli ne pridejo v prvi del oddaje, so zelo pomembne. Utapljamo se v slabih novicah, a človeštvo nujno potrebuje dobre novice.
Tudi zato se mi zdijo te zgodbe izjemno pomembne, ker v normalnih časih, če ravno ne divja vojna ali kakšna druga nora katastrofa, našega življenja ne krojijo izključno ti veliki dogodki. Prva naloga novinarja je, da pokaže velike in pomembne dogodke, a ne smemo pozabiti, da življenje sestavljajo tudi manjši dogodki, ki so lahko super dobrovoljni. To, ali zna barista v mojem ljubem lokalu pripraviti dobro kavo, bo bolj vplivalo na moj dan kot to, kaj je neki poslanec izjavil v parlamentu. Za družbo je izjemno pomembno, da ne pozabi na »banalnosti«, torej na tisto, kar te navdušuje, nasmeji, te gane ali vzbudi kakšna druga čustva. Ne nazadnje, ali ni komunizem propadel prav zaradi tega, ker ni razumel samoumevnih potreb? Bivša Sovjetska zveza je znala izstreliti človeka v vesolje in imela je bombo, ki je bila dvakrat močnejša od najmočnejše ameriške bombe, in tudi sovjetska znanost je bila popolnoma enakovredna konkurentom – kje se je torej zalomilo?
Nekdo je znanstvenikom kuhal slabo kavo?
Verjeli ali ne, toda ljudje v SZ so pili kavo, ki ni bila tako dobra, kot so jo pili oni na Zahodu. Težko so šli na rock koncert, ker pri njih sproščenih prireditev stroga politika pač ni dovolila. Nosili so slabše kavbojke in se nasploh igrali slabše igrice kakor človeštvo na Zahodu. Tako se je sovjetska družba sesula sama vase. Med drugo svetovno vojno so sodelavci Winstonu Churchillu predlagali, naj popolnoma ukine vse investicije v umetnost, šport in zabavo ter sredstva preusmeri v obrambo. Odgovoril jim je: »Če ukinemo vse, kar je lepo, zakaj bi se potem sploh še borili?«
Poznam to Churchillovo izjavo, s katero pove, da je vse to v resnici narod, za katerega so se borili. Vi pa ste na Pop TV prišli kmalu po ustanovitvi, lahko bi rekli, da ste tam tako rekoč od začetka?
V resnici sem se ekipi pridružil leta 2001, takrat je bila oddaja 24ur že krepko vodilna na trgu, tako da se nimam za enega od začetnikov.
Mar ni novinarstvo, nekoč četrta veja oblasti, danes samo še odlomljena in posušena veja vrbe, ki teče v slogu naveličane ribe – »go with the flow«.
Stavim, da ni nikogar, ki kdaj ne bi pomislil, da je naveličan dela. Ampak zato vendar dobimo plačo, da se v teh trenutkih brcnemo nekam pod hrbet in smo spet »fit«. Mislim pa, da prav zaradi tega, ker je moja naloga večinoma poročati o zanimivostih, moje delo objektivno ni tako težko. Še več! So dnevi, ko si kar rečem, danes sem videl nekaj lepega, spoznal nekoga zanimivega, se nekaj novega naučil, pa še plačan sem za to. Super, mar ne? Tako da se mi zdi, da je bolj vprašanje, ali se me bodo naveličali gledalci in posledično uredniki. Priznam, to je strah, ki ga malo nosim v sebi. Velikokrat sem opazil, da v nekem trenutku v življenju kreativni ljudje izgubijo tisto iskrico, ki jih dela posebne. Kot da bi se jim izpraznil kreativni bazen. Tako kot opernemu pevcu v nekem trenutku opeša glas ali pa nogometašu ne funkcionirajo več noge. Mogoče bo prišel dan, ko ne bom več znal povedati zgodbe, ki bi ljudi zanimale. Ko mi bodo ljudje rekli to, kar je mlada Primorka rekla staremu osvajalcu: »Ma kaj se sileste, ka videste, da ne moreste.« Mislim pa, da to ne bo tragedija in da bom, če bo seveda kdaj prišlo do tega, pač počel kaj drugega in bom še vedno lahko spal na toplem ter jedel vsak dan.
Ste kdaj pomislili, da bi plačali pet tisoč evrov samo za to, da vam neki lobist odpre vrata k osebi, ki bi vam nato prinesla še sto tisočakov vreden posel?
Tole je pa kompleksno vprašanje. Najprej, govorimo o lobistih?
Da.
Lobiranje je popolnoma legalno in legitimno ter je po vsem svetu sestavni del demokratičnega procesa. Naj vprašam takole: ali bi vaše podjetje plačalo pet tisoč evrov reklamni agenciji, ki bi uspešno dvignila prodajo vašega izdelka? Seveda bi. In pravo, zakonito lobiranje je natančno to.
