Ob tem niza rešitve za okrepitev javnega zdravstvenega sistema in hitro skrajševanje čakalnih vrst. Morda jih bo udejanjal kot novi minister za zdravje. Vedno glasnejše so govorice, da je eden resnejših kandidatov za nedvomno najzahtevnejše ministrsko mesto.
Je bilo zaradi obsežnih poplav v Savinjski dolini okrnjeno delo celjske bolnišnice? Ste sprejeli veliko poškodovancev? So imeli zaposleni težave s prihodom v službo?
Ko je bila v Celju v petek razglašena poplavna nevarnost, smo postavili protipoplavne nasipe. Povezali smo se s predstavniki civilne zaščite in pristojnimi državnimi službami. Nekaj bolnikov, ki niso potrebovali nujne oskrbe, smo odpustili iz bolnišnice in tako zagotovili prostor za prihod poškodovanih v poplavah. K sreči jih ni bilo veliko. S helikopterjem so pripeljali tudi nekaj nosečnic na porod. Kot zanimivost naj povem, da je ena mamica dojenčico poimenovala Ajda. To ime je izbrala, ker se tako imenuje helikopter (Ajda 120), ki jo je s poplavljenega območja pripeljal v našo porodnišnico. Helioport se je ponovno izkazal kot zelo koristna naložba, čeprav so nekateri menili, da ga celjska bolnišnica ne potrebuje. Sicer pa je delo v naši bolnišnici potekalo nemoteno, čeprav so nekateri zaposleni imeli težave s prihodom v službo. Njihovo odsotnost so nadomestili kolegi, ki so delali po 25 ur in več.
V javnosti vas omenjajo kot kandidata za naslednjega ministra za zdravje. Ste prejeli povabilo predsednika vlade Roberta Goloba?
Tudi do mene so prišle tovrstne govorice, vendar uradnega povabila (še) nisem prejel.
In če ga boste prejeli?
Povabilo bom sprejel in predstavil rešitve za izboljšanje razmer v zdravstvu. Če bodo za vlado moje rešitve sprejemljive, sem pripravljen ponudbo za ministrovanje sprejeti.
Nekateri sicer menijo, da bi bilo dobro, da naslednji minister za zdravje ne bi bil zdravnik. Premier Golob poudarja, da bolj kot vizionarja potrebujemo nekoga, ki bo znal povezati vse udeležence v javnem zdravstvenem sistemu. Se strinjate?
Menim, da ni najbolj pomembno, ali bo novi minister zdravnik ali ne, pomembno je, da bo pri svojem delu učinkovit. Vrsto let že plačujemo drage analize o tem, kako zagotoviti hitro dostopen in učinkovit javni zdravstveni sistem, a od tega ni bilo še nobene koristi. Gre za zapleteno in zahtevno problematiko, zato vsega naenkrat ni mogoče rešiti. Rešitve moramo načrtovati in uresničevati postopoma. Ljudje so upravičeno vedno bolj nezadovoljni, saj že desetletja poslušajo zgolj obljube. Čakalne vrste se še vedno ne skrajšujejo, ponekod se celo podaljšujejo. To je tako, kot bi zelo lačni prišli v pekarno po kruh, a bi vam rekli, da pridite čez pol leta. Če bo šlo tako naprej, bo to odlična podlaga za to, da bodo ljudje hoteli privatizacijo zdravstva. In potem bo konec javnega zdravstva.
Mnogi se bojijo, da se bo javni zdravstveni sistem povsem sesul in si bodo zdravljenje v zasebnih zdravstvenih ustanovah lahko privoščili le tisti, ki imajo denar. Je ta strah upravičen?
Žal je, zato so spremembe nujne. Takoj! Nedopustno je, da z javnim denarjem omogočamo privatizacijo in razpad javnih zdravstvenih zavodov. Vemo, da je v kritičnih situacijah prav javno zdravstvo tisto, ki rešuje življenja in se ne ozira na stroške. Državljani prispevamo denar, ki se steka v zdravstveno blagajno oziroma Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki financira vse zdravstvene storitve, vendar se je izkazalo, da lahko več storitev opravijo zasebne ustanove, ki nimajo zahtevnejših primerov, pri katerih prihaja do zapletov, prav tako ne opravljajo dežurstev in podobno. Drugi problem je, da vedno več zdravnikov odhaja v zasebne klinike, zaradi česar se kadrovsko siromašijo bolnišnice in zdravstveni domovi. Če bomo to še dopuščali, bo prišlo do zapiranja javnih bolnišnic, vrata bodo začele odpirati zasebne bolnišnice. V njih bodo pri sprejemu imeli prednost bolniki, pri katerih je manjša verjetnost zapletov pri zdravljenju, saj je takšno zdravljenje cenejše. Temu smo že priča v nekaterih državah, ko svojci pripeljejo bolnika, pri čemer zdravniki najprej vprašajo, ali bodo lahko plačali zdravljenje. To je nedopustno! To moramo v Sloveniji preprečiti. Sicer ne nasprotujem zasebnim bolnišnicam ali klinikam, ki lahko dopolnjujejo ponudbe zdravstvenih storitev, vendar mora hrbtenica zdravstva ostati javno zdravstvo.
