Dvainštiridesetletni sociolog Simon Maljevac iz Postojne je dolgoletni aktivist civilne družbe, letos je postal minister za solidarno prihodnost in tudi prvi nosilec tovrstne funkcije. Pred imenovanjem je bil državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in enake možnosti. Med letoma 2007 in 2018 je bil predsednik organizacije Legebitra, leta 2016 pa je z Niko Kovač ustanovil Inštitut 8. marec. Maljevac je tudi prvi slovenski minister, ki ne skriva svoje spolne usmerjenosti in živi s partnerjem.
Prejšnji teden ste predstavili zakon o dolgotrajni oskrbi, ki gre zdaj v ponujen parlamentarni postopek. Kako se bo v praksi izvajal?
Po zakonu o dolgotrajni oskrbi bo vsakdo od nas na boljšem. Uporabniki storitev, družine, otroci, skupnost. Izhodišče pri pripravi zakona je bil vsak posameznik oziroma posameznica in iskanje odgovora na vprašanje, kako lahko vsem zagotovimo polno in zadovoljno življenje ne glede na njihove okoliščine. Kako lahko vsem zagotovimo tiste pravice in storitve, ki jih vsak potrebuje za normalno življenje, tudi če je to oseba z motnjo v duševnem razvoju, nekdo, ki mu je težje zaradi starosti ali katere druge okoliščine. Če plastično orišem, oseba bo šla na kontaktno točko ali jo kontaktirala po telefonu in podala vlogo za dolgotrajno oskrbo. Od tam naprej bodo zanjo poskrbeli strokovnjaki z več področij in ji omogočili dostop do potrebnih storitev. Nekdo bo potreboval zgolj nekaj pomoči pri oblačenju in hranjenju, kdo drug kaj več. A sistem dolgotrajne oskrbe bo poskrbel za vsakogar.
Moramo imeti status upokojenca za to prijavo?
Ne, meja je 18+, pravice so na voljo tudi mlajšim, a vzpostavljen bo postopek ocenjevanja.
Bo za ocenjevanje uveden poseben urad?
Da. Vstopna točka. Vzpostavili jih bomo po vsej državi znotraj centrov za socialno delo. Na teh točkah bodo delovali multidisciplinarni timi, sestavljeni iz socialnih delavcev, fizioterapevtov, delovnih terapevtov, določenih medicinskih kadrov, ki bodo ocenjevali uporabnike, jih informirali in jim svetovali glede dolgotrajne oskrbe. Na podlagi vloge bo uporabnik ocenjen po orodju, ki je bilo testirano v pilotnih projektih, določilo se bo, v katero kategorijo izmed petih glede na določeno število točk spada. Potem pa pride na vrsto poseben načrt pravic, ki jih ta oseba potrebuje glede na njegovo specifično situacijo. Kot rečeno, nekdo bo potreboval le nekaj pomoči pri oblačenju in kuhi, nekdo pri osebni higieni, tretjemu bo na voljo več storitev. Pri tem je treba poudariti ves nabor dodatnih storitev, ki bodo na voljo: oskrbovalec družinskega člana, dolgotrajna oskrba na domu, institucionalno varstvo, e-oskrba in še dodatne aktivnosti za samostojnost. Cilj je kvalitetno življenje za vsakogar.
Če imam torej doma mamo v letih, a ne želi v dom za upokojence, bom lahko s tem zakonom uveljavljala pravice zanjo oziroma za njeno zdravstveno in socialno oskrbo. Tudi patronažno službo morda?
Patronažna služba je urejena drugje, ampak dolgotrajna oskrba poleg zdravstvenega ureja tudi socialni vidik oskrbe. To pomeni, da bo oseba, ki bo ostala doma, iz programa dolgotrajne oskrbe dobila isto storitev, kot jo dobi v domu za starejše, torej tudi fizioterapijo, delovno terapijo, in to v večjem obsegu, kot je trenutna pomoč na domu. V celoti bo krita iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki ga zakon predvideva. Gre torej za rešitev »best of both worlds«. Ostaneš doma, ker so ti tam stvari znane in blizu, ker si obkrožen z družino in prijatelji, a dobiš strokovno podporo in skrbstvo, kot da bi bil v domu starejših.
Na koliko ljudeh ste izvajali pilotski projekt zakona?