Lobist je tisti, ki razume, kako deluje politični sistem, in tudi razume, kaj je cilj trenutne vlade. Njegova služba je, da s tem znanjem svojemu klientu pomaga, da razloži oblastnikom, pa tudi javnosti, zakaj bi bilo za družbo dobro, da oblasti sprejmejo predloge njegovega klienta. Vsakič, ko podpišeš peticijo, v resnici lobiraš, vsak protest je oblika lobiranja, sindikalni zaupniki lobirajo za delavske pravice, župani za investicije v svoje občine. Dokler se to dela transparentno in v okviru zakonov, je to popolnoma legitimno. Tisti, ki zna dobro prepričevati ljudi, lahko s tem tudi zasluži. Tako kot reklamni agent poklicno »lobira« pri potrošnikih in odvetnik »lobira« na sodišču.
Erotična prispodoba, če lobiranje preslikamo na področje intimnih odnosov, je to, da intimnemu lobiranju rečemo zapeljevanje potencialnega partnerja. Ko poskušaš njo ali njega prepričati, da bi bilo za oba dobro preživeti noč skupaj, je to intimno lobiranje. Včasih je to tudi del lepe romance, sploh če partnerju podariš kaj lepega in dragega.
Nekaj čisto drugega je, če ponudiš zgolj denar za »uslugo«. Ampak verjetno gre pri tem, kar sprašujete, za klasično korupcijo, ki ji tako po domače rečemo lobiranje, da se lepše sliši. Eno zanimivo misel sem slišal od filozofa Mirta Komela, pa ni edini, ki je to rekel: Slovenci si moramo priznati, da je oblika korupcije vtkana v našo nacionalno zavest. Smo narod »zrihtarjev«. Nekako naravno nam je, da naša družba deluje po zvezah in poznanstvih. Sosed ti bo »zrihtal« obrtnika, teta ti bo »zrihtala« zdravnika. In tako dalje. Ogorčeni smo šele, ko kdo za to »zrihtanje« hoče denar. Ampak realno, oboje je grozljivo, skoraj bolj varno pa je živeti v državi, kjer vladajo plave kuverte kakor tam, kjer gre vse prek zvez. Ko ti gre za nohte, denar mogoče še lahko nabereš, zveze pa imaš ali pa si brez možnosti, če jih nimaš.
Samo poglejte Martina Krpana, nekakšen prototip našega junaka. Ima veliko dobrih lastnosti, je pošten, pogumen, izjemno zvest cesarju, pa hkrati dovolj samozavesten, da pred njim ne klečeplazi. Je pa »švercar« ali bolje povedano: utajevalec davkov. In ko reši Dunaj, nima nobene želje, da bi postal pravljični plemič kot vsak pravljični junak. Naš slovenski junak tega ne potrebuje. On noče biti del elite. Vse, kar hoče, je možnost, da ostane »švercar«, torej tisti, ki eliti krade.
Ampak pri tem spet nisem takšen pesimist. Lestvice zaznane korupcije Slovenijo vedno uvrščajo nizko. Na koncu se je treba vprašati, ali bi tako korumpirana država dosegla tako dobre ekonomske rezultate, ki v resnici pri nas res niso slabi? Naj malo provociram, prosim, pri tem se res zafrkavam: mogoče je problem v tem, ker so to lestvice zaznave korupcije, ki ljudi preprosto vprašajo, ali opažajo korupcijo v svoji državi. Mogoče Slovenec in Italijan rečeta »da, pri nas je korupcija«. So podkupnine, pa utaje davkov. Avstrijec bo prej rekel, da ne, v Avstriji pa res ni korupcije. Provizije in davčna racionalizacija so seveda normalni del sistema. Na koncu pa gre vedno za preprosto stvar: dokler volivci nečesa ne kaznujejo na volitvah, se bo v demokraciji to izvajalo. Pa četudi se na glavo postavimo.
Vas je sploh kdaj kdo poskušal podkupiti?
Vidite, to je pa privilegij tako imenovanega malega človeka. Ne izplača se me podkupiti, imam iskren odgovor: tako in tako mi nadrejeni ne bi pustili narediti tega, kar želite od mene. Realno, sistem, v katerem o ničemer ne odloča en sam človek, ampak je vzpostavljena mreža, v kateri se ljudje nadzirajo med sabo, je po mojem mnenju edini učinkoviti način zmanjševanja korupcije. Družbe brez korupcije pa nikoli ni bilo in je nikoli ne bo.
Nekoč ste predlagali huronsko smešno idejo, da lahko slovensko zdravstvo rešimo tako, da UKC preselimo v hribe?