In kako to zagotoviti?
Tako, da z javnim denarjem ne bomo več polnili žepov zasebnikov v zdravstvu. Tone pomeni, da ravnajo nezakonito, zasebnikom to pač dopušča sistem financiranja. Zato moramo ta sistem spremeniti. Nemudoma je treba prekiniti financiranje po realizaciji tistih zdravstvenih ustanov, ki ne skrbijo za vse bolnike neprekinjeno 24 na dan, in to z vsemi morebitnimi zapleti pri zdravljenju. Ko bomo to naredili, bodo vsi koncesionarji in zasebniki prisiljeni obseg dela prilagoditi financiranju, javnim zavodom pa je potrebno istočasno plačati vse opravljene storitve. Tako si bodo bolnišnice finančno opomogle in bodo lahko bolj ažurno kupovale novejšo opremo, izboljševale prostorske in druge pogoje dela. Potem se bodo tudi zdravniki, ki zdaj delajo pri zasebnikih, ob boljših pogojih dela radi vrnili v bolnišnice. Ob tem želim poudariti, da moramo v javnem zdravstvu istočasno jasno opredeliti, kaj vse mora zdravnik v delovnem času narediti za svojo plačo. Šele ko bo zdravnik dopoldne v bolnici opravil vse svoje obveznosti, bo lahko, če bo želel, popoldne še vedno delal preko s. p. Tako bi se učinkovitost dela zdravnikov v javnem zdravstvu zagotovo povečala, čakalne vrste pa bi se občutno zmanjšale.
Ni pomemben le obseg dela, ampak tudi to, kako zdravnik opravi svoje delo.
Zato je treba seveda upoštevati tudi kazalnike kakovosti dela zdravnikov. Vsak predstojnik oddelka za svoje zaposlene točno ve, kaj mora kdo narediti. Kazalniki kakovosti so jasni. Kakovost dela nekega kirurga cenimo ocenjujemo glede na to, koliko bolnikov se trideset dni po operaciji vrne v bolnišnico zaradi istih težav. Tako se lepo vidi, kdo dela dobro in kdo ne.
Kakšno je vaše mnenje o evtanaziji? Društvo Srebrna nit – združenje za dostojno starost je pobudniki Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zdravniška stroka tej pobudi nasprotuje. Tudi vi?
Kot zdravnik se pridružujem mnenju zdravniških organizacij, a kot človek povsem razumem nekoga, ki zaradi bolezni trpi neznosne bolečine. Tudi sam sem bil v situaciji, ko me je bolnik prosil za pomoč. Ne sicer za evtanazijo, ampak za blaženje trpljenja. Kot zdravnik sem zaprisegel, da bom varoval življenje bolnika, zato si niti približno ne znam predstavljati, da bi komu pomagal končati življenje. Tega ne bi zmogel. Nikakor ne!
Vsi, ki delamo, delamo tudi napake. Delate jih tudi zdravniki v celjski bolnišnici. Zdi se, da so tisti, ki dokazujejo krivdo, nemalokrat povsem nemočni, preslišani. Zakaj zdravniki tako težko priznate napake?
Seveda tudi zdravniki pri svojem delu naredimo napako. Pri tem nisem izjema, pri čemer sem vsako svojo napako priznal. Pomembno je, da se o tem s svojci odkrito pogovorimo. Upravičeno so pretreseni, prizadeti, jezni. Tudi moj oče je zaradi strokovne napake zdravnika umrl, zato zelo dobro vem, kaj doživljajo. Včasih temeljit pogovor zadostuje, nekateri uveljavljajo tožbe. Vse, kar lahko storimo, je, da jim bolnišnica izplača odškodnino. Pomembno je, da vsak primer preučimo, da enake napake ne bi več ponovili. Vsako domnevno napako sicer obravnava skupina za notranji strokovni nadzor. Da bi se izognili pristranskosti, občasno vključimo še zunanje nadzornike. Večina napak ni posledica malomarnosti zdravnikov, ampak sosledja dogodkov.
Ljudem pojenja potrpežljivost zaradi dolgih čakalnih vrst za zdravniško obravnavo. Nekateri so nasilni. V celjski bolnišnici narašča število verbalnih in fizičnih napadov na zdravstveno osebje. Je povečanje števila varnostnikov edina rešitev?
Zagotovo to ni edina rešitev. In tudi ni dolgoročna. Izboljšati moramo komunikacijo z javnostjo in ljudem dopovedati, da jim želimo pomagati, a to ne pomeni, da kdaj tudi mi ne bomo počasni ali sitni zaradi utrujenosti. Saj smo tudi zdravniki in medicinske sestre zgolj ljudje. Nasilje ne bo ničesar rešilo. Bolnišnica je sveti prostor in tako mora ostati. Sem pa prepričan, da bo izgredov bistveno manj, ko bodo ljudje videli, da se čakalne vrste skrajšujejo in bodo lahko hitro prišli do zdravstvene oskrbe.