Projekt se je izvajal na več lokacijah. Kar se tiče ocenjevanja, smo projekt testirali na 4000 osebah. Posameznike so ocenjevali različni profili, od socialnih delavcev pa do medicinskih sester. Zanimivo je, da v ocenah ni bilo velikih razlik. Testirane so bile tudi različne vstopne točke, med njimi tudi center za socialno delo, ki se je izkazal za najboljše izhodišče. Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki ga je kot vstopno točko namignila prejšnja vlada, kot lokacija na primer sploh ni bil testiran, zato nihče ne ve, kako bi stvar tam potekala. Vemo pa, kako uspešni bomo s socialnimi centri. Demografske spremembe nam dihajo za vrat, časa ni veliko, zato smo stavili smo na preverjeno.
Zaposleni v centrih za socialno delo se že leta pritožujejo, da imajo preveč dela, da so kadrovsko podhranjeni, kar uporabniki njihovih storitev zelo dobro vemo. Ste načrtovali kakšno spremembo glede centrov, ali bodo morali poleg sedanjih nalog sprejeti tudi te nove dolžnosti?
Z ugotovitvijo centrov se popolnoma strinjam, a v primeru dolgotrajne oskrbe ne posegamo niti v sedanji kader, niti v infrastrukturo, niti v proračune centrov. Dejansko vzpostavljamo vzporedno enoto, dodatno enoto centra za socialno delo za dolgotrajno oskrbo. Novi ljudje, novi zaposleni. Ravno zaradi tega bomo začeli zakon postopoma izvajati, vstopna točka naj bi začela delovati s 1. januarjem 2025. Potrebujemo čas, da te točke dobro vzpostavimo. S skupnostjo centrov za socialno delo smo se tudi že nekajkrat sestali in razumem njihove strahove. Vsaka nova stvar je nov izziv za vse nas. Vseeno pa mislim, da je to tudi dobra priložnost za več terenskega dela, pa tudi za to, da bodo centri za socialno delo imeli boljši pristop do starejših. Istočasno delamo tudi s kolegi z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s katerimi smo sklenili dogovor o skupnem vodenju dveh vzporednih procesov: razbremenitev dela centrov za socialno delo in vzpostavitev vstopne točke. Tudi socialnim delavkam in delavcem moramo zagotoviti opravljanje njihovega osnovnega poslanstva onstran birokracije.
Zveni kot zelo zahteven projekt.
Resnično zahteven, a dolgotrajna oskrba ne more več čakati. Ljudje, ki potrebujejo pomoč, ne smejo več čakati.
Trideset let že čakamo na ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Niste sicer novi politični obraz, ste pa prvič na tako visoki politični funkciji, ki zahteva tudi odgovornost za projekte.
Glede dolgotrajne oskrbe je bila zaveza vlade jasna. Temu tudi sledimo, saj smo starajoča se družba, zato nujno potrebujemo ustrezno ureditev tega področja. Smo tudi dolgoživa družba, odstotek starejših prebivalcev nad 65 let narašča, starejši so vse bolj in vse dlje aktivni. Da ne bo pomote, tu ne vidim nič slabega. Nasprotno, ti podatki so odraz družbe, v kateri danes živimo: Slovenija je urejena in socialna skupnost, kjer lahko vsi živimo dlje, zdravo in složno. Na nas, na vladi pa je, da vzpostavimo sistem storitev, ki bodo kvalitetno življenje starejših še bolj omogočali.
Načrtujete morda tudi gradnjo kakega novega doma za starejše v prihodnjih treh letih?
Institucionalno varstvo je pomemben segment in je nujen. Ravno pred mesecem dni se je zaključil razpis v okviru našega ministrstva za novih 550 postelj v domovih za starejše. Investicije v infrastrukturo domov za starejše so nujne.
Če dobro razumem, poskušate s tem zakonom o dolgotrajni oskrbi večino starejših, ki bi lahko šli v domove, obdržati doma?
Tako je. Večina ljudi želi čim dlje ostati v znanem okolju, in naša osnovna naloga je, da to omogočimo. To je tudi osnovna usmeritev zakona. Seveda smo pogledali izkušnje iz tujine, ampak glavna usmeritev so bili tudi pilotni projekti, ki smo jih izvedli v Sloveniji. Teh projektov je bilo kar precej, nekateri so bili zelo uspešni. Ravno kar se tiče dolgotrajne oskrbe na domu, so se testiranja pokazala kot zelo dobra, in tako smo dolgotrajno oskrbo na domu tudi zastavili. V ospredju zakona je usmeritev na vsakega posameznika in posameznico ter možnost za te ljudi, da čim dlje živijo v svojem okolju. Če je to dom, moramo kot država ponuditi takšne storitve, da je to čim dlje mogoče.
Moji generaciji, ki trenutno skrbi za ostarele starše, vzgaja in šola pa tudi svoje otroke, pravijo zaradi tega sendvič generacija. Na to aktivno generacijo je, kot vidimo, največ socialnega pritiska. Mnogi sociologi menijo, da bo takšen zakon še bolj obremenil to generacijo, saj mnogi poleg služb nismo sposobni skrbeti tudi za celodnevno oskrbo ostarelih družinskih članov.
Popolnoma vas razumem, tudi sam sem v podobnem položaju. Rešitve, ki jih predlaga zakon o dolgotrajni oskrbi, pa so zastavljene tako, da dejansko razbremenjujejo vse v družini. Sendvič generacijo pretiranih odgovornosti, uporabniki storitev so tudi na boljšem, ker je zanje poskrbljeno v skladu z njihovimi individualnimi potrebami in strokovno. Pomislite, kolikokrat starejši, ki so potrebni pomoči, rajši potrpijo, kot da obremenjujejo mlade. Na boljšem so tudi otroci, ker imajo več od staršev in starih staršev. Upam si trditi, da to posledično pozitivno vpliva tudi na družinski proračun, karierno udejstvovanje otrok in vnukov ter odnose z drugimi. To je ključ do razumevanja skupnostne oskrbe. Vsak mora imeti možnost, da živi tam, kjer hoče in da tam dobi ustrezno oskrbo.
Poudarjam pa, da z zakonom ne izključujemo institucionalnega varstva in domov za starejše. Tudi ta del je pomemben, naši domovi za starejše in zaposleni tam opravljajo najbolj plemenito poslanstvo. Zato še vedno ohranjamo podlago v zakonu o socialnem varstvu tako, da gre lahko vsakdo nad 65 let v dom za starejše, tudi če mu ne pripadajo storitve iz dolgotrajne oskrbe. Dolgotrajna oskrba in storitve, ki nam pripadajo, so torej popolnoma stvar osebne odločitve in okoliščin.
Finančni okvir zakona se še ureja. Država je pripravljena primakniti 190 milijonov evrov, preostalo bo financirano iz obveznega samoprispevka. Koliko izvajanje teh storitev stane v celoti?
O samoprispevku bi govorili, če bi bil uporabnik sam primoran plačevati za svojo oskrbo. A ni tako, po zakonu o dolgotrajni oskrbi bo skupnost poskrbela za vse ne glede na to, ali bi si oseba v tržnem svetu lahko privoščila pomoč. Zato govorimo o solidarnem prispevku. Za lažjo predstavo, prav tako je trenutno urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje. Prispevek za dolgotrajno oskrbo bo odmerjen v enem odstotku. Sodelovanje vseh nas v tem novem stebru socialnega varstva tudi kaže, da ostajamo solidarna družba in da krepimo socialno državo. Konec koncev pa, le kdo bi zavrnil pomoč babicam, prijateljem in drugim, ki si ne morejo pomagati sami? Pred dnevi sem izvedel za petindvajsetletnega fanta, ki po možganski kapi ne zmore vsega v celoti sam. Poln življenja je, le nekaj pomoči potrebuje pri osnovnih opravilih. Tu pride sistem dolgotrajne oskrbe s svojo terensko mrežo, in jaz z veseljem prispevam za njegovo normalno vključenost v skupnost in življenje.
In v tem sistemu je ta fant, so tisti z motnjami v duševnem razvoju, starejši in drugi. Naši prijatelji, sosedje, starši. In vse več nas bo, ki bomo potrebovali dolgotrajno oskrbo. Če se vrnem k številkam, računamo, da bi iz teh prispevkov nabrali še okoli 770 milijonov evrov, in to zadošča za izvajanje tega zakona. Ideja o tovrstni ureditvi je bila zastavljena že v zakonu prejšnje vlade, žal brez opredelitve, kako naj bi to izvajali, kar je sprožilo precej nezadovoljstva med strokovnjaki in uporabniki. Tisti zakonu smo nekako omogočili tudi na referendumu. No, s tem novim zakonom pa te negotovosti odpravljamo.
In s tem se je minister Boštjančič strinjal?
Seveda, o zakonu smo razpravljali v vladi in ga tudi potrdili.
Ste izmerili kaj razpoloženje Slovencev glede tega zakona, novi davek bomo težko sprejeli?
