Novice Svet24

Pripravlja se celovita prenova sistema vzgoje in izobraževanja, ki naj bi prinesla premišljene rešitve za šolo prihodnosti. Še prej bo med drugim treba najti odgovore na vse večje pomanjkanje in načet ugled učiteljev, plačne anomalije, pa tudi na izzive, ki jih prinašajo padec telesne zmogljivosti, naraščajoče duševne stiske otrok in mladih ter digitalizacija.

Ob nastopu vašega mandata so nekateri izrazili upanje, da bo področje vzgoje in izobraževanja poslej politično manj zapostavljeno. Se ne bojite, da bo spet ostalo v senci vseh drugih (bolj) nujnih reform oziroma zdaj predvsem protipoplavne obnove?

»No, pravzaprav je moje mišljenje ravno obratno. Bolje je, če šolstvo ni preveč izpostavljeno, politično in predvsem medijsko, pač pa deluje umirjeno, saj mora biti vse, kar je središče šolstva, premišljeno in počasi uvedeno. Tudi mi tako delujemo. To dogajanje zdaj nas ne sme zmotiti pri nadaljnjem uresničevanju naše vizije. Vse komisije, skupine delujejo normalno naprej.«

Na položaju ministra ste dobrih sedem mesecev. Pred tem ste bili državni sekretar. Kako ocenjujete trenutno stanje na področju vzgoje in izobraževanja?

»Mislim, da imamo na splošno gledano v Sloveniji zelo dobro šolstvo, od vrtcev dalje. Naši učenci in dijaki so zelo dobro primerljivi, v glavnem tudi vse mednarodne raziskave tako kažejo, kakšna izjema je, pri bralni pismenosti recimo, kar se je nazadnje pokazalo. A če pogledamo tudi letošnje rezultate na mednarodnih tekmovanjih, so izvrstni. Imamo absolutnega svetovnega prvaka v astronomiji. In tudi na drugih mednarodnih olimpijadah in tekmovanjih so naši učenci in dijaki dosegli zelo visoke uvrstitve. V bistvu naše šolstvo dejansko zelo dobro deluje. Seveda ne moremo reči, da je idealno, zato ga moramo tudi stalno spremljati in smo v stalnem pogovoru z našimi ravnatelji, učitelji. Ko nas opozorijo na določene težave, postavimo strokovno komisijo, da preuči, s kakšnimi ukrepi bi lahko nekaj izboljšali.«

Vendarle se različni deležniki strinjajo, da je prenova sistema nujna, pri čemer pa vam je del članov delovne skupine za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, ki je izstopil, očital, da prehitevate s sistemskim postavljanjem nekaterih zadev, recimo s spremembami zakona o osnovni šoli, prenovo učnih načrtov, še preden imamo neko krovno sliko, strateški dokument, ki bo začrtal smer.

»Nekateri so nam očitali, da delamo mimo njih, vendar ta argument ni bil pravi. Bilo bi že skoraj neresno, da bi stvari, ki so že utečene, premišljene, kar opustili. Pravzaprav bo verjetno kmalu deset let, odkar se skuša uveljaviti nekatere spremembe, a je na koncu vedno zmanjkalo nekega poguma. In to je tisto, kar pravzaprav želimo udejanjiti. Če je bilo v preteklih letih nekaj že ocenjeno kot dobro v nekem preizkusu in kot tako sprejeto s strani staršev, ravnateljev in učiteljev, potem ni potrebe, da bi čakali na skupino, ki pripravlja nacionalni program za naprej. Se bodo pa seveda vedno našli določeni deli tudi v šolstvu, ki bodo nasprotovali, morda tudi zaradi tega, ker v bistvu niti ne vedo, kako nekaj poteka. Zato smo tudi pripravili predlog zakona o osnovni šoli, za katerega računamo, da bo začel veljati septembra 2024. Ena od štirih glavnih točk je nov koncept razširjenega programa (ki nadomešča podaljšano bivanje, dopolnilni, dodatni pouk, učno pomoč ter neobvezne izbirne predmete, op. a.), pri čemer želimo del programa, ki je zdaj nesistemsko urejen, postaviti v sistemski okvir, s čimer bo postal del pouka. S tem lahko na ta del zaposlimo tudi učitelje. Zelo pomembno je, da bo tretjina razširjenega programa obsegala šport oziroma gibanje in zdrav življenjski slog.«

Druga polemična točka je uvedba drugega tujega jezika, ki naj bi v zadnjem triletju postal obvezen.