To je bila seveda šala na račun popularnosti Gorskega zdravnika, ki je bil v Sloveniji izjemno slaven. Mislim pa, da sem rekel, da bi s tem predvsem dvignili ugled zdravniškega poklica.
Kako bi vi rešili slovensko zdravstvo, če poveste še resno idejo na aktualno temo?
Pri korupciji ste me sprovocirali, da sem se spremenil v kvazifilozofa, tule me ne boste. Nimam pojma! To pa je zelo pomemben odgovor. Ker postajamo družba, v kateri nas je strah reči, da nečesa ne vemo. Smo družba, v kateri vsi vse vedo in nihče ničesar ne zna. Hočemo javno zdravstvo, ampak do zdaj se nismo znali zmenili, kaj javno zdravstvo sploh pomeni. Upajmo si reči, da ne poznamo odgovora, potem bomo lahko poslušali predloge tistih, ki morda imajo dobre in izvedljive ideje. Večinoma se bo najbrž izkazalo, da so te ideje neobdelane, a potem je treba to tudi priznati in jih tako dolgo popravljati, da bi prišli do kakršnekoli smiselne rešitve.
Ste kdaj pomislili, da bi šli v politiko?
Ne, ne vem, kaj bi ljudem lahko ponudil na volitvah, da bi me obkrožili, pa tudi ne, kaj bi počel v parlamentu ali vladi. Kar sem imel stika s politiki, se mi zdi, da so vsi precej bolj dominantne osebe od mene in bi težko med njimi imel kakšno besedo. Da bi pa samo nekaj let gledal v zrak in pritiskal na gumbe, kakor bi mi nekdo naročil, se mi zdi za malo, tudi če plača ni slaba. Sploh pa dvomim o strankah, kot jih poznamo danes. Zdi se, kot da demokracijo poskušamo graditi od strehe navzdol. Če hočemo kaj spremeniti v naši družbi, moramo sami, ne pa da čakamo parlament in vlado. Svoje vrednote pokušajmo udejanjiti v podjetjih in v družbi, v kateri se gibljemo.
Se rešitve mar ne sprejema ravno v politiki?
Ne, iskati moramo delujoče rešitve na mikro ravni. Šele če uspešno deluje večja skupina takšnih ljudi, ki širi določene vrednote, se lahko pogovarjamo o resni stranki, ki bi bila pripravljena prevzeti vodenje države. Stranke bi morale biti zgolj organ takšnega gibanja, ne njegovo vodstvo.
Kakšnemu gibanju bi se pridružili?
A se lahko malo pošalim in sem provokativen?
Absolutno!
Gibanju, ki zagovarja politiko socialnega liberalizma, osnovno moralo LaVeyanovega satanizma, brez okultnih primesi, prosim lepo, ter način delovanja Opusa Dei. Vem, da bi me zdajle del bralcev najraje poslal k psihiatru ali eksorcistu, ampak če se vam da, poguglajte te pojme, mogoče vam bo uspelo razbrati, kaj hočem povedati.
Ob priložnosti ste potožili, da vi nikoli niste bili deležni seksualnega škandala?
Nekaj, česar naj komiki nikoli ne bi počeli, to je, razlagali svojih šal zunaj originalnega konteksta. Ampak tukaj bom. Opazil sem, da ljudi takšni trači zanimajo predvsem, če govorijo o privlačnih, popularnih ljudeh. V njih je več zavisti kot zgražanja. Ne verjamem pa, da bi kdo z veseljem bral takšen članek o meni. Za to gre pri tej šali. Kar zadeva reakcijo, pa je odvisno, kakšen trač bi to bil. Če bi bil zgolj trač, da imam vročo afero s kom, bi se smejal in rekel 'oh, ko bi vsaj bilo res'.
Če pa bi govorili, da sem koga nadlegoval ali še kaj hujšega, to pa bi bolelo in bi želel, da stvari pridemo do dna. Iz takih dejanj se šaliti ni lepo. Lahko pa rečem, da običajno poskušam delovati po principu: pričakuj, da bodo ljudje izvedeli vse, kar si storil. Pa ne zato, ker bi bil slavna oseba, ker nisem, ampak Slovenija je tako majhna, da se pri nas skoraj vse razve. In dejansko je to lahko kar praktična moralna maksima, kajti če te je hudo strah tega, da bi ljudje vedeli, da nekaj počneš, potem tega najbrž ni primerno početi, potem tega pač ne počnite.
Kdaj boste napisali knjigo?
