Že vse od katastrofalnih poplav, ki so v začetku avgusta prizadele tretjino Slovenije, je iz vrst gradbincev mogoče slišati opozorila, da bi morala država za urgentno čiščenje vodotokov nameniti bistveno več denarja kot do zdaj.
Poudarjali so, da brez tega ne bo mogoče pred zimo urediti strug rek, potokov in hudournikov. Ti so se namreč ob stoletnih padavinah na goratih območjih spremenili v deroče blatne reke, ki so z neočiščenimi hlodi in ostanki lesa zamašile in odnašale mostove.
Toda tako podjetjem, ki so od države dobili koncesijo za urejanje vodotokov, kot njihovim lastnikom še zdaleč ne gre slabo. To dokazuje primer Leopolda Poljanška, pidovskega tajkuna, ki je večinski lastnik Vodnogospodarskega podjetja (VGP) Drava.
Temu je država zaupala skrb za območje Drave, ki zajema tudi porečje Meže in Mislinje. Samo letos bo VGP Drava od državne direkcije za vode v okviru koncesije prejela 3,5 milijona evrov, k temu pa je prišteti še druge velike investicije na vodotokih. Do poslov prihaja praktično brez konkurence. Štirje veliki igralci so si razdelili koncesije in z njimi posamezna interesna območja, skupaj pa tudi kandidirajo na javnih razpisih za več deset milijonov evrov vredne projekte protipoplavne zaščite. VGP Drava Ptuj tudi zato v zadnjih letih skokovito povečuje tako promet kot dobiček, ki ga v manjšem delu izplačuje delničarjem.
Največji del tega denarja prejme Poljanšek, ki ga namenja za druge naložbe. Ena od teh je financiranje poslov Igorja Jurija Pogačarja, ki je bil še tri leta nazaj v osebnem stečaju, v katerem so mu odpisali kar 12 milijonov evrov dolgov.
Uradno bankrotiral, a živel na veliki nogi
Pogačar je kot nekdanji lastnik nepremičninskega podjetja Ram Invest v domači javnosti zaslovel leta 2010, ko je izbruhnila afera zaradi preplačanega najema prostorov NPU. Ta je pripeljala tudi do konca politične kariere tedanje ministrice za notranje zadeve in predsednice LDS Katarine Kresal, sicer dobre Pogačarjeve prijateljice. Kmalu zatem je Pogačar bankrotiral.
Med osebnim stečajem je sodišče prepričeval, da se komaj prebija čez mesec. V podjetju njegove dolgoletne partnerice je uradno prejemal le nekaj več od minimalne plače - ravno toliko, da za upnike ni ostalo ničesar. Medtem je še naprej živel na veliki nogi. Vozil se je z avtomobili znamk audi Q7 in porsche panamera. Prijavljen je bil v stanovanju v središču Portoroža. Ko se je znebil dolgov, pa se je začel njegov poslovni preporod.
Tako je konec lanskega leta postal lastnik nekdanje tržnice v Škofji Loki. Okoli 10.000 kvadratnih metrov veliko stavbno zemljišče je kupil od Gorenjske banke, ki je v lasti srbskega tajkuna Miodraga Kostića. Za nepremičnino je odštel kar okoli milijon evrov. Toda denarja za plačilo kupnine ni imel, temveč si ga je moral praktično v celoti izposoditi.
Poljanškova mreža okrog VGP Ptuj
Tu v zgodbo vstopi Poljanšek. Decembra lani je Pogačar najel 890 tisoč evrov visoko posojilo pri podjetju LP Invest, ki je v Poljanškovi lasti. Gre za nekdanji Marles, ki ga je pidovski tajkun razkosal, njegovo dejavnost pa prodal. Danes so za Marlesom ostale le še nepremičnine in denar, ki ga po visokih obrestnih merah posoja naprej. S Pogačarjem se je tako dogovoril, da mu bo posojilo vrnil z 10-odstotnimi obresti.
Podjetje LP Invest, nekoč znano kot Marles, je lastniško prepleteno z VGP Drava Ptuj, ki mu je država leta 2019 zaupala več koncesij za upravljanje vodotokov. Natančneje: največja lastnika VGP Drava Ptuj sta podjetji Spira Pet in Slosys, ki skupaj obvladujeta več kot 70-odstotni delež. Prvo podjetje je eden večjih družbenikov LP Investa, drugi pa je v njegovi manjšinski lasti. Na čelu vseh teh podjetij je kot direktor Poljanšek. V njegovo mrežo tako prihaja tudi denar iz dobičkov pri upravljanju vodotokov.
Pogačar kupil tržnico in jo takoj prodal naprej
Kmalu po nakupu zemljišča v Škofji Loki je Pogačar na tamkajšnjo občino vložil pobudo za pripravo novega občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN). Želel je, da bi na tem območju namesto trgovskega centra zrasla dva stolpiča s skupaj 60 stanovanji. Občina, ki jo vodi župan Tine Radinja, se je hitro odzvala in že začela s spremembami prostorskih aktov.
Toda Pogačar je bil očitno že od samega začetka mišljen le kot vmesni člen, ki bi kupil zemljišče in projekt preprodal dejanskemu investitorju. To izhaja tudi iz pogodbe, ki jo je sklenil s Poljanškom. Posojilo je namreč moral v celoti vrniti že junija letos, torej v vsega šestih mesecih. To je tudi storil.
Še preden bi občina spremenila OPPN in bi lahko v Škofji Loki zasadili prvo lopato, je Pogačar nepremičnino prodal projektnemu podjetju Ingorenjska. Njegov večinski lastnik je primorski nepremičninar Stojan Franetič, manjša lastniška deleža pa imata še Marko Trampuž in Tine Vadnal, zdajšnji in nekdanji direktor Kolektor Kolinga. Ti so skupaj sodelovali že pri gradnji poslovno-stanovanjskih objektov Fluvio Frigido v Ajdovščini, zdaj pa imajo odprtih več drugih nepremičninskih projektov po državi.
Koliko so Franetič, Trampuž in Vadnal plačali Pogačarju za zemljišče v Škofji Loki, na katerem bodo zrasla stanovanja, ni znano. Po dostopnih informacijah pa so v celoti pokrili Poljanškovo posojilo, skupaj z obrestmi okoli 935 tisoč evrov. Poleg tega je Pogačar na prodani nepremičnini že vpisal hipoteko kot zavarovanje 500 tisoč evrov visoke terjatve do novega lastnika. To pomeni, da mu jo je prodal za 1,5 milijona evrov. Pogačarju pa je v dobrem letu dni uspelo ustvariti skoraj 50-odstotni dobiček.