»Na tistih šolah, kjer ga že poučujejo, se je to pokazalo kot zelo dobra stvar in bilo bi škoda, če bi to zdaj kar ukinili. Po novem, s sprejemom novele zakona, bi imeli vsi učenci enake možnosti za učenje drugega tujega jezika, ne samo tisti na šolah, kjer zdaj to poskusno izvajajo, kar bi bila velika prednost. Mnogi starši svoje otroke celo že v vrtcu vpisujejo v tečaje tujih jezikov, seveda tisti, ki si to lahko privoščijo. Zdaj bi to možnost imeli vsi. Nič hudega ne bo, če nekdo ni nadarjen za jezike, saj didaktika drugega tujega jezika ne bo zastavljena na isti način kot didaktika prvega tujega jezika, pač pa bo šla bolj v pogovorno smer. Poleg tega, kar je zelo pomembno, nekdo, ki ne bo dosegel minimalnih standardov, ne bo ocenjen. Skratka v zadnjem triletju, ko je predvidena uvedba drugega tujega jezika, ta ne bo negativno vplival na uspeh in ne bo upoštevan pri točkovanju za vpis v srednjo šolo.«

Pomisleki so bili tudi, kako bodo zmogli tisti, ki pridejo recimo iz tujine in za katere bo to že četrti jezik.

»Že, toda lahko, da je nekdo zelo sposoben na tem področju. Mnogi prišleki imajo afiniteto do jezikov in so uspešni tudi pri drugem tujem jeziku. Če ne, pa nič hudega. Osnove jezika se bodo naučili, kar jim bo lahko prišlo prav pozneje v življenju. Drugi tuji jezik tudi ne bo predpisan. Šole bodo same izbrale tistega, za katerega bodo ocenile, da je najbolj primeren.«

Nekateri so pripomnili, da bi moralo biti izobraževanje tujih jezikov zagotovljeno v vertikali, torej se nadaljevati tudi v srednjih šolah, kar je najbrž smiselno?

»Je in ni. Navsezadnje tudi nekaterih drugih predmetov, ki so v osnovni šoli, v srednji šoli ni več. Zadeva je diskutabilna in vprašanje je, kaj je namen drugega tujega jezika. Če želimo, da bi se otrok naučil določenih osnov tega jezika, kot je tudi mišljeno, potem bo to za vedno znal. Če bo zainteresiran, ga bo pa lahko vnaprej izbral kot izbirni predmet.«

Boste vztrajali, da se bo nacionalno preverjanje znanja vsaj delno štelo v primeru omejitev vpisa?

»Da. Kar se tiče tega, pravzaprav med ravnatelji ni bilo prav velikih nasprotovanj. Mnogi osnovnošolski ravnatelji so že leta opozarjali, da bi NPZ-ji morali imeti nek smisel. Tega si želijo tudi mnogi srednješolski ravnatelji, ker zdaj nimajo vzvodov, kako izbrati med tistimi, ki imajo enako število točk. To bo treba uvesti. Po mojem tukaj ni dilem. Nekateri nasprotujejo tudi temu, da bi NPZ ponovno uvedli v tretjem razredu osnovne šole. Tudi tu je interes šol velik, vsako leto več šol se vključuje v poskusno preverjanje. To je predvsem dober pokazatelj za šolo, ali so učenci do tretjega razreda pridobili najbolj osnovno pismenost, ki je pomembna, da lahko od četrtega razreda dalje sledijo pouku.«

Sašo Švigelj/M24

V zadnjem obdobju se vse bolj soočamo s tako imenovano inflacijo previsokih ocen, nerealnih petic. Kako jo zajeziti, saj ni smisel šole bitka za točke, temveč osvojeno znanje za življenje?

