Ko je Peter Hrovatin v sredo popoldne že končeval košnjo travnika pred svojo hišo na Baču in v travi zagledal nekaj os, niti pomislil ni, da bo v naslednjih minutah njegovo življenje viselo na nitki. »S kosilnico sem šel mimo, sprva se mi ni zdelo nič posebnega, po nekaj korakih pa me je osa pičila v komolec. Ker mi je ostalo za pokositi le še nekaj metrov trave, sem košnjo nadaljeval. Že po nekaj minutah pa se je začelo dogajati … Začel sem se močno potiti, obšla sta me slabost in omotica. Kosilnico sem še uspel pospraviti v garažo, potem pa sem se že komaj privlekel čez vrt do hiše, kjer sem ženi še uspel zaklicati, naj me odpelje na urgenco, ker me je pičila osa, potem pa sem se zgrudil,« je Hrovatin podoživel dogajanje.
Sploh ni razmišljal, da bi ostal na zabavi
Ker je že pred 13 leti doživel alergično reakcijo po piku ose, ki pa je bila precej bolj mila, so tudi domači takoj pomislili, da se je zgodba tokrat ponovila in to sporočili reševalcem. Ti so glede na njegovo resno stanje nemudoma aktivirali prve posredovalce z Bača in okoliških vasi.
»Najprej sem odhitel do trgovine sredi vasi, kjer je nameščen avtomatski defibrilator (AED). Ker je bila omarica že prazna, sem vedel, da ga je nekdo pred mano že vzel, zato sem pohitel na kraj dogodka. Oboleli je bil takrat že nezavesten,« je začetek dramatične akcije opisal Erik Delost s Knežaka, ki je SMS-sporočilo s pozivom prejel sredi rojstnodnevnega slavja. »Niti za trenutek nisem pomislil, da bi ostal na zabavi,« je dejal.
Eden od domačinov, prvih posredovalcev, je prihitel v delovni obleki. »Bil je sredi dela v traktorju, pa je vse izpustil iz rok in prišel. Zgodilo se je že, da sem bila umazana od moke, ker me je poziv presenetil sredi peke. Če sem le v bližini, se vedno odzovem,« je predanost prvih posredovalcev izpostavila Dijana Godec z Bača, ki je skupaj z Delostom in Urško Ljubič prevzela glavne aktivnosti pri nudenju prve pomoči. Ker se je tokrat na poziv odzvalo kar sedem prvih posredovalcev, vsi niso mogli aktivno sodelovati, so si pa naloge porazdelili. »Spremljali smo vitalne znake in komunicirali z reševalci v Ilirski Bistrici. Ker se je stanje prizadetega domačina iz minute v minuto slabšalo, smo ga priključili na defibrilator, da bi lahko takoj začeli postopek oživljanja, če bi prišlo do zastoja srca, kar pa se na srečo ni zgodilo,« je njihove glavne naloge strnila Dijana Godec, ki je zaposlena v bistriškem zdravstvenem domu, kjer vodi zdravstveno vzgojni center, v preteklosti pa je delala tudi na urgenci.
V takih stresnih situacijah, polnih adrenalina, izkušnje iz podobnih akcij brez dvoma pridejo še kako prav, je pritrdil tudi Delost, ki je bil tokrat prvič v vlogi prvega posredovalca, a je kot dolgoletni izkušeni gasilec PGD Knežak tovrstnih hitrih akcij že vajen. »Med gasilci sicer velja prepričanje, da če si gasilec, ne moreš hkrati opravljati še drugih nalog. Toda znanja in izkušnje, ki jih dobiš kot prvi posredovalec, ti kot gasilcu lahko kvečjemu koristijo, to je neka dodana vrednost gasilskemu poklicu,« je poudaril Delost, ki meni, da bi se mreži prvih posredovalcev zato lahko priključilo še več gasilcev.
Na Zgornji Pivki kar 34 prvih posredovalcev
V ilirskobistriški občini je trenutno 137 prvih posredovalcev. Ti pokrivajo vasi, ki so od nujne medicinske pomoči v mestu najbolj oddaljene. Največ, kar 34, jih je prav v skupini na območju vasi Zgornje Pivke (Knežak, Bač, Koritnice) in Mašuna. »Skupine nastanejo v okolici AED-aparatov na željo prebivalcev, ki prepoznajo, da ni dovolj samo to, da aparat imajo, ampak da ga je treba znati uporabiti, predvsem pa se zavedajo, da je pomembno tudi to, da so ob morebitnem dogodku obveščeni, da se v njihovi bližini nekaj dogaja,« je pojasnila zdravnica Andreja Vinšek Grilj iz Zdravstvenega doma Ilirska Bistrica, ki vodi mrežo prvih posredovalcev.
Kot pravi, je v nekaterih delih občine odziv izjemen, drugje je interesa manj, vsak pa sodeluje prostovoljno. »V omenjeni skupini se vedno odzovejo na klic v velikem številu, kar je pohvalno,« je dodala Vinšek Griljeva. Tokrat jim je ekipa nujne medicinske pomoči še posebej hvaležna. »Precej so pripomogli, da se zdravstveno stanje obolele osebe, ki je bilo zelo resno, ni poslabšalo do prihoda reševalcev. Tudi po prihodu ekipe so bili v veliko pomoč, saj v tako resnih primerih vsak dodaten par rok pride prav, ker je dela res veliko.«
»Res nimam besed. Hvala iz srca prav vsem, ki so se tisti dan odzvali in mi rešili življenje,« je prvim posredovalcem hvaležen tudi Hrovatin, ki je tokrat že drugič smrti skoraj zrl v oči. Potem ko je v mladosti po zaslugi transfuzije krvi preživel hudo zastrupitev, se je odločil, da bo tudi sam postal krvodajalec. »Morda pa bom zdaj še prvi posredovalec,« se je zasmejal, a takoj dodal, da misli zelo resno: »Nikoli ne veš, kdaj boš potreboval pomoč sokrajana.«
