Sedanji delovni čas seveda ni prišel sam od sebe in tudi ni tako samoumeven. Prva konvencija mednarodne organizacije dela je leta 1919 uvedla omejitev tedenskega delovnega časa na največ 48 ur in dnevnega delovnega časa na osem ur, v Sloveniji je bil še z letom 1990 določen polni delovni čas v trajanju največ 42 ur tedensko. Pozneje so sicer delovni čas skrajšali na 40 ur tedensko s tedensko, mesečno in letno omejitvijo nadurnega dela. Ob upoštevanju pravil o zagotavljanju počitka je še danes dovoljeno delo šest dni na teden, a je na drugi strani ob 40-urnem tedenskem delovnem času že danes mogoče tudi delo zgolj štiri dni na teden.
Te štiri delovne dni so preizkusili v podjetju Visonect, kjer so nekateri oddelki delali res le štiri dni na teden, a so imeli vseeno dežurno službo. »Nekateri delavci v oddelku so prosti ob ponedeljkih, drugi pa ob petkih. Tako imamo pokrite vse dni v uradnem delovnem tednu, hkrati pa zaposleni delajo samo štiri dni,« je povedala Ana Križmančič iz Visonecta. Po njihovem mnenju je poskus uspel, saj naj bi tako delavci zelo osredotočeno delali štiri dni in bili tri dni prosti, to pa je izboljšalo produktivnost dela.
Podjetja niso zapirali pred svetom za en dan
Seveda se postavlja vprašanje, ali je takšen način dela sploh mogoč, ker seveda v drugih podjetjih delajo klasičnih pet dni, a s tako organizacijo dela so pri Visonectu »pokrili« vse dni v tednu, zato težav niso imeli.
Zato niso podjetje zaprli za en dan pred celim svetom in bodo tudi v prihodnje uredili delovnik tako, da bodo na voljo strankam in bodo ostali konkurenčni na trgu. »Velika prednost bo v prihodnje tudi dodatno zaposlovanje, pri nas to še ni potrebno, ker se dovolj dobro pokrivamo z obstoječo ekipo. Zato smo prepričani, da podjetje lahko preživi in ustvarja dobiček, tudi če ima delo drugače organizirano,« dodaja Ana Križmančič.
Je pa res, da takšen sistem dela lahko deluje le v določenih vejah industrije, manj bi bil primeren za storitvene ali proizvodne dejavnosti. V gospodarski zbornici GZS menijo, da je to odvisno od dejavnosti, prilagodljivosti delovnega procesa, zmožnosti in odločitve samega podjetja. »Prav gotovo ga ne bo mogoče na splošno uvesti v vseh podjetjih oziroma dejavnostih, saj so delovni procesi, uporabljene tehnologije in načini dela preveč raznoliki,« pravijo na GZS.
Podjetja bi sama razporejala delovne ure
V Sloveniji sicer polni delovni čas ni opredeljen na osnovi delovnih dni, temveč števila delovnih ur. Kot polni delovni čas določa delovni čas med 36 in 40 ur na teden. Novela zakona, ki pa jo je vlada dala v javno obravnavo mimo ESS, predvideva spremembo s 36 na 30 ur, kar pomeni, da bi bil polni delovni čas med 30 in 40 ur tedensko. »To ne pomeni spodbujanja ali pa uzakonjanja krajšega delovnega časa. Gre za to, da bi lahko tisti delodajalci, ki to že omogočajo, svojim zaposlenim zagotovili, da se jih obravnava kot zaposlene s polnim delovnim časom. Kako so te ure znotraj tedna prerazporejene, pa je odvisno od posameznega podjetja.« S tem predlogom želijo torej spodbujati delodajalce, da se bodo večkrat odločili za skrajševanje polnega delovnega časa.
Na ministrstvu za delo dodajajo, da bi v prihodnje lahko ponudili podjetjem možnost prostovoljnega 30-urnega delovnika. To vključuje tudi možnost štiridnevnega delovnika, delovni čas pa bi lahko delodajalec razporejal glede na potrebe delovnega procesa. »Delavcem bi lahko po novem zagotovili tudi šesturni delovni dan. Veljavna zakonodaja v Sloveniji namreč tistim, ki delajo 30 ur tedensko, ne omogoča vseh pravic, ki izhajajo iz polnega delovnega časa, torej pokojninske dobe, števila dni dopusta, višine regresa in podobno.«
Po njihovo bi bila, če bi to zares uradno zaživelo v praksi, Slovenija med vodilnimi na tem področju, takšna oblika dela pa bi omogočala delavcem več prostega časa, lažje usklajevanje med poklicnim ter zasebnim življenjem in bi tudi koristila gospodarstvu. »Delodajalci bodo lažje privabili delovno silo z boljšimi pogoji dela in zvišali tudi samo produktivnost dela,« dodajajo.
Slovenija je zamudila
S podobnimi cilji so v preteklosti poskušali tudi v tujini. V Združenem kraljestvu in Novi Zelandiji so veliki zagovorniki, medtem ko se je na Švedskem takšen poskus povsem ponesrečil. Jakob Počivavšek iz sindikata Pergam pravi, da je bilo do zdaj res kar nekaj pilotnih projektov uvajanja krajšega delovnega časa in štiridnevnega delovnega tedna, na primer tudi v Belgiji, Španiji, na Portugalskem, Franciji, Islandiji ... »Slovenija pa je zamudila priložnost, da bi pilotni projekt v zvezi s tem vključila na primer v tako imenovani Načrt za okrevanje in odpornost,« je prepričan.
Verjame, da bi bili učinki drugačnega delovnega tedna različni. Po njegovo pilotni projekti iz tujine kažejo na izboljšanje zadovoljstva zaposlenih, dvig produktivnosti, olajšano zaposlovanje in manj odhajanja zaposlenih, ponekod so tudi izboljšani poslovni rezultati. »Zaradi manjših obremenitev bi lahko pričakovali tudi izboljšanje zdravja zaposlenih, delavci bi dlje ostajali v zaposlitvi, tudi ko bi izpolnili pogoje za upokojitev. To bi imelo dober učinek na javno blagajno socialnih zavarovanj. Na drugi strani bi delodajalci lahko imeli konkurenčno prednost na kadrovskem področju in bi lažje zvabili zaposlene od delodajalcev, ki bi ohranili običajni 40-urni delovnik. Seveda če bi ohranili plačilo in vse, kar spada zraven k polnemu delovnemu času.«