»Na žalost je do tega stanja pripeljalo delovanje družbe nasploh, ne samo šole. Že takrat, ko je bilo uvedeno nacionalno preverjanje znanja, kmalu po letu 2000, je bilo mišljeno, da bo ravno to eno od meril za bolj objektivno ocenjevanje nasploh vseh učencev v Sloveniji. Ker naj bi učitelj, ko dobi informacijo, kaj so njegovi učenci dosegli na nacionalnem preverjanju znanja, ki je enako za vse v Sloveniji, temu prilagodil tudi ocenjevanje v šoli. A se to očitno ni zgodilo. Tudi sam sem bil kar 12 let vključen v izvajanje nacionalnega preverjanja znanja, in sicer za matematiko. Ugotovili smo, da so ocene resnično zelo varljive. Prekrižali smo rezultate nacionalnega preverjanja znanja z ocenami, ki so jih učenci dobili v devetem razredu pri matematiki - dejansko smo ocene učencev razporedili po dosežkih. Pokazalo se je, da približno polovica učencev dobi na NPZ-ju isto oceno, kot jo je imela prej, polovica pa ne. In v tej polovici, ki ni dobila iste ocene, je, kar je še huje, polovica dobila nižjo, polovica pa višjo, kar pomeni, da za šolske ocene dejansko ne vemo najbolje, kaj pomenijo. Pri tem je zanimiva ugotovitev državnega izpitnega centra, ki je spremljal posamezne učence tudi v srednji šoli, da je ravno dosežek na NPZ-ju tisti, ki napoveduje uspešnost, ne pa ocene.«

Kar je po svoje zanimivo, saj nekateri učenci NPZ-ja niti ne vzamejo tako resno.

»Da ga ne vzamejo resno, ne bi rekel. Tudi ko sem kot član komisije to pobližje spremljal, je bilo razvidno, da so vsi učenci, ki so se udeležili NPZ-ja, vsaj poskušali nekaj reševati. Se je pa morda res dogajalo, da nekateri učno šibkejši učenci niso pisali.«

Kako resno šole vzamejo NPZ kot povratno informacijo?

»Nekatere šole jih vzamejo zelo resno, druge spet ne. Dejansko pa so ti rezultati lahko zelo dobra osnova za analize. Če šole pregledajo dosežke že v tretjem in nato šestem razredu, lahko v vmesnem času oziroma do devetega razreda še marsikaj izboljšajo.«

Kakšne spremembe še pri ocenjevanju in posledično tudi pri vpisovanju bi potrebovali?

»Od šol dobivamo mnoge pobude, da bi drugače zastavili pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja. O tem bo treba opraviti premislek in tudi nekaj ukreniti že do prihodnjega šolskega leta. Predvsem je treba dati veliko večji poudarek avtonomiji učiteljev. V resnici učitelj, ki spremlja učenca pri pouku, kako se odziva, kako rešuje probleme, kakšne predloge daje, ve, koliko si ta učenec dejansko 'zasluži', če se lahko tako izrazim. Testi sami po sebi ne pokažejo prave slike. Zato bi spremembe morale iti v smer bolj sprotnega preverjanja, ki služi tudi kot ocenjevanje. Najbrž bo tudi nacionalni program podal določene sugestije v tem smislu. Sam v delo skupine seveda ne morem niti ne želim posegati na nobenem področju.«

Kar se tiče dosežkov naših učencev, ste prej izrazili kar nekaj optimizma, toda raziskava bralne pismenosti nam je postavila ogledalo. Imate na te rezultate že bolj poglobljen odgovor?

»Ne, žal ne, ker analiza vendarle traja nekaj časa. Pred tem so se rezultati vsa leta izboljševali, do padca je prišlo leta 2021. Vsaj po mojem mnenju je to mogoče pripisati dejstvu, da so raziskavo opravili točno takrat, ko so se učenci po daljšem obdobju vrnili v šolo in ko se je pokazal upad ne moremo reči znanja, ampak veščin, ki jih učenci potrebujejo za to, da pokažejo svoje znanje. Da bo prišlo do upada, so v bistvu napovedovali že učitelji. Prepričan sem, da se bo trend v bodoče obrnil. Sprejeta je tudi že posebna nacionalna strategija za bralno pismenost do leta 2030, poleg tega imamo tudi medresorski nacionalni svet za bralno pismenost, v okviru katerega nastaja akcijski načrt, kako dejansko izboljšati bralno pismenost. Kar se tiče nasploh generacije, ki je doživela zaprtje šol, pa mislim, da bo imela stalno nek manko. Težko bo 100-odstotno vse nadoknaditi. To še posebej velja za obdobje začetnega opismenjevanja.«

Manki so se pokazali tudi pri telesni zmogljivosti. Kdaj lahko pričakujemo, da bo tudi sistemsko vpeljan večji obsega ur športa, kar se je tudi izkazalo kot nujno?

