Leta 2019 ste prevzeli vodenje inšpektorata. Katere cilje ste si takrat zadali in kaj ste uspeli doslej uresničiti?
Temeljni cilj, ki sem si ga zadal, je, da (takrat še) Inšpektorat RS za šolstvo in šport postane strokovno podporni steber vsem zavodom vzgoje in izobraževanja (VIZ) ter deležnikom v športu z namenom, da sistema postaneta odlična v vseh ozirih. Seveda pa sem si vzporedno zastavil še cilje, kot je zavedanje pomena opolnomočenja deležnikov, svetovalne vloge, profesionalizma v sistemu itd. Trenutno lahko z gotovostjo trdim, da smo kar nekaj zastavljenih ciljev uspešno ovrednotili, nekatere zadeve smo med procesom naredili celo še boljše, kot smo si jih zastavili. Seveda pa ostaja ves čas nekaj grenkega priokusa, da je zaradi velikosti in raznolikosti sistema ta proces razvoja zavedanja vseh deležnikov o pomenu družbene odgovornosti in profesionalizma počasen. Mogoče sem tu preveč subjektiven ali preveč zahteven do sebe, vendar bi si želel, da bi kakšne spremembe na področjih, ki imajo neposreden vpliv na različne procese v VIZ, potekale hitreje. Danes lahko z gotovostjo trdim, da smo eden od podpornih stebrov zavodov VIZ, da vrtci in šole vedo, da se lahko na nas obrnejo tudi po pomoč, nasvet, zamisel za kakšno odlično idejo itd. Istočasno pa brez težav izvajamo svojo primarno vlogo, in to je zagotavljanje izvajanja zakonitosti in strokovnosti v celotnem sistemu VIZ.
Kaj so pravzaprav naloge inšpektorata?
Temeljne naloge iz Zakona o šolski inšpekciji so navedene v 2. členu, ki določa, da delo inšpekcije obsega nadzor nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov in aktov znotraj sistema vzgoje in izobraževanja. Sami pa svoje temeljne naloge vidimo tudi prek vizije in poslanstva, ki smo si ju ob začetku mojega mandata zastavili in določata, da smo/izvajamo tudi strokovno podporni steber vzgojno-izobraževalnega sistema ter sistematično evalviramo nadzore z namenom odpravljanja sistemskih napak in boljšega zagotavljanja preventive. Ob tem pa varujemo pravice tistih, ki vstopajo v proces vzgoje in izobraževanja, ter nadzorujemo, svetujemo, ozaveščamo in pomagamo vsem deležnikom ter soustvarjamo vključujoče, varno VIZ-okolje z opolnomočenjem za odgovornost in ukrepanje pri različnih oblikah nasilja.
Inšpektorat bdi nad zavodi na različnih stopnjah vzgoje in izobraževanja. Opažate razlike v oblikah nasilja med posameznimi stopnjami?
Najprej želim poudariti, da sam inšpektorat ni pristojen za odkrivanje in izvajanje ukrepov glede različnih pojavnih oblik nasilja. Potrebno je zavedanje, da se v primerih ravnanj, ki imajo znake nasilja, v te postopke vključujejo druge institucije, npr. CSD, Policija. Sami imamo vlogo, istočasno pa je tudi temeljna vloga šole, da ves čas zagotavljamo varno in spodbudno šolsko okolje ter izvajamo vse aktivnosti, ki se nanašajo na pomembnost in zavedanje vzgojnega delovanja. Ob tem pa je pomembno zavedanje, da je koncept vzgojnega delovanja sicer določen za različne specifične zavode posebej, vendar potem v okviru nalog, dolžnosti, pravic in obveznosti z vidika avtonomije šolskega prostora prepuščen, da vsak posamezni zavod sam določi omenjene aktivnosti glede na različne okoliščine, dejavnike oziroma zaznane dogodke, ki izhajajo iz njihovega okolja. Inšpektorat ima v tem okviru vlogo, da nadzira, ali so si zavodi pravilno zastavili posamezne aktivnosti, ali te dejansko tudi izvajajo in ali spoštujejo ukrepe, ki so si jih zastavili. Bom ponazoril s praktičnim primerom – šola je poleg izobraževalnega dela tudi vzgojna institucija, kar pomeni, da se vzgojno delovanje vseh zaposlenih začne že z jutranjim pozdravom in vstopom v šolo. Gre za proces, ko zaposleni na šoli na formalne in neformalne načine predajajo otrokom vrednote, ki so sprejemljive v družbi. Seveda pa se to mora prilagoditi starosti otrok, zavodu, v katerem se to odvija, itd. Glede oblik nasilja, ki se pojavljajo, moram sicer na žalost opozoriti, da kot sistem nismo imuni na nobeno od oblik nasilja – tako poznamo vse oblike fizičnega, psihičnega, spolnega nasilja, seveda pa tudi vse oblike nasilja prek spleta oziroma različnih družbenih omrežij, ki jih uporabljajo otroci, mladostniki in tudi starši. Oblike se sicer spreminjajo glede na starost, moramo pa vedeti, da se starostna meja, pri kateri se pojavijo prve oblike nasilja, niža.
