Laiški misijonar je laik, ki se odpravi v misijone. Ob besedi misijon najbrž večina pomisli na Pedra Opeko, Afriko in otroke, a misijoni so velika širša paleta okolij, izzivov in obrazov, saj lahko potekajo že doma. “Osnovno poslanstvo misijonarjev je, da s svojimi znanji, sposobnostmi, idejami, krščanskimi vrednotami in zgledom pomagajo delati svet boljši. Kjerkoli. Laiški misijonarji običajno delujejo kot pomoč posvečenim misijonarjem,” je pojasnila Ivana Žigon iz Komna.
Mozambik le navidez naključje
Kako je v njej dozorela ideja, da postane laiška misijonarka? “Ko sem pred približno dvema letoma v nekem trenutku razmišljala, kaj vse mi je v življenju dano, koliko darov, spoznanj, čudovitih ljudi, priložnosti in izkušenj, in da pravzaprav pri tem res ni veliko mojih zaslug, sem se zavedala, da se lahko pošteno zahvalim le tako, da vsaj ščepec tega dam naprej. Da dam na razpolago svoj čas, ki mi je prav tako zastonj podarjen,” se spomni prvih korakov, ki so vodili do Afrike.
Na pot z izkušnjami
Izkušnjo z delom v misijonih že ima, saj je avgusta 2021 s Katoliško mladino v okviru projekta POTA odpotovala v Ukrajino, kjer je nekaj tednov pomagala Marijinim sestram v centru za brezdomce v Kijevu, delili so pomoč in obiskovali ljudi na skrajnem robu družbe. Izkušnja jo je globoko zaznamovala.
“Pol leta kasneje se je tam začela vojna, nas pa so na tiste kraje in obraze vezali konkretni spomini, nismo mogli obsedeti križem rok. Tako smo organizirali še tri odprave in v Ukrajino odpeljali polne kombije materialne pomoči in prispevkov, kar smo zbrali s pomočjo prijateljev, župnij in znancev. Lahko bi rekla kaplja v morje. In je res, od daleč se niti za pikico ne pozna spremembe. Je pa ta pot gotovo pustila velike spremembe v nas, podobe ranjenega sveta, bizarne socialne razlike, stiske v očeh ... Na drugi strani pa srčni ljudje, ki iz ljubezni do sočloveka življenje posvetijo služenju ubogim. In hvaležnost, ki jo žarijo ubogi, ko jim je vrnjen kanček dostojanstva.”
Vključila se je v skupino Sled na Misijonskem središču, kjer se je dobro leto pripravljala na odhod v misijone. Si je sama izbrala Mozambik? “Ne, priprav nisem začela s specifično idejo, a se je postopoma izluščil prav Mozambik. Zdaj vem, da ni naključje.” Maja je v domači komenski cerkvi iz rok generalnega vikarja koprske škofije Slavka Rebca prejela misijonski križ in blagoslov, s tem pa poslanstvo oznanjevanja, pomoči in služenja. Tako se je podala na enoletno potovanje.
V Moatize vodi dolga pot
Vse odkar je stopila na afriško celino, so presenečenja edina stalnica. Prve dni je preživela v Maputu, glavnem mestu, nato en teden v dekliškem internatu salezijank v Namaachi.
“Četudi sem znala šele nekaj besed in tam nisem bila dosti časa, so me tisti dnevi globoko zadeli, srečala sem se z deklicami in njihovi zgodbami. Nisem potrebovala niti tiste peščice besed, že stisk je bil dovolj.”
Od tam je potovala 1600 kilometrov proti severu do mesta Moatize v salezijansko skupnost, v kateri deluje osem bodočih salezijancev in štirje duhovniki - med njimi je tudi slovenski misijonar Anton Grm. Skupnost obsega dve župniji z 38 podružnicami in tri šole, ki jih obiskuje okrog 5000 otrok. “Na srečo s sabo nisem prinesla dosti predstav ali pričakovanj, sicer bi me vse to le bremenilo, saj je življenje tu tako drugačno, da ga ne morem popredalčkati v gabarite evropskega pogleda na svet,” po prvih treh mesecih pojasni Ivana.
Vse izkušnje prav pridejo
Dela za vsestransko prostovoljko in diplomirano geografinjo ne zmanjka. “Prva pomoč pride vedno prav, prav tako orientacija v prostoru, čeprav me zelo mede sonce, ki po severni polovici neba potuje v 'napačno' smer. Dobrodošle so prakse z domačega vrta, ki se jih učim prilagajati tropskemu pasu in južni polobli. Pa seveda vse animatorske izkušnje z oratorijev in taborniške veščine. Kolikokrat se zdaj smejim sebi, ko se spomnim, kako ponosno smo se držali, če smo kdaj skuhali večerjo na odprtem ognju ali prespali v 'bivaku iz naravnih materialov'. Ta znanja imajo ljudje, ki jim pravimo, da so neizobraženi, v mezincu, še mnogo več od tega!”
