Pred poldrugim desetletjem je odšel iz LDS. Liberalna demokracija je slovenska preteklost, Rudolf Moge pa je ponarodeli nekdanji poslanec. Politik stare šole, v prvih vrstah že prav na startu, ko se je delalo državo, ki je imela 25. junija 32. rojstni dan. Prej in potem je bil aktivno vpet v Mariboru, tudi kot predsednik sveta SNG Maribor in, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, predsednik sveta Zavoda Maribor 2012. Je častni občan Maribora. V Parlament Dixie Bandu, parlamentarnem orkestru, igra klarinet. Odigrali so že več kot 120 dobrodelnih koncertov, dobrodelnim organizacijam razdelili skoraj 10 tisoč cedejev. "Zdelo se nam je prav, da tudi v državnem zboru negujemo umetnost," se spomni ustanovitve.
Kaj se ni uresničilo?
"V Sloveniji ni dovolj razvoja. Ekonomski razvoj je ustavljen do te mere, da se država preživlja samo še s tem, da najema tuje kredite. Vsako leto se bo ta znesek le še povečeval, dokler ne bo prišel do nivoja, kot je bil v Grčiji, ko ne bomo več kreditno sposobni in nam upniki ne bodo več dajali kreditov, in potem bomo morali iskati restrikcije v zdravstvu, šolstvu, pri pokojninskem zavarovanju in vsem ostalem. To je črni scenarij. Globoko upam, da ga ne bomo doživeli, ampak da imamo sposobne, izobražene ljudi, mlajšo generacijo, ki ji starejša še vedno ne pusti uresničevati svojih zamisli, bo pa, upam, potegnila državo naprej.
Ne moremo biti veseli, da smo v kratkem času sprejeli vso zakonodajo, leta 2004 prišli v EU, se pridružili tudi Natu, parlamentarne stranke pa že več kot 20 let ne zmorejo uresničiti 143. člena ustave in ustanoviti pokrajin, in to je glavna ovira, da Slovenija ne gre naprej. Zavira jo največji centralizem, kar ga je kdajkoli bilo v državi. Zavira jo tako v ekonomskem kot tudi v političnem smislu. Manj kot deset ljudi v prestolnici odloča o vsem v Sloveniji, na lokalnih ravneh, kjer je kup sposobnih ljudi, kot na primer v univerzitetnem mestu Maribor, pa ni več nobenega politika, ki bi v državnem smislu karkoli pomenil in bi njegova beseda karkoli veljala. Zato je skrajni čas, da razvoj prinesemo v Slovenijo. Ni si treba izmišljati tople vode. Vse sosednje države, Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, so ustanovile svoje regije, dežele, županije. Mi pa nimamo ničesar in Slovenija se ne razvija hitreje od svojih sosed. Na državnem nivoju naj bodo vojska, policija, zunanje zadeve, razvoj pa naj kot v vsej Evropi prepustijo regijam."
Ampak ga ne, gospod Moge. Verbaliziranje o regijah je evergreen, zgodi se nič.
"Za vse to je najbolj odgovorna politika. Poslanci državnega zbora imajo po zakonu vse možnosti v rokah, da to stanje spremenijo. Nemogoče je, da se med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo razlike poglabljajo, bogati postajajo bolj bogati, revni bolj revni. Ljubljana je po prihodkih, službah država v državi. V najboljšem obdobju je imel Tam 8000 delavcev, zdaj se jih toliko in več vsak dan odpelje na delo v Avstrijo. Ostali pa v Ljubljano. Na ta način države ni mogoče ekonomsko uspešno voditi. Glavni denar je skoncentriran v državnem proračunu. Zakon o financiranju občin je pa takšen, da večina občin z njim ne more zdržati. Država duši občine in jih spravlja ob samostojnost, onemogoča, da karkoli naredijo. Kot berači hodijo v Canosso."
Koliko pomot je v zagotovilu premierja Goloba, ki mu razvoj dogodkov niti ne pritrjuje, da se Maribora ne bo pustilo na cedilu?
"To ni način. Avstrijski kancler se nikoli ne bi spustil na ta nivo komuniciranja z nekom na primer iz Bad Radkersburga. Nas duši to, da nimamo razvitega drugega nivoja lokalne samouprave. Zakaj namesto impotentnih, neučinkovitih kohezijskih regij, zahodne in vzhodne, ki ne prinašata nobenega razvojnega preboja in za njiju živ krst ne ve, ne ustanovimo dveh dežel s pristojnostmi in lastnimi financami? Zato ne, da ves denar in oblast ostaneta v enem centru. Da si nekdo prisvoji oblast v celoti in diktira vse iz enega centra. Maribor je središče vzhodne kohezijske regije, ki v mestu nima niti svoje pisarne, računalnika, telefona, ničesar. Vse je v bistvu blef. Državna politika ne zaupa Mariboru. Država je hkrati (ena) dežela v Sloveniji. To je ta centralizem. V tem smislu še nismo prava država. Države nismo do konca pripeljali tako, da bi postavili drugi nivo lokalne samouprave."
Delitev na dežele pa bi delovala?
"Samo čez mejo poglejmo, kako je naredila Avstrija. Dve deželi ustanovimo. Andrej Brvar jima pravi Severovzhodje in Jugovzhodje. Deželi s po šestimi pokrajinami. In z enakomerno zastopanostjo v deželnem svetu, kjer bi se nato sprejemali programi. Deželne volitve nosijo razvoj, ljudem omogočajo bolj kakovostno življenje. V današnjem sistemu, ko je vse tako centralizirano, živ bog ne ve, kdo pije in kdo plača, pa so eni zelo razviti in drugi nerazviti. Kdo da program za vzhodno kohezijsko regijo? Spet ministri v Ljubljani?"