Nekatere raziskave so bile opravljene in pokazale so, da več kot polovica ljudi podpira prispevek za dolgotrajno oskrbo. Ljudje se zavedamo, kaj s tem dobimo. Dolgotrajna oskrba ni neka oddaljena ideja in teorija, ampak realnost vseh nas. Če ne danes, pa čez leto, dve, tri, deset. Če ne pri nas, pa pri naših starših. Vedeti moramo, da bo imel ta zakon za vas, zame in za najine bralce, za naše mame in babice takojšen učinek. Tudi zanje bo imel trenutek, ko se bo začel prispevek plačevati, to je 1. julija 2025, neposredni učinek. Ampak kot sem dejal, Slovenci razumemo – in smo skozi zgodovino dokazali – kaj je solidarnost.
Zakon ste poslali v parlament po nujnem postopku. Kdaj pričakujete razpravo o njem?
Pričakujemo, da bo to čim prej, nujna je čimprejšnja potrditev zakona, da lahko začnemo tudi priprave za izvedbo. Lovimo 1. januar 2024, ko mora zakon začeti veljati, do takrat pa upamo, da politični nasprotniki urejanja dolgotrajne oskrbe ne bodo metali postopkovnih polen pod noge in na škodo starejših strašili z vnovičnim referendumom. To bi bilo res nepremišljeno in škodljivo.
Tudi na ravni koalicijskih partneric smo imeli zelo veliko usklajevanj, s čimer bomo še nadaljevali. Do same obravnave bomo opravili še precej pogovorov z vsemi deležniki. Zakon je zelo obsežen, relevanten, čakamo na dodatne odzive in pripombe in še vedno so možne določene spremembe. Nekaj časa še imamo, utemeljene pripombe, pobude in predloge bomo z veseljem vnesli v besedilo zakona.
Pred dobrim tednom dni ste se udeležili parade ponosa. Svoje spolne usmerjenosti niste nikoli skrivali, ste pa tudi prvi slovenski minister, ki prihaja iz skupnosti LGBT. Kar nenavadno za Slovenijo, ker vemo, da je v naši družbi še veliko nestrpnosti do drugačnih.
Preden sem vstopil v politiko, sem bil dejaven v civilni družbi. Verjamem, da je treba biti v življenju najprej iskren do sebe, do bližnjih in vseh drugih. Svoje spolne usmerjenosti nisem nikoli skrival, je pomemben del mene, ni pa najpomembnejši, kar zadeva moje delo. Pomemben je s tega stališča, da sem se pri svojem delu v civilni družbi zelo veliko naučil, doživel tudi mnogo težkih trenutkov, predvsem pa poglobil prepričanje, da je vedno treba biti za stvarmi, v katere verjameš. Solidarnost med različnimi je ena od teh stvari.
Ste, odkar ste na tako visoki politični funkciji, tudi bolj izpostavljeni sovražnemu govoru? Se spravljajo zdaj na vas še bolj kot po navadi?
No, komentarji in pripombe so, a se mi zdi, da toliko kot prej. Ugotavljam, da ni bistvene razlike. Treba pa je pripomniti, da sem v preteklosti deloval tudi kot aktivist na področju pravic LGBT-skupnosti, tako da sem tovrstnih komentarjev na žalost navajen. Kar pa ne pomeni, da so sprejemljivi.
Letošnja parada ponosa je v primerjavi s prejšnjimi izstopala po množičnih napadih na udeležence parade, incidentov verbalne in fizične nestrpnosti do LGBT-skupnosti je vedno več. Ste se počutili ogroženi na letošnji paradi?
Napade na paradi ponosa ostro obsojam. To, kar smo videli na letošnji paradi, se ne sme dogajati. Vsako nasilje je zavržno v vsaki družbi, tudi v Sloveniji. To je bila moja 19. ali 20. parada ponosa, in ni bilo prvič, da je prišlo do nasilja, na žalost je to vedno znova treba obsoditi. Prav dogodki okoli parade so pokazali, da kot družba še vedno potrebujemo dialog, pogovor tudi o tej temi in da nismo še na cilju.
Veliko komentarjev k paradi ponosa je letos letelo iz vrst opozicijskih politikov, ki menijo, da je taka parada glede na ustrezno zakonsko ureditev pravic LGBT-skupnosti nepotrebna in provocira tradicionalne družinske vrednote.
Parada ponosa je v načelu spomin na prve upore v Združenih državah Amerike in na bitke, ki so jih takratni aktivisti in aktivistke izborili za pravice članov LGBT-skupnosti. Parada je zelo pomembna in nujna manifestacija, vidim jo kot zelo dober dodatek k naši družbi, saj odpira tista vprašanja, ki so potrebna in tudi pričakuje odprte diskusije. V prejšnjem letu smo naredili velik korak, kar se tiče enakopravnosti istospolnih parov. V sem tudi sam osebno vpleten, saj sem bil s strani civilne družbe vključen v zagovarjanje enakosti na prvem referendumu leta 2012 in potem tudi tri leta kasneje. Tokrat pa sem imel priložnost zagovarjati zakon, ki je končno prinesel polno enakopravnost, s strani vlade, in vesel sem, da se s pravimi argumenti in dobrim delom da nekaj narediti.