»Gibanje je ključno ne samo za zdrav življenjski slog, temveč tudi za uspeh. Letos aprila smo že objavili razpis za sofinanciranje oddelkov z dodatno športno ponudbo v osnovnih šolah za šolsko leto 2023/2024 , sicer le za prvo triletje, s ciljem povečati količino ur športa za učence v osnovni šoli. Prijavilo se je 143 šol. To lahko naredimo trenutno. Bo pa na te zahteve seveda odgovoril tudi nacionalni program. Da bi zdaj kar dodali eno uro športa, pa ne gre, saj se s tem odpre vprašanje predmetnika, kadrov. Bo pa tudi tretjina razširjenega programa obvezno namenjena gibanju in zdravemu življenjskemu slogu.«

V zadnjih desetih letih se je podvojil delež otrok z odlogom šolanj. Kaj vam to pove?

»Zdaj se ta odstotek počasi spet niža. Zavod za šolstvo je zadolžen za nekoliko natančnejšo analizo, da bomo pravzaprav vedeli, kaj so razlogi. Sam nekih racionalnih razlogov niti ne vidim, bolj je to postal nek trend. Starši pravijo, da so njihovi otroci še preveč otročji za vstop v šolo, kar seveda ne more biti resen argument.«

Ker nima dovolj ugleda v družbi, je zahteven, preslabo plačan, postaja učiteljski poklic vse bolj nezanimiv. Ravnatelji so v dneh pred začetkom novega šolskega leta poročali o velikih težavah s pridobivanjem ustreznega kadra. Kakšne rešitve še pripravljate? Rahljanje pogojev, kar zadeva začasno zaposlovanje strokovnega kadra brez pedagoškega in andragoškega znanja oziroma brez strokovnega izpita, ne bo dovolj.

»To ni čista novost. Tudi v devetdesetih letih je bila podobna situacija, tudi takrat ni bilo dovolj zlasti učiteljev matematike in fizike, zato so vabili v šole razne inženirje. Zdaj je podobno. Tudi na ta način poskušamo reševati trenutno situacijo. Program izpopolnjevanja delno sofinancira ministrstvo.«

Sašo Švigelj/M24

Kako v teh razmerah sploh motivirati denimo nekega inženirja, da bi šel poučevat? Tudi plača učitelja je z dobro inženirsko plačo neprimerljiva.

»To je delno res, toda vedno se najde kakšen kandidat. Seveda je takšnih malo. Je pa res, da kadar gre gospodarstvu dobro, takrat je vedno v šoli kriza. Kadar začne gospodarstvo 'šepati', takrat imamo v šoli presežke delavcev. To se je že pokazalo tudi v preteklosti. Pred nekaj leti smo začeli tudi s štipendijami za pedagoške poklice. Do lani jo je bilo mogoče prejeti za matematiko, fiziko, tehniko in računalništvo, letos pa tudi za kemijo in drugostopenjske programe, kot so inkluzivna pedagogika, socialna pedagogika, logopedija, surdopedagogika.«

Zakaj je po vašem mnenju učiteljskemu poklicu tako padel ugled?

»Verjetno je temu botrovala družbena situacija, se pa tudi sam čudim, kako je sploh do tega prišlo. Pot nazaj bo zelo težka. Morda so se nekateri v šolah počutili premalo avtonomni. Posledično je sistem šolstva postal enostavno preveč upravno-pravni. Ni več vzgojni. Včasih je bil to vzgojno-izobraževalni sistem in če je šola izrekla vzgojni ukrep, je to pomenilo vzgojni ukrep. Danes vzgojni ukrep ni vzgojni ukrep, vzgojni ukrep je upravno-pravni postopek.«

Kar z drugimi besedami pomeni bitko šole s starši oziroma njihovimi odvetniki.

»Natančno to. Ko sem sam prva leta po diplomi poučeval v srednji šoli, tega nisem doživel. Tudi če je prišel kakšen starš oporekat, sem mu lepo razložil, da so bili vsi učenci ocenjeni na enak način, po enakem kriteriju in da se o oceni ne da pogajati. Verjetno so v kasnejših letih, ne vem na kakšni podlagi sicer, preveč popustili tudi učitelji.«

Kako bomo meje pristojnosti spet bolj odločno postavili?