Ampak ne bomo ju dočakali? Dveh dežel. Kot tudi ne preferenčnega glasu za parlamentarne volitve?
"Verjamem, da bomo tudi to dočakali. Slovenci niso neumni. Saj se ve, katera stranka je zavirala, da nimamo preferenčnega glasu. SDS!"
V online anketi, s katero vlada, v kateri ima veliko večino Gibanje Svoboda, pravkar preverja, kakšen volilni sistem bi imeli volivci, je vprašanje tudi o večinskem sistemu. V ustavi pa že leta piše, da ima pri nas volivec odločilen vpliv na to, kdo bo sedel v poslanskih klopeh. Pa ga v resnici seveda nima.
"Zakaj imamo lahko, ko volimo župane, sistem, ki mu zaupamo? Zakaj lahko imamo za evropske poslance preferenčni glas? Zakaj smo Slovenci nevredni zaupanja, da bi s preferenčnim glasom v zdajšnjem volilnem sistemu znali najti ljudi, ki nas bodo zastopali v državnem zboru?"
Vi ste bili nekratek čas v najvišjih političnih legah, vi povejte.
"Stranke zelo trgujejo, ne zavedajo pa se, da si s tem delajo slabo uslugo. Pred volitvami testirajo teren in vidijo, v katerem volilnem okraju je možnost, da bo njihov kandidat izvoljen. Stranke določajo, kdo bo izvoljen, ne volivci."
Večno vprašanje za remont volilnega sistema je tudi, ali bi kandidiranje moralo biti vezano na prebivališče. Ker zdaj ni.
"Če bi državo razvili do konca, z vsemi pristojnostmi, bi bil rešen tudi drugi nivo lokalne samouprave. Ko bi to rešili, pa bi imeli državnozborske, deželne in občinske volitve. Problem političnega centralizma bi bil rešen. Ko smo začeli delati državo, je takrat še skupščina Republike Slovenije, kjer sem bil poslanec, bila razdeljena na tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Z novo ustavo pa smo dobili državni zbor in državni svet, v katerem so tudi predstavniki lokalnih skupnosti. Toda državni svet ima tako malo pristojnosti in tako malo moči, da sploh ne more vplivati na državni zbor. Župane pa so iz državnega zbora pregnali. Občine so šele peti nivo lokalne samouprave. To je kakor da bi vojska imela zgolj desetine in generalštab. Obenem pa večina občin komaj preživi. Maribor, ki je bil nekoč jedro razvoja, bi umrl, če ne bi imel izravnave. Kaj je ostalo od programa Maribor jutri? Nič! Nič se ne izvaja. Stranke tega nimajo v svojih programih. Mislijo, da je država samopostrežna trgovina."
Da se Mariboru trenutno vse finančno sesuva, kultura, sociala ..., to se seveda ni zgodilo čez noč in zato, ker mesto ne bi znalo?
"Franc Kangler je imel vizijo, da po koncu Evropske prestolnice kulture 2012 v Mariboru mesta, ki so v tem projektu sodelovala, postanejo zametek dežele Severovzhodje. Ko je prišel župan s klobukom, je prvi hip vse to izbrisal. Ljudi je pregnal na delo v Ljubljano in v Avstrijo, od česar Maribor nima nič. Mesto si je veliko samo krivo. Po drugi strani pa je Maribor tako veliko mesto, da bi moral za župana imeti zaupanja vrednega človeka s političnim pogledom. Ne samo da je sposoben voditi mesto v smislu, kje se bo gradila nova cesta ali stavba. Zadnje čase ni ljudi, ki bi gledali daleč in našli rešitve. Nekdanji župan Boris Sovič je dobro mislil in vendarle prišel do napačnega sklepa, češ, kaj je država dolžna Mariboru. Ne! Pravo vprašanje je, kaj je Maribor dolžen državi in zakaj tega ne more narediti. Zakaj nima večjih potencialov, več denarja, da bi prek davkov servisiral tudi prestolnico. Prestolnična politika centralizma je kratkovidna in, če se ne spremeni, za državo pogubna. Enkrat bi morali nekateri politični fosili zapustiti ta prostor. Sprli so nas med seboj in ne privoščijo nam razvoja."
Bili ste v LDS, ki je pol slovenske dobe dobivala volitve pod nalepko zgodbe o uspehu. Kdaj je nastopilo nazadovanje?
"Vsi so rekli, da je LDS tranzicijska stranka. Po mirni poti smo prišli v Evropsko unijo in Nato pa v denarno unijo. Ko smo imeli vse te atribute na svoji strani, pa bi bili morali rešiti še zadnji problem ureditve države, to je, kot rečeno, drugi nivo lokalne samouprave oziroma ustanovitev dežel. Nekateri osamosvojitelji, ki so še zdaj v politiki, lahko z grenkobo opazujejo, kako so zafurali. Nemogoče je, da v 20 letih niso bili sposobni Slovenije urediti tako, kot so urejene sosednje države. Neprimerno lažje je voditi stranko v Ljubljani, z lokalnimi odbori, kjer večinoma niti ni profesionalcev. Centraliziraš moč in se ti ni treba ukvarjati