Zakon o dolgotrajni oskrbi bo, kot kaže, kljub vsem pripombam in pritožbam tako s strani politike kot stroke skozi zakonodajni postopek šel po najhitrejši mogoči poti. Minister Simon Maljevac kljub vsem pripombam ostaja optimističen in poudarja, da gre za zakon, ki bo pomagal vsem. V predlogu zakona so na ministrstvu za solidarno prihodnost zapisali, da »predlagani zakon sledi načelom univerzalnosti dostopa dolgotrajne oskrbe, solidarnosti, enakosti in zagotavljanju pravic iz dolgotrajne oskrbe brez diskriminacije« ter da »zakon v ospredje postavlja javni interes na način, ki zavarovanim osebam omogoča enako razpoložljivost, dostopnost, dosegljivost in kakovost storitev dolgotrajne oskrbe ter pravico do neodvisnega in samostojnega življenja upravičencev do dolgotrajne oskrbe«.
Od kod denar
Da bi lahko vse navedeno uresničili, bo država namenila 190 milijonov evrov letno, ostalo pa naj bi zbrali s posebnim socialnim prispevkom, ki bo predvidoma znašal en odstotek naših bruto prihodkov, plačevali pa naj bi ga tako delodajalci, delojemalci kot upokojenci. Dolgotrajna oskrba naj bi se začela izvajati postopoma v letih 2024 in 2025, nov davek naj bi država začela pobirati s prvim julijem 2025. »Računamo, da bi iz teh prispevkov nabrali še okoli 770 milijonov evrov – in to zadošča za izvajanje tega zakona,« je v intervjuju za revijo Reporter pred kratkim dejal minister Maljevac. Kot je še povedal, naj bi med pripravo zakonodaje opravili nekatere raziskave, ki so pokazale, da več kot polovica ljudi podpira prispevek za dolgotrajno oskrbo.
Nezadovoljni plačniki
A od plačnikov ni slišati nobenega navdušenja. Ravno obratno. Delodajalci so že ob prvi predstavitvi predloga zakona začeli opozarjati, da potrebujejo razbremenitev plač, in ne novih obremenitev. Sindikati so izrazili ogorčenje, ker je šel predlog v državni zbor mimo ekonomsko socialnega sveta, da so silno nezadovoljstvo nad izbranim načinom financiranja izrazili v opozicijskih strankah, ni treba poudarjati. Zanimivo je, da je bilo še najmanj pritožb slišati od tistih, ki naj bi odstotkovno prispevali največ. Kmetje in samozaposleni naj bi namreč prispevali še enkrat več kot ostali, torej dva odstotka.
Delodajalci in delojemalci hkrati
Zakaj morajo kmetje in samostojni podjetniki plačati dva odstotka od svoje bruto plače, smo povprašali tudi na ministrstvo za solidarno prihodnost. Odgovor, ki smo ga dobili, je bil pričakovan: »Določitev višine prispevka za samostojne podjetnike in kmete je oblikovana po modelu prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Samozaposleni in kmetje nastopajo v dvojni vlogi, torej v vlogi delodajalca in delojemalca.« Ureditev tako sledi logiki, zaradi katere samostojni podjetniki nimajo plačanega bolniškega staleža, regresa in dopusta.
Kot na »minimalcu«?
Od česa bodo torej podjetnikom in kmetom ta dva odstotka odmerili? Kako bodo obravnavali tiste, ki uveljavljajo normirane stroške, kako popoldanske samostojne podjetnike, kako tiste, ki so na polovičnem delovnem času zaradi starševstva … Če sledimo analogiji z zdravstvenim zavarovanjem, bo najnižji prispevek odmerjen od zavarovalne osnove, ki predstavlja 60 odstotkov povprečne plače in znaša za mesec junij 1214,35 evra. Samostojni podjetnik bi tako za dolgotrajno oskrbo moral mesečno nameniti vsaj 24,29 evra, najvišji mogoči znesek pa bi bil 141,7 evra. Če primerjamo višino prispevka s prejemnikom minimalne plače, bo le ta v blagajno za dolgotrajno oskrbo prispeval 12 evrov in še toliko njegov delodajalec.
Še je čas
Prispevek za dolgotrajno oskrbo se bo tako pridružil ostalim prispevkom, ki jih morajo samostojni podjetniki plačati ne glede na to, ali kaj zaslužijo ali ne. V Levici so večkrat izrazili zavedanje, da je status samostojnega podjetnika zatočišče večine prekarnih delavcev, in glede na predvolilne obljube je bilo pričakovati, da pri določanju novih obveznosti ne bodo ponavljali pristopa, ki je prekarcem v preteklosti prinesel nemalo socialnih stisk. Časa do sprejema zakona je še nekaj in morda država le najde način, da bo nov davek solidaren tudi za samostojne podjetnike in kmete.
