Dan po tem, ko so v podjetju Adteh v dnevu in pol poskrbeli za novi peš most, ki povezuje desni breg Meže in Leše s centrom Prevalj, smo se v tovarni v Nicini srečali z lastnikoma, Ambrožem Dulerjem in njegovo ženo Mirjano Duler, ki so jima skoraj pregoreli telefoni. To je zgodba o nesebičnosti in učinkovitosti.
Za vama so dolgi dnevi in noči, še poplavilo vama je podjetje, kljub temu pa ste poskrbeli za novi most za pešce na Prevaljah, ki povezuje naselja Glavarstvo, Stare sledi, Nicina s centrom Prevalj, ljudje so pripravili transparent z zahvalo. Kako doživljata to hvaležnost ljudi?
Ambrož Duler: Vsi so zelo hvaležni, sploh ljudje na tej strani Meže, a takega odziva nisem pričakoval.
Mirjana Duler: Mislim, da nas celo preveč hvalijo in kujejo v zvezde. To res ni bil naš namen, to smo naredili spontano. V katastrofi se pokaže, kako pač reagiraš, nismo junaki, zame so junaki tisti, ki so ostali brez vsega in bodo jutri začeli znova, pa nimajo nič. Ne vem, od kod jemljejo energijo. Mi imamo pa še vse, tudi kot firma smo jo kljub škodi dobro odnesli, tako da je samo po sebi umevno, da pomagaš. Tako kot bi na cesti pomagal ponesrečencu.
Kako ste vse skupaj izvedli?
Ambrož Duler: Zjutraj sem pri mostu srečal župana Tasiča, ki je hodil okoli ves obupan, rekel je, kaj bi naredili, jaz pa sem mu rekel, da imam rešitev, in sicer, da bi jutri naredil novi most. Župan je rekel, ne moreš. Jaz pa še enkrat, da jaz ga jutri naredim. Vprašal je še, kje bom dobil material, jaz pa sem rekel – bom zrihtal.
Mirjana Duler: Če Ambrožu rečeš, da nečesa ne more, bo še bolj vztrajal ...
Kako je to potekalo operativno?
Ambrož Duler: Takoj pokličem statika, oba mi potrdita profile, nato v Kovintrade Celje, povedo mi, kaj imajo na zalogi, statik ponovno potrdi dovolj velike profile in konstrukter zadevo izriše. Naročimo material, organiziramo transport, sicer imamo svoje kamione, a so vsi potopljeni v Šentjanžu, zato je pomagal Matej Brezovnik in šel ob 15. uri popoldan v Celje, ob 19. uri je bil že nazaj. Vmes smo postavili dvigala, nato profile dvignili čez reko in jih spravili v proizvodnjo, z našim Milanom Čavnikom sva jih spravila v proizvodnjo. Ponoči so to sestavili, zavarili, zjutraj pobarvali, nato pa smo začeli montažo.
Šlo je torej gladko, kot ste si zamislili. Koliko časa je trajalo?
Od prvega pogovora z županom pa do montaže 36 ur, od dobave materiala 24 ur. Vedel sem, da bomo to naredili.
Ljudje so kar drli zraven. Prejšnji most pa je bilo treba porušiti, odstraniti staro ograjo ...
Tako, to še, most smo porušili, pripravili pohodne plošče, staro ograjo pa porezali, ker smo vedeli, da jo lahko še porabimo, jo poravnali, kolikor se je dalo, v delavnici predelali, odrezali plošče, navrtali luknje in jo privijačili.
Kako velika ekipa je delala na tem?
Deset, dvanajst ljudi, sam tega ne bi mogel narediti, nisem tu samo jaz. Odzivi so pa dobri, predsednik uprave Kovintrada mi je včeraj poslal mail in doniral 2500 evrov, ko je videl v medijih, kaj je nastalo.
Koliko pa je vreden material?
Okoli deset tisoč evrov, skupaj je nekje okoli osem ton materiala. Dolg je 22 metrov in širok 2,5 metra.
Veliko je bogatejših in večjih firm od vaše, postavili ste jim zgled, obenem se veliko poroča o vas in vašem ekspresnem dosežku, kar je verjetno za vas nekaj novega, a jutri bo treba živeti in delati naprej.