Ko sem bil še mlad, mi je prijatelj, filmski režiser Janez Lapajne, dal eno najboljših smernic za kreativce. Vse ustvarjanje se v resnici vrti okoli treh velikih večnih tem. Ljubezen, smrt in svoboda. Te tri teme pa se da obdelati z različnih vidikov in v različnih stilih. Jaz sem po duši pripovedovalec, zelo me zanima moč zgodbe in način, kako zgodbo povedati. Zato me zelo zanimajo klasični žanri, ki jim nekateri pravijo trivialni. Žanrski romani v resnici sledijo večnim vzorcem komunikacije, vsak žanr ima svoje jasne zakonitosti in način, kako v bralcu vzbudi čustva. Verjetno bi najraje napisal fantazijski roman, ki sledi vzoru starih legend in poskuša poustvariti nove legende.
Ste samski?
Da.
Zakaj?
Zaradi odsotnosti alternative. Naslednje vprašanje?
Zagotovo lahko poveste, kaj več o samskem stanu.
Ja, saj res lahko povem kaj več o tem. Iskreno, v tem trenutku moram priznati, da ne vem, kaj bi pravzaprav želel od razmerja in kaj bi lahko partnerici iskreno sploh ponudil. Prav, lahko bi tarnal, kako je danes družba nenaklonjena romantiki, ali pa bi moral postati incel in bi se na vse pretege pritoževal, da so danes ženske postale nedostopne. Pa ni tako. Ampak dejstvo je, da nekdo, ki je pri mojih letih samski, je samski z razlogom, in ta razlog ni ne v feminizmu ne v kapitalizmu, ampak v njem samem. In dokler ne razčistimo sami s seboj, s svojimi željami in svojimi blokadami, ne bomo čisto ničesar dosegli. Ta samorefleksija je nekaj, česar se mora družba spet naučiti.
Se strinjam, kajti bolje je biti samski kakor minevati v toksičnem odnosu.
Da, ampak spet se tukaj poraja vprašanje, koliko vi zdaj realno opisujete dejansko situacijo in koliko je to vaše trenutno psihično stanje. So ljudje, ki znajo biti grozni v vseh situacijah, večina pa jih je groznih pač v neki situaciji. Tudi to, zakaj se zapletamo v toksične odnose, naj gre za intimne ali ne, je bistveno vprašanje. In odgovor je verjetno v nas samih. Ne drži pa, da so vsa razmerja grozna. Recimo takole, morje je včasih objektivno grozno, ko je nevihta. A ni vsak dan nevihta. Vedno pa se zdi morje grozno nekomu, ki ne zna plavati. Torej, nauči se plavati.
Plavati znate, kaj pa je vaša največja frustracija?
Največje so tiste frustracije, ki jih sami ne poznamo, ki so zakopane v podzavesti. Če jih prikličemo na plan, se na koncu zdijo v resnici manj grozne. Pa saj ima vsak kakšen dan, ko se pogleda v ogledalo in si reče 'o moj bog, kaj se je zgodilo, čisto sem zavozil, ničesar dosegel, ah ...'
O ja!
Ampak nujno je, da ne ostaneš sam v tem. Mislim, da so ljudje, ki začnejo kar mazohistično uživati v občutkih krivde in trpljenja, res čudni, saj jim to postane izgovor, da ničesar ne naredijo, ničesar ne spremenijo. Na koncu imaš vedno samo tri možnosti. Spremeni svojo situacijo, če tega ne moreš, sprejmi situacijo. Če pa je nesprejemljiva, jo zapusti in začni od začetka. Kako je napisal Rudyard Kipling? Če zmoreš vse, kar znal si pridobiti, postaviti na eno kocko le, in ko izgubiš, spet vse iz nič graditi, pa nikdar ne prekinjaš sreče zle. Takrat boš res človek, pravi Kipling.
Povejte mi nekaj, čemur se bom lahko srčno nasmejala, prosim lepo?
Pa saj to ne gre na ukaz, kajti tudi smeh je intimna stvar.
Seveda ni ukaz, danes nisem pri volji, da bi dajala ukaze, čeprav bi jih vseeno lahko.
Tudi ko sem še delal stand upe, sem vedno na začetku v šali rekel, da je to, ali se bodo zabavali, v predvsem odvisno od njih – če so pripravljeni na zabavo, se bodo smejali, sicer se ne bodo. V bistvu je podobno kot pri intimnih, prijateljskih ali poslovnih odnosih. Nihče nima ne dolžnosti ne sposobnosti, da te naredi srečnega. To moraš in moreš le sam. Lahko pa je nekdo, s katerim se razumeta, del skupnega veselja. Tako da ne, ne znam vas nasmejati, če ste pripravljeni, se pa lahko smejiva skupaj.
Lepo prosim!
Če pa trenutno živimo v zelo resnem svetu, kjer se dogajajo zelo resne stvari, in vi ste pripravili resne teme za pogovor.
Hvala za opombo, greva na aperol, in če naju bo kdo videl, boste morda doživeli tudi seksualni škandal!
