Leta 2020 je bilo v slovenski cerkvi dvajset mladih mož, ki so bili pripravljeni svoje življenje posvetili veri in Bogu, letos so samo trije novomašniki. Posledično upada tudi število duhovnikov, leta 2010 jih je bilo v Sloveniji aktivnih 1067, malo manj kot imamo po državi posejanih cerkvenih objektov, predlani jih je bilo le še 997. Mnoge cerkve so zaradi pomanjkanja kadra prisiljene zapreti svoja vrata, nekateri duhovniki zlasti na Štajerskem pa soupravljajo več župnij in v enem dnevu mašujejo tudi v dveh ali pa več različnih cerkvah. Za starajoče se duhovnike (povprečna starost je več kot 60 let) pa so vsakodnevno vožnje iz kraja v kraj ter skrb za vernike več župnij ne samo psihično, temveč tudi fizično naporne. Razlogov za pomanjkanje zanimanja za ta nekoč plemeniti poklic je več, a skoraj vsi so povezani s spremembami v našem družbenem in kulturnem okolju.
Manj krstov in birm
Mladi spoznavajo nove vrednote in izzive ter pogosto izberejo poklice, ki so bolj usmerjeni v materialne in svetovne dosežke. Naša družba postaja tudi vse bolj sekularizirana, ne samo v praksi, temveč tudi na simbolni ravni. Nedavna neudeležba državnega vrha na sveti maši za domovino v stolni cerkvi sv. Nikolaja, ki jo je vodil nadškof Stanislav Zore, negativne občutke in nesoglasje med institucijama, kot sta država in Cerkev, samo še poglablja. Religija in s tem tudi cerkvene ustanove niso več tako vključene v vsakdanje življenje ljudi, kot so bile v preteklosti. Temu potrjuje tudi upadanje števila krstov novorojenčkov, prvih obhajil in birm. V zadnjem desetletju se je število krstov zmanjšalo za 17 odstotkov, čeprav dojenčkov v teh letih ni bilo nič manj. Za tretjino se je zmanjšalo tudi število birm, za 20 odstotkov manj imamo cerkvenih porok. Leta 2007 se je polovica parov poleg civilne poroke odločilo tudi za cerkveno, v zadnjem letu pa se je tako odločila le še tretjina mladoporočencev.
Duhovništvo ni služba
Duhovniški poklic je zahteven, gre za leta napornega študiranja in tudi veliko osebnega žrtvovanja, čemur mlade generacije niso naklonjene. Nič od tega ni privlačno mladim ljudem, poklic duhovnika ni dobro plačana služba, temveč je vseživljenjsko poslanstvo, ki zahteva obvezno skrb za vernike, redno opravljanje verskih obredov in delo v skupnosti. Te zahteve odvračajo potencialne kandidate, ki si želijo več osebne svobode in prilagodljivosti. Zato je vprašanje smiselnosti celibata in odpoved družinskemu življenju v javnosti in tudi v cerkvenih vrstah vedno bolj žgoče vprašanje, ki kliče k modernizaciji in prevetritvi cerkvenih dogem. Žal tudi podoba duhovnikov v medijih ni vedno pozitivna.
Zadnja leta se pojavljajo številni škandali zaradi spolnih zlorab, ki so močno prizadeli ugled cerkve in duhovnikov. Afere zaradi spolnih zlorab v duhovniških vrstah se kopičijo povsod po svetu, javnost pa je ogorčena nad visoki verskimi dostojanstveniki, ki te zločine neprestano pometajo pod preprogo. Najnovejši škandal s slovenskim umetnikom, teologom in jezuitskim patrom Markom Rupnikom, ki naj bi spolno in duhovno zlorabil več žensk v vrstah verske skupnosti Loyola, dobiva čedalje širše razsežnosti, Cerkev se je kot običajno zavila v molk. Vse te zgodbe in negativne izkušnje zagotovo vplivajo na percepcijo mladih glede duhovništva kot poklica ter posledično vplivajo na zmanjšano zanimanje za vstop v duhovniške vrste.
Čakalna vrsta za duhovnika
A ni v vseh evropskih državah slika tako obupna. Nekatere države imajo manj težav s pridobivanjem duhovnikov, kar je posledica več dejavnikov, vključno z religiozno tradicijo, kulturnim kontekstom in družbenimi vrednotami. Na Poljskem, kjer ima Cerkev v družbi pomembno vlogo in je duhovništvo spoštovano poklicno poslanstvo, mladi fantje čakajo v vrsti za sprejem v duhovniški svet. Tudi Irska ima močno povezavo z rimskokatoliško vero, čeprav se v zadnjih desetletjih opaža sekularizacija in spremembe družbenih vrednot. Kljub temu ima še vedno stabilno število duhovnikov, s pozitivnim prirastkom novomašnikov se lahko pohvalita tudi Španija in Malta, obe sta katoliški državi z bogato versko tradicijo.
Dovolj nas je
Enega modernejših župnikov pri nas, če lahko tako rečem, Aca Jeranta, duhovnika v župniji Tomišelj, ki je med drugim tudi pisatelj ter ljubitelj borilnih veščin in motorjev, upadanje števila duhovnikov ne skrbi: »Mislim, da ni premalo duhovnikov, ravno toliko jih je, kolikor jih potrebujemo. Obiski cerkva upadajo, pri tem moramo biti realni, posledično močno peša tudi versko življenje. Starejši se še nekako držijo, ampak bolj zaradi tradicije, mladi bolj kot ne izjemoma.« Dokler bo versko življenje v nekem kraju živelo, bo župnija obstajala, doda oče Jerant, četudi bo duhovnik med vernike prihajal od drugod ter v skladu z možnostmi opravljal sveto mašo in podeljeval zakramente: »Rimskokatoliška cerkev se že desetletja trudi, da bi pritegnila mlade, zakonce, otroke, ampak pri vsem tem mislim, da se dela velika napaka. Pozabili so na sam vir in izvir. Morali bi pregledati, kaj je dejansko odsluženega, okostenelega v tej instituciji, kaj je prišlo kot posledica razvoja skozi stoletja, mogoče nekatere stvari črtati in iti čim bolj nazaj k izviru. Kajti potok je najbolj zdrav in čist ravno pri izviru. Mislim, da se za to premalo dela.«
Sam Katoliške cerkve ne bi moderniziral, ker meni, da je vsaka modernizacija kratkega diha: »Moje osebno mnenje je, da bi morali cerkev kot hierarhijo zastaviti malo drugače, da ne bi šlo za neke gospode in za neke pozlačene palice, pa za ne vem kakšne dostojanstvenike. To je stvar preteklosti. Morali bi biti čim bolj med ljudmi in z njimi.« »Saj papež Frančišek stopa po tej skromni poti,« dodam. »Ja,« pravi duhovnik, »je pa eden proti mnogim.«
Upanje v mladih
Tudi mladih deklet, ki bi vstopale v redovniške vrste, je vedno manj, vsako leto le dve do tri nove kandidatke. V Sloveniji deluje okoli 30 redovniških skupnosti, z njimi danes živi le še okoli 500 redovnic, povprečna starost nune je okoli 70 let. Na srečo niso vse številke tako črne, Katoliška cerkev kljub negativnemu trendu išče načine, kako obstati in ohraniti vero med ljudmi. Četudi se upira spremembam in napredku, se je kljub vsemu toliko modernizirala, da je zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev pripravljena »uvažati« v Slovenijo duhovnike iz drugih držav. Pet misijonarjev iz Azije in Afrike v salezijanski skupnosti na Rakovniku že čaka na večno zaobljubo in začetek dela župnika v eni od mnogih praznih slovenskih cerkva.
Upanje, da bo katoliška vera in njena tradicija navkljub vsem pritiskom in družbenim spremembam preživela in obstala v slovenski duši, zbujajo mladi, zlasti otroci. Veča se število oratorijev, vzgojnih počitniških programov za otroke, ki jih vodijo prostovoljci iz cerkvenih vrst. Lani se je oratorijev udeležilo več kot 20.000 otrok, pozitivne silnice se vidijo tudi pri članstvu Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, ki deluje od leta 1990. Leta 2012 smo v Sloveniji imeli 4200 skavtov, danes je ta številka višja za tretjino.