Se število nasilnih dogodkov, o katerih ste na inšpektoratu obveščeni, stopnjuje?
Glede samega števila je zadeva zelo specifična – najprej je potrebno zavedanje, da zavodi VIZ niso dolžni o nasilnih dogodkih obveščati inšpektorata, saj so sami dolžni na podlagi protokolov izvesti ustrezne ukrepe in po potrebi vključevati druge institucije. Seveda pa posredno tudi mi zaznavamo povečano število dogodkov, ki imajo znake različnih pojavnih oblik nasilja, in/ali posledično izvajanje aktivnosti v nasprotju z vzgojnim delovanjem šole. Bi pa pri tem opozoril, da nisem prepričan, da je samih ravnanj dejansko statistično toliko več, kot jih v zadnjem obdobju statistično zaznavamo. Nekako sem bolj prepričan, da smo kot družba postali bolj opolnomočeni na tem področju, seveda pa smo postali tudi manj tolerantni do različnih dogodkov. Vse to potem lahko prispeva tudi k občutku, da je nasilnih dogodkov več.
Je tudi epidemija razlog za več nasilnih dogodkov?
Nisem prepričan. Bolj imam občutek, da je vzrokov več, so se pa nakopičili po omenjenem obdobju, in zaradi različnih okoliščin (slabša socializacija, manj tolerance, manj izkušenj …) potem prihaja do občutka povečanega števila nasilnih ravnanj. Dejansko pa me skrbi, da so postala ta dejanja bistveno bolj nasilna, groba oziroma specifična, kar pomeni, da so tako primarne kot sekundarne posledice še bistveno večje.
V medijih je bilo v zadnjih mesecih izpostavljenih več nasilnih dogodkov, recimo pretep šolark iz Celja, pa dogodek v Beogradu, ko je učenec streljal na sošolce in zaposlene. Kaj delamo kot družba narobe?
Filozofija inšpektorata je, da je nasilni dogodek posledica nedelovanja sistema. Ne samo v šolah, tudi sicer delamo v družbi bistveno napako: ne ukvarjamo se s širšo sliko v smislu, ali smo naredili vse, da nasilja ne bi bilo, temveč se osredotočamo na posamezni dogodek in iščemo krivca zanj. Druga napaka pa je, da vidimo recimo samo razmerje starši – šola, nekje vmes pa je otrok, ki živi (oziroma živimo vsi) v svetu digitalizacije. Ko bo prestopil šolski prag, se bo seveda seznanil s »pravili igre«, ampak hkrati nanj in tudi na nas vpliva toliko različnih stvari, in tega se moramo zavedati. Zato moramo v konceptu VIZ-delovanja razumeti bistveno širšo sliko, kot jo danes vidimo. Na žalost se še vedno prevečkrat ukvarjamo samo s posledicami, ne pa z vzroki.
No, ko smo se začeli vzrokom bolj posvečati, je seveda statistika nasilnih dogodkov začela naraščati. Z mojega vidika, pa tudi sociologi govorijo o tem, smo na eni strani bolj občutljivi, po drugi strani pa imamo več nekih trenutkov, za katere smo ozavestili, da niso sprejemljivi, in smo začeli biti bolj netolerantni do njih. Če gledamo strogo statistično, je nasilnih dogodkov več, ampak če na to pogledamo z distanco, so se te stvari pravzaprav dogajale že prej, vendar smo bili morda prej manj občutljivi, nismo jih prepoznavali. Primer: ena od najpogostejših oblik psihičnega nasilja, predvsem med dekleti od 15 do 17 let, je izločanje. Prej smo ga zaznavali morda v enem odstotku, zdaj ga že bistveno več. Vprašanje je torej, ali je tega res zdaj veliko več ali pa prej nismo bili opolnomočeni. Smo prepoznali to kot nasilje ali nam je bilo vseeno?