Pošali se, da le njen gasilski duh nemalokrat trpi, saj se ob vsakem opaženem dimu v suhi pokrajini zdrzne. “Ostali se mi smejijo, saj je to baje le prva faza poljedelstva, priprava terena za nove njive.”
Sicer pa je vsak dan nekaj novega in posebnega: “Težko bi govorila o neki rutini. Pomagam pri tehničnih delih pri obnovi cerkva, kuhanju za skupnost in hišnih opravilih, obdelavi vrta, logistiki, veliko se igram z otroki, z animatorji pripravljamo nedeljske oratorije, s Tonetom hodimo na obiske k bolnikom in drugim ljudem, redno tudi v bolj oddaljene skupnosti, kjer delimo pakete humanitarne pomoči.”
Po otroško gleda in se čudi
Slamnate vasice, umazani in srečni otroci, peščene ceste, veliki baobabi, črede krav in koz, konvoji prašičkov in kokoši po vaseh jo vedno znova ganejo. “Pa fizična vzdržljivost ljudi, sposobnost improvizacije in iznajdljivost,” doda Ivana. Tak primer je tudi oskrba z vodo, vodovodno omrežje ni pogosto niti v mestih, kaj šele po vaseh: “Tu smo blizu reke Zambezi, ki jo ljudje bolj ali manj uporabljajo v sožitju s krokodili in je vir vode za vse. Žene in otroci večkrat na dan pridejo po vodo za kuhanje in pitje, tu se umivajo, perejo oblačila, se kopajo ... V resnici so to družbeni, tovorni, intimni prostori. Redke vasi imajo vrtine za vodo, a je to prešibak vir za zalivanje in pranje, zato z velikimi vedri na glavah hodijo po vodo k reki več kilometrov stran.”
Posebno doživetje je tudi promet, saj ni varnostnih pravil, ceste pa prej izjema kot pravilo, navdušuje jo tudi pokrajina. “Prve dni sem se še bolj zavedala, kako lepo je samo občudovati, koliko rastlin ne poznam, lahko jih samo po otroško gledam in se čudim neznanemu.” Vedno znova jo ganejo tudi oddaljene skupnosti in življenje brez elektrike. “Se zavedam, mogoče ne povsem, trdote takega življenja, pa vendar je to nekaj najlepšega, kar srečujem tu. Zares presunljivo je, s kako malo znajo živeti srečno.”
Seveda na svoji poti srečuje tudi manj lepe podobe, med katere sodi tudi velika količina smeti. “Iz zahodnega sveta smo uspeli prinesti veliko dobrih praks, a tudi veliko škodljivih stvari, idej in idealov. Tudi ta dežela se duši v plastiki, smeti ležijo povsod, vsaj tiste, ki se jih ne da skuriti,” opiše vsakdanje prizore Ivana Žigon, a hkrati dodaja: “Ali smo mi, 'razviti in razgledani' Zahodnjaki tudi sposobni tako iznajdljivo večkrat uporabiti vsako stvar, preden jo zavržemo? In drugo: sodim ljudi, kakšni so, ko smeti odvržejo na ulico. Mi pa jih 'pošteno' ločujemo, potem pa zakopljemo in zapakiramo ter z dodatnim okoljskim bremenom transporta pošljemo na drugi konec sveta. Ali sežgemo in strupe oddamo v zrak. Svojih slabih produktov ne vidimo, imamo pa čisto vest. Je to v resnici bolje?”
Risanje kot molitev
Ivana je že pred časom izdala knjižico z naslovom Hvalnice, v kateri so zbrane ilustracije z istim naslovom. Gre za preproste in nežne ilustracije, s katerimi se avtorica zahvaljuje, da ji je dano živeti v čudovitem stvarstvu. Lahko ob prihodu domov pričakujemo tudi afriške hvalnice? “Tudi tu včasih kaj narišem, a so moje Hvalnice redkejše. A ne zato, ker ne bi bilo lepot, v resnici jih je zelo veliko in so mnogokrat še toliko bolj neokrnjene in čudovite, ampak ker je tu premalo tišine, ki pa jo za risanje potrebujem. Kot molitev mi je. Zato kdaj prav zavestno poiščem motiv in si vzamem čas, da ne bi pozabila na to, kako pomembno je videti hvalnice okrog sebe.”
Kako pomembno je v življenju biti hvaležen? “Zelo! Mislim, da je hvaležnost lahko delno odvisna od okoliščin, v osnovi pa je odločitev, ali želim v svetu videti in naprej predajati Lepo, ali se pritoževati nad tem, kar mi manjka. Ne rečem, da sem imuna na slednje, daleč od tega. Mi pa različne izkušnje, Afrika je gotovo največja med njimi, vedno bolj odpirajo oči, kakšen privilegij je življenje in kako majhna sem pred njim. Le čudim se lahko.”