»To bo trnova pot, ki pa se je bomo lotili, saj nekaj moramo narediti v to smer. Večjo vlogo pri tem morajo prevzeti tudi šole same. Merila že obstajajo.«

Ravnatelji so vam pred približno dvema urama povedali (s sogovornikom smo klepetali potekal konec avgusta op. a.), da imajo dovolj dela na etični pogon. Vemo, da prenovo plačnega sistema vodi ministrstvo za javno upravo, pa vendarle - za kaj se zavzemate in kakšno lestvico zagovarjate?

»Zavzemamo se, da bi bile plače ravnateljev ustrezno ovrednotene. Da bi bila plača ravnatelja glede na zahtevnost in odgovornost dela torej višja od plač učiteljev. Oziroma, da bi se sistem plač na področju šolstva oblikoval na način, da bi se plače ravnateljev gibale premosorazmerno s plačami učiteljev.«

Če se vrneva k načetemu ugledu učiteljskega poklica. Zaposleni ste bili tudi na Pedagoški fakulteti. Bi morali dodatno zaostriti pogoje za vpis na študij za pedagoške poklice? Marsikdo je lahko prišel na pedagoško fakulteto, potem ko mu ni uspelo na bolj zahtevnih smereh.

»Ne, to ne bo držalo, to lahko povem iz prve roke. Tudi pedagoške fakultete imajo, vsaj odkar sem bil na Pedagoški fakulteti, vedno omejitev vpisa. Ne drži, da bi nekdo, ki je poskusil drugje, pristal tukaj, kvečjemu obratno. Je pa na mestu vprašanje, kaj je merilo za vpis na neko fakulteto. Zdaj imamo samo točke na maturi.«

Je to premalo, ko govorimo o bodočih pedagogih?

»Težko je reči, ali je premalo. Sem pa ravno včeraj podpisal projekt, ki ga bo vodila ljubljanska pedagoška fakulteta, ostali dve pa bosta konzorcijski partnerici, in se bo ukvarjal z vprašanjem, kako prevetriti študijske programe.«

Da bi bili učitelji bolje usposobljeni recimo tudi za delo z otroki s posebnimi potrebami, za katere se zdi, da jih je vse več?

»Ne vem, ali jih je res vse več …«

Vse več je odločb.

»To pa je nekaj drugega. Sistem izdajanja odločb je treba preveriti. To, kar se sliši - pa ne trdim, da je res - se mi zdi nedopustno. Recimo, da nekdo dobi odločbo v tretjem letniku gimnazije, zato, da bo potem v četrtem letniku lažje opravljal maturo.«

Sašo Švigelj/M24

Namigujete na zlorabe?

»Lahko so to samo natolcevanja, ne vemo. Treba je opraviti natančno analizo, kdo je dobil odločbo, kdaj je bila izdana, zakaj je bila izdana … Otrokom, ki imajo posebne potrebe, pa je treba strokovno pomagati, to pa vsekakor. Mislim pa, da bi bilo treba prevetriti tudi sistem inkluzije, ker kaj lahko se zgodi, da bi nekdo, ki je zdaj postavljen v 'običajno' šolo, v prilagojenem programu dosegel več, bolje napredoval, zgradil boljšo samopodobo. Posebne šole se je včasih držala neka stigma, čeprav brez potrebe. Tudi te usmeritve pričakujem od nacionalnega programa.«

Se strinjate z opozorili, da šola vse bolj reproducira neenakost namesto, da bi vpliv socialno-ekonomskega statusa na rezultate zmanjševala?

»Ta problem je prisoten v vseh državah. Pri nas imamo, primerjalno, nekatere stvari bolje rešene, recimo z učbeniškim skladom, subvencionirano šolsko prehrano. Do leta 2027 naj bi bila šolska prehrana brezplačna za vse.«

Težava so tudi plačljive šolske dejavnosti, izleti, ekskurzije, šole v naravi, iz katerih nemalokrat izpadejo tisti, ki bi jih najbolj potrebovali.