Kar se tiče dogodkov, kot sta bila v Celju ali Beogradu – tu bi izpostavil medije, ki so oboje kar nazorno predvajali. Vprašanje je, ali je to doprinos ali populizem, ne v smislu medijev, ampak populizem posameznika. Psihologi opozarjajo, da več ko je medijske podpore takih dogodkov, več takih dejanj izzovemo. Sicer pa sam pravim, da smo kot družba preveč agresivno naravnani do momenta, ki se je zgodil, ne vidimo pa širše slike. Fokusiramo se na en udarec, ki ga seveda moramo obsoditi, ampak pomisliti je treba, da je bil morda tisti, ki je udaril, pred tem pet let žrtev nasilja. Treba je torej raziskati vzroke. Vsi sistemi, torej družba, šola, mediji idr., morajo delovati v smislu ozaveščanja, do kakšnih posledic lahko vodijo določeni vzroki. Če dam primer: ko si otroci na igrišču govorijo, 'ti si bedak, ker ne zadeneš koša', 'ti si bedak, ker ne znaš teči', mora oseba, ki je v tistem trenutku zraven, odreagirati v smislu, da pove, da je pač vsak v nečem dober. Za to ne potrebujemo policista ali učitelja, vsak posameznik, ki to sliši, bi moral reagirati. In tu še imamo rezerve. Velikokrat slišimo, naj se šola ukvarja z vzgojo. Seveda mora tudi šola narediti svoje, ampak zagotovo ne vsega.
Se vam zdi, da so starši danes preložili preveč odgovornosti za vzgojo na šole in vrtce in da hkrati šole nimajo podpore z njihove strani?
Veste, kje je večja težava? Da se vedno pogovarjamo o treh odstotkih staršev, ki to počnejo, in da se ne pogovarjamo o ostalih 97 odstotkih, ki zaupajo šolskemu sistemu in svojo roditeljsko pravico v vseh zadevah izvajajo odlično. Dejstvo je, da bo vedno nekaj odstotkov tistih, ki bodo imeli drugačno perspektivo in se ne bodo strinjali z ničimer.
Nedavno je bila na vlado naslovljena pobuda s strani nekaterih županov, naj se Romom ukinejo socialni transferji, v kolikor svojih otrok ne bodo pošiljali v šolo; pobudo je vlada sicer zavrnila. Kakšno je stališče inšpektorata glede tega?
Dejstvo je, da pri nas večina tistih, ki ne obiskujejo šole, niso Romi, ampak so pripadniki večinskega naroda. Problematična z mojega vidika je zato tista skupina, ki svojih otrok de facto ne pošilja v šolo, ker se ne strinjajo s šolskim sistemom. O teh se ne poroča skoraj nič ali pa malo, pri Romih bi pa radi izzvali ne vem kakšne ukrepe. Inšpektorat je kot prekrškovni organ po Zakonu o osnovni šoli tisti, ki na predlog osnovnih šol vodi prekrškovne postopke za vse starše, ki svojih otrok ne vključujejo v obvezno osnovnošolsko izobraževanje, oziroma imajo otroci večje število neopravičenih ur. Težko komentiram (ne)odločitve politik in kot strokovni organ lahko zagovarjam zgolj stališče, da inšpektorat je in bo vodil prekrškovne postopke na podlagi ustreznih materialnih predpisov, se pa moramo zavedati, da mora zakon veljati za vse prebivalce države enako ter da kot družba oziroma pravna država ne moremo zaradi osebnih okoliščin delati (pravnih) razlik.
Kaj bi po teh nekaj letih delovanja na inšpektoratu lahko sklenili glede slovenskega šolskega sistema?
Da je dober, a ima, seveda, ker je tako velik, določene zadeve, ki jih mora popraviti, ker tako »zahtevata« družba in čas. Je pa dejstvo, da je šola še vedno v veliki večini okolje, ki je varno, tudi socialno primerno za vse, omogoča različne možnosti napredovanja, udeležbe, otrokov razvoj. Ne sme pa ostati sama, z njo morajo sodelovati različni deležniki – starši, okolje, druge interesne skupine … Le tako je rezultat njenega delovanja lahko dober.