Mirjana Duler: Če je bil to dober zgled še komu, hvala bogu. To naj bo glavni smisel tega, nič nisva delala načrtno. Bila sem kar malo šokirana po objavah, vsi kličejo ... Pekarna Zorman nam je danes pripeljala malico, zelo sem presenečena, kako smo Slovenci sposobni stopiti skupaj, pa smo znani po favšiji, v blaginji tega ni, totalno sem pretresena, ko vidim gasilce, kako se vozijo od vsepovsod, mi gre na jok ... Vsi se odzivajo. V družini je pet otrok, a najmlajša hčerka ni mogla praznovati devetega rojstnega dne, ker ni bilo atija. Vprašala je, kako lahko ona pomaga. Svoja uporabna oblačila, ne tista za stran, je razložila in mi naročila, naj jih podarim otrokom, ki bi jih potrebovali. Tudi tukaj okoli je bilo poplavljenih veliko družin. Poleg vsega delamo tudi svoje delo naprej. Nobenega ne silim, fantom sem rekla, da kdor želi in ima voljo, naj pride delat. Nismo firma, ki živi od subvencij, da bi čakali, da nam bo predsednik vlade dal nadomestilo, fantje s tako plačo niti zadovoljni ne bodo. Delati ves čas, imamo tudi likvidnostne težave, klicati moramo ljudi za plačilo, nimamo neke rezerve, šest let smo šele stari.
Koliko pa ste bili poplavljeni vi v tovarni?
Mirjana Duler: Vse je bilo pod vodo, 30 centimetrov. Čistili smo celo soboto in nedeljo. Tovornjaki, peskalnica, dvižna ploščad, vse to je bilo pod vodo, rešili smo nekaj varilnih aparatov, ker jih je delavec, ki je prišel zjutraj prej, dvignil na višino, pa tudi laser za razrez pločevine bolj po sreči, ker je delavec izključil elektriko.
Ambrož Duler: Delali bomo naprej. Tudi pri poplavah. Kolega iz Ljubljane je samoiniciativno prišel na Prevalje z dvema rezalcema, da bomo do konca porušili star most, ker se pričakuje pontonski. Zvečer, ko smo postavili most in je bilo vsega konec, so prišli gasilci, pa smo že imeli počiščeno in so nam še oni enkrat v zahvalo počistili dvorišče, ker jim je ostalo nekaj vode.
Sicer prihajate iz Slovenj Gradca, kako ste se znašli na Prevaljah?
Mirjana Duler: Na Prevalje smo prišli decembra 2018, ko smo kupili to območje po stečaju tukajšnje firme, a na začetku smo varili dobesedno v temi. Nismo imeli elektrike, mrzlo je bilo, infrastrukture ni bilo, vse je bilo zanič in staro, vse izropano, brez kablov, pobrali so baker iz električnih napeljav. Sosednje podjetje Kolding nam je dalo povezavo za priklop. Ta del je bil zelo zanemarjen in tudi prijavljali so nas sosedje, češ, naj se poberemo, ker ustvarjamo hrup, pa so tudi prej tu bile firme.
Ambrož Duler: Nato pa smo se šli s sosedi pogovarjat, prosit, namestili smo protihrupne ograje, zmanjšali delovni čas do 22. ure, zdaj ne delamo več ponoči in ob nedeljah, le še ob sobotah. Naš objekt še niti ni končan, še gradimo.
Kako pa sta sploh začela in kaj vse delate?
Mirjana Duler: Začela sva leta 2016 v Pamečah, na začetku nas je bilo deset, ker pa je bila tam hala premajhna, sva vzela kredit in prišla sem. Zdaj nas je 50, eno firmo imava še v Šentjanžu. Delamo jeklene konstrukcije, traktorske nadgradnje, veliko za podjetje Innoduler Ambroževega brata, to nas je tudi postavilo na noge. Bolj je noro delo, bolj se ga lotimo. Delali smo pontone na Dravi, pa oder za Festival Lent 2018.
Ambrož Duler: Ampak demontaže tega odra nam potem občina ni plačala, morali smo jo tožiti in po dveh letih smo tožbo dobili, županska garnitura se je zamenjala, šlo je za 50 tisočakov, z obrestmi vred so plačali 60 tisoč evrov. Delamo tudi 60-tonsko dvižno ploščad na Ljubljanskem gradu, kar je najbolj zahteven projekt, z nosilci v dvorani, ploščad bo v bistvu oder za prireditve, ki se bo dvignil tri metre v zrak.
Mirjana Duler: Zaposlujemo konstrukterje, varilce, imamo pogodbenega statika, posle pa dobimo zaradi Ambroža, serijski posli so mu dolgočasni, ko se kaj zalomi, kličejo njega.