»Da bi šola prevzela vse stroške, je praktično neizvedljivo. Mislim pa, da si šole, kar se tiče teh dejavnosti, zelo prizadevajo pridobiti določene donacije, oblikovani so šolski skladi. Dovolj sredstev za vse pa najbrž ne bo nikoli. To vprašanje je dejansko zelo zapleteno in vzpostaviti povsem enake možnosti ne bo nikoli mogoče, saj ni mogoče odpraviti vpliva družinskega okolja. Socialno-ekonomske razlike v družbi so in šola te razlike med učenci skuša čim bolj omiliti, ne more pa jih sama odpraviti.«

Več kot očitno bo morala šola še veliko več pozornosti nameniti duševnemu zdravju otrok, saj so stiske v porastu (anksioznost, depresija, samomorilne misli, samopoškodbe, agresivnost), a za strokovne okrepitve ni dovolj denarja.

»Dodatni svetovalni delavci v šolah, ki so bili dodeljeni v času covida, se ohranjajo. Problem je seveda tudi pomanjkanje teh kadrov. Zelo sem vesel, da se na Pedagoški fakulteti v Kopru pripravlja študij logopedije in surdopedagogike. Upamo, da se bo začel izvajati če ne leta 2024, pa vsaj leta 2025. Seveda pa je tudi tu, kot v primeru socialno-ekonomskih razlik, družina prav tako tista, ki mora soustvarjati pogoje, da otrok krepi čustveno odpornost in samopodobo. Vsi deležniki smo odgovorni, da skrbimo za zdravo in spodbudno učno okolje.«

Bi podprli prepoved pametnih telefonov v šolah?

»Popolne prepovedi v smislu zakonodaje ne zagovarjam. Imamo tudi zakonsko urejeno prepoved žvečilnih gumijev in obvezno nošenje copat med poukom? Nimamo, je pa to v veliki večini primerov, če ne kar povsod, opredeljeno v šolskih pravilnikih. Treba je pa tudi vedeti, da so nove tehnologije realnost in da so nekatere šolske vsebine lahko didaktično dobro, celo precej bolje izpeljane s pomočjo uporabe pametnih telefonov. Mora pa biti to seveda zelo premišljeno.«

Digitalizacija je, kot rečeno, realnost, ima pa pasti in negativne učinke, ki se že kažejo, na primer upad grafomotorike in kognitivnih sposobnosti, motnje pozornosti, slabša govorno-jezikovna komunikacija … Velika odgovornost je predvsem na starših, odločitev, koliko bodo učenci tudi med poukom za zasloni, koliko bodo uporabljali e-gradiva, pa je stvar šole. Kako do pravega ravnotežja?

»Zagovarjam uporabo tiskanih gradiv, e-gradiva pa naj bodo samo pripomočki, ki se uporabljajo za dosego določenih ciljev. Verjamem, da v šoli do pretirane uporabe ne prihaja, večinoma se učitelji raje 'držijo malo nazaj'. Mlajši učitelji so morda glede tega bolj zagnani, zato je ključna njihova digitalna pismenost, da bodo lahko ustrezno presojali.«

Tudi umetna inteligenca je izziv šole prihodnosti, na katerega še nimamo pravih odgovorov.

»Tudi reakcije v različnih državah so zelo različne. Prepovedovati verjetno nima smisla, pač pa tudi tukaj naučiti preudarne uporabe.«

Najbrž bo spremenila tudi ocenjevanje, saj bo zagotovo orodje bodočih učencev in dijakov?

»Pravzaprav je lahko že sedaj. Seveda je treba način vrednotenja in ocenjevanja spremeniti tako, da mora učenec določene stvari razložiti, pojasniti, kako je prišel do podatkov in do rešitev.«

Kaj polagate na srce otrokom, učencem in njihovim učiteljem ter staršem ob začetku novega šolskega leta?

»Prvošolčkom želim, da bi začutili radovednost in jo ohranili. Če bodo radovedni, bodo vedno iskali nova znanja. Drugo, kar je pomembno, pa je, da se naučijo dela v skupnosti, da gradijo prijateljstvo, sodelovanje, timsko delo in spoštujejo druge. Vsem, ki začenjajo nov cikel, pa da bi izboljšali svoje znanje in zvišali kompetence, kar jim bo koristilo bodisi pri zaposlitvi bodisi pri nadaljevanju študija. Vsem učiteljem se vnaprej zahvaljujem, ker mlade generacije navdihujejo s svojo srčnostjo, na vseh nas pa je, da v šoli, na poti, pa tudi doma soustvarjamo in ohranjamo spodbudno ter varno okolje, da bi naši otroci in mladostniki nekoč postali razumski, razmišljujoči in sočutni odrasli državljani.«