Rojena je bila leta 1978 v Celju, živi pa v Velenju. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Pravi, da je, odkar pomni, del njenega vsakdana risanje: »Moja najljubša igra je bilo čečkanje v rokovnik, kjer je domišljija dobila krila. Tam sem si ustvarila svoj izmišljeni svet, v katerem je bilo vse mogoče. Igrač takrat ni bilo veliko, zato sem si jih narisala kar sama.«
Starši so jo podpirali glede želje po umetniški karieri in ji hkrati dali vedeti, da če bo izbrala to pot, ne bo lahka, se spominja. »Zato sem eno leto študirala gradbeništvo in takrat zares spoznala, kaj hočem in da nizke gradnje niso zame. Odločila sem se za študij na ALUO, smer vizualne komunikacije. Hitro se mi je ponudila možnost za delo, ker je bilo takrat grafično oblikovanje ravno v porastu, vendar sem kmalu spoznala, da je to ena sama industrija ter da sem kreativno precej odvisna od naročnika in delodajalca.« Njena strast sta tako danes risanje in slikanje.
Ljudje so najboljši navdih
Kdaj sta navdih in motivacija za ustvarjanje pri umetniku največja? Maja Lesjak Gavriloska je ljubiteljica glasbe in koncertov, ki jo mnogokrat napolnijo z ustvarjalnim nabojem: »Poleg glasbe me k ustvarjanju spodbudijo potovanja in spoznavanje novih ljudi. Mislim, da me predvsem navdihujejo ljudje in njihove zgodbe. Kadar ne potujem, berem knjige, gledam filme in dokumentarce ter črpam iz njih.«
Dekle z imenom Malapala
Najbolj prepoznaven motiv naše sogovornice je skrivnostno bitje, deklica, enkrat vesela in razigrana, drugič zamišljeno in zasanjano opazuje gledalce s svojega mesta na slikarski površini. Maja pojasni: »Verjetno je ona velik del mene, torej je moj drugi jaz. Je bitje, ki je priletelo z nekega drugega planeta in zdaj hodi med nami ter išče naša srca. Ima sposobnost preobrazbe od otroka do odrasle osebe, včasih celo spremeni spol ali prevzame videz živali. Je skrivnostna in hkrati zelo iskrena ter razgaljena. Z velikimi očmi zre v naša srca in nas spodbuja, da najdemo resnico v sebi
Kot slikarka Maja Lesjak Gavriloska ne ustvarja zgolj na platno, temveč tudi na pohištvo, oblačila, stene, jadralne deske ... Dober glas se tako širi od ust do ust, a vendar ugotavlja, da je njena šibka točka, da svojo energijo raje usmerja v ustvarjanje kot v promocijo: »Ker nisem ravno podjeten tip človeka, zelo slabo promoviram svoje delo. Mi pa pri tem zelo pomagajo mož in prijatelji. Verjetno bi bila lahko bolj dejavna pri promociji. Vendar se je blagovna znamka Malapala kar prijela in z leti narašča njena prepoznavnost. Tisti, ki me poznajo in jim je všeč, kar delam, se pogosto vračajo.«
Neklasične razstave in druženja
Umetnica ne razstavlja veliko, vendar kadar se pojavi priložnost, vedno z veseljem pokaže svoja dela: »Predvsem imam rada neklasične tipe razstav, ki so bolj sproščene in žive.« Na začetku letošnjega poletja je v svojem ateljeju organizirala prvi dan odprtih vrat, na katerem so lahko ljudje pokukali v vse kotičke njenih prostorov, brskali po njenih umetninah in si privoščili kakšno tudi zase. Ljudje dovolj cenimo slike in izdelke lokalnih umetnikov? »Žal premalo in jih primerjajo s stvarmi, ki jih proizvajajo množično in so brez vrednosti, samo materialna navlaka. Ljudje velikokrat spregledajo ključni dejavnik umetnosti – da z nakupom umetniškega dela podarijo sebi oziroma nekomu nekaj, kar nima roka trajanja, je brezčasno in osrečuje na dolgi rok.«
Družinsko sodelovanje
Pred leti so ob razstavi njenih del v Galeriji Velenje zapisali: »Maja je jadra svoje kreativne poti obrnila v svojevrstno ilustracijo. To je zagotovo tudi posledica njene zasebne kreativne in karierne poti, ki jo s svojimi otroki doživlja iskreno in intenzivno. S štirimi korenjaki se sprehaja od svojega do njihovega otroštva in svojo še vedno neizživeto otroškost udejanja v figuraliki, ki je po barvitosti in atributih, ki spremljajo te portretne like, zelo otroška, medtem ko je značaj likov nemalokrat celo avtoportreten ali celo zelo odraslega videza.«
Posebnost naše sogovornice je, da je mati štirih otrok. Kako lahko ustvarja ob tako veliki družini? »Ko so bili otroci mlajši ter so me potrebovali noč in dan ob sebi, je bilo malo težje. Zdaj sta dvojčka stara 11 let, Juna ima 13 in najstarejši Lukas 16 let, zato imam spet več časa za ustvarjanje. Veliko tudi ustvarjamo skupaj. Najstarejši sin Lukas obiskuje srednjo medijsko šolo, zanimata ga animacija in video ter mi že svetuje glede novosti in kako urejati družbena omrežja. Tudi Juna bi rada šla po mojih stopinjah in razmišlja o srednji oblikovni šoli. Vsi štirje zelo radi rišejo, sploh na digitalno tablico, ki je zelo priročno orodje, kadar nismo v ateljeju pri barvah in platnu.«
Nevsakdanja barvita poroka
Tudi mož Mitja Gavriloski razume Majino umetniško pot in jo popolnoma podpira. Njuna poroka je bila nekaj posebnega. Barvita, cirkuško obarvana, zato sta se poročila v cirkuških oblekah: »Imava veliko skupnih točk. Oba se zelo rada druživa, imava rada glasbo, potovanja, dobro hrano, zato je najino življenje pri štirih otrocih in najini neukročenosti včasih pravi cirkus in takšna je bila tudi glavna tema najine poroke – cirkus.«
Majine sanje o prihodnosti
Nerada si na dolgi rok zastavlja točne cilje, ker to lahko vodi v razočaranja. Zagotovo pa sta dva njena jasna cilja izdaja ilustrirane slikanice junakinje Malepale in to, da bi naslikala ogromen mural na fasado kakšne stavbe: »Sanjam tudi, da bi nekoč imela svojo galerijo, ki bi bila odprta za vse tipe umetnosti in umetnike, tudi tiste, ki niso diplomirali na akademiji za likovno umetnost, a vendar ustvarjajo z enako strastjo, saj je umetnost za vse. Seveda tudi sama vedno najdem navdih za svoje ustvarjanje pri drugih, podpiram lokalne umetnike in mislim, da bi se lahko še več družili in povezovali.«