Kje v LGBT-skupnosti vidite še tiste težave, ki jih je treba sistemsko odpraviti?
Zagotovo je prvo pomembno področje nasilje, ki ga sicer imamo zakonsko urejenega, a moramo še vedno delati za to, da ga na odpravimo. Drugo pa je diskriminacija. Zakonodaja sama ni dovolj, moramo preprečiti, da do tega prihaja. Tretje področje pa je seveda položaj transspolnih oseb.
Mnoge države, kot so Nemčija, Amerika, Kanada, tudi Indija, so vprašanje tretjega spola že odprle in ga tudi uzakonile. Kakšno je vaše stališče glede uradne spremembe spolov? Je slovenska družba sploh zrela za odprto debato o tem?
Nihče v Sloveniji ne sme biti diskriminiran ali neenako obravnavan zaradi tega, kar je. Vsak mora imeti možnost živeti svoje polno življenje, to mora biti naše izhodišče. Mislim, da o tej temi potrebujemo še veliko pogovorov, diskusij, a prepričan sem, da je pravi čas, da te pogovore in diskusije tudi začnemo.
Veliko je v javnosti in tudi na političnem prizorišču nelagodja glede vprašanja transspolnosti, desne stranke so celo prepričane, da poskuša Levica v program osnovne šole uvesti problematiko LGBT-skupnosti oziroma njeno ideologijo. Kaj pa je sploh ideologija LGBT?
Tudi jaz ne vem, kaj je »ideologija LGBT« in kaj imajo v mislih. Osnovno, kar zagovarjam, je to, da mora vsak imeti možnost, da živi tisto, kar je. Če nekdo pove, da je istospolno usmerjen, s tem še nikogar ne ogroža. Zato menim, da morajo vsi, tudi v šolah imeti možnost za diskusijo o vseh stvareh. Istospolna usmerjenost je zagotovo ena od teh tem.
Verjamem, da ste tudi sami v času otroštva oziroma adolescence pogrešali pogovor o tem, kdo ste in kaj čutite.
Zagotovo. Sploh zato, ker sem odraščal v času, ko internet še ni bil tako dostopen in je bilo informacij zelo malo. Prave informacije so za vsakega, takrat bi bile tudi zame, zelo pomembne.
Kako se ste vi takrat počutili?
Počutil sem se osamljeno, ampak sem te občutke zelo hitro predelal.
V Levici se že nekaj tednov ukvarjate s kongresom stranke, kjer je bil za predsednika sveta izvoljen Miha Kordiš, potegoval naj bi se tudi za mesto koordinatorja stranke.
Naj vas popravim. Miha Kordiš ni bil izvoljen za predsednika sveta stranke, izvoljen je bil za enega od 25 izvoljenih svetnikov. Predsednika sveta stranke naš statut niti ne pozna, saj svetu predseduje namestnica koordinatorja stranke. Res pa je, da smo v tem trenutku v stranki v normalnem volilnem procesu, ki je vsaki dve leti. Dogajanja pa kažejo zgolj na to, da je Levica mnenjsko široka in demokratična organizacija, ki prepoznava pomen notranjih diskusij.
Lepo ste opisali notranje frakcije v stranki. Na čigavi strani ste vi, na strani ministra Mesca ali poslanca Mihe Kordiša?
Ne bi rekel, da sploh imamo dva favorita ali dve strani. Interes vseh v Levici je, da stranka naredi korake naprej, ki so nujni. Stranke ne bi delil na dva dela, Levica je enotna. Različnih pogledov je najbrž toliko, kolikor je članov. Imamo različne poglede na različnih točkah, in to ni nič slabega, kvečjemu je dobro. Aktivno mesto Levice v družbi in politiki ostaja nuja, saj smo bili doslej vedno mi tisti, ki smo na strani ljudi zagotavljali obrat v družbeno in podnebno solidarnost; zaslužni smo za dvig minimalne plače, ohranitev dodatka za delovno aktivnost, ureditev starševskih pravic, pravico prodajalk do prostega konca tedna, ukinitev frackinga, kmalu bomo tudi za splošno dostopno dolgotrajno oskrbo.
