Novice Svet24

Dvajseti svetovni čipkarski kongres Mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko (OIDFA), ki je v Novo Gorico privabil 157 strokovnjakov iz 26 držav, je poleg predavanj in ekskurzij za registrirane udeležence ponudil tudi bogato razstavo za širšo javnost.

Vedno cenjene, a premalo plačane

Alenka Ožbot

Od petka do včeraj so si ljubitelji čipke v športni dvorani na Rejčevi ulici lahko ogledali najlepše primerke z vsega sveta. Petkovo dogajanje so popestrile klekljarice iz Nove Gorice in okolice, ki so v preddverju na bulah v živo prikazovale, kako nastanejo dragocene čipke. »Vsi klekljarski dogodki imajo po navadi tudi srečanje, da se družimo, izmenjamo izkušnje ... Klekljanje je izredno sproščujoče, pravijo, da si s tem masiraš dlani in ohranjaš zdravje. In imamo ogromno starejših žensk, tudi čez 90 let, ki klekljajo, tako da bo že držalo,« je poudarila novogoriška klekljarica Vida Humar, ki je domače klekljarice povabila, da pridejo predstavit to dejavnost. Koliko pa je danes popularna čipka? »Mislim, da je čipka brezčasna. Vedno so bile cenjene, ampak premalo plačane. Za ustvarjanje je treba imeti res potrpljenje in veliko ljubezen do te dejavnosti,« je dodala Humarjeva.
Med tistimi, ki so spretno klekljale, je bila tudi Ivana Mis iz Nove Gorice, ki se je v mesto pred 40 leti preselila iz Šebrelj pri Cerknem. »Klekljanja sem se naučila od mame in none, še preden sem šla v šolo, nato sem obiskovala čipkarsko šolo v Cerknem. Že 15. leto hodim v šolo klekljanja za odrasle v Idrijo. To mi pomeni sprostitev, je pa treba imeti veliko potrpljenja,« je dejala. Veliko spretnosti je pokazala tudi desetletna Zala Puš. »Klekljam že šest let, tega me je naučila babica,« je ponosno povedala.

Čipke imigrantov, klekljani toplozračni baloni ...

Kaj vse nastane pod spretnimi rokami, je pokazala razstava v športni dvorani. Iz ZDA so denimo prišle čipke tamkajšnjih imigrantov s predstavitvijo njihovih zgodb, iz Velike Britanije barviti klekljani toplozračni baloni, ki so promovirali mednarodni balonarski praznik v Bristolu, iz Španije tipične pahljače .... Precej zanimanja so vzbudile unikatne obleke s čipkami Miriam Mauri iz okolice Gorice. Vsaka je zahtevala več mesecev dela. »To so kreacije, ki jih sama narišem in izdelam. Štirideset let sem učila v čipkarski šoli v Gorici. Pri izdelavi unikatnih oblačil ne uporabljam samo klasične čipke, kombiniram jih z drugimi tehnikami, denimo s tehniko makrame,« je podarila.

Med razstavljali z vsega sveta je bilo težko najti moškega, ki bi se ukvarjal s klekljanjem. A nam je uspelo, 37-letni Matej Pisca iz slovaškega mesta Krakovany je bil na srečo tudi zgovoren: »Klekljati sem začel pred osmimi leti, ker je v mojem rojstnem kraju mama odprla muzej in čipkarke so se tam srečevale vsako sredo. Zanimalo me je in sem poskusil. Seveda to ni moja služba, ampak to počnem za sprostitev.«

Alenka Ožbot Klančič

Čipke kot kolač

Na ogled je bil tudi eden od petih prtov iz romarske cerkve Marijino Celje nad Kanalom. Prte je okrasilo kar 224 klekljaric in klekljarjev iz vse Slovenije, s čipko v obliki tipičnega lokalnega produkta, mariaceljskega kolača, ki ga ob praznovanjih pečejo gospodinje na Liškem. Izdelali so kar 430 čipkastih kolačev. Na razstavi smo ujeli tudi Roso Mario Sala iz španske Girone: »To je moj tretji svetovni čipkarski kongres. Nova Gorica je prijetno mesto, zelo pa se razlikuje od španskih. Klekljati sem začela pred približno 30 leti, ko je imela moja hči sedem let, ker se je ona želela tega naučiti. Iz čipk najraje izdelujem pahljače, ki niso samo lepe, ampak tudi uporabne.« Obiskovalci so lahko kupili verižice, uhane in druge izdelke iz čipke, na prodaj so bili tudi materiali za klekljanje, od niti do škarij in vzorcev. Lahko so tudi preizkusili srečo na tomboli in si priigrali kakšen čipkarski izdelek ali pripomoček, ki jih bo spominjal na ta svetovni dogodek.

Alenka Ožbot Klančič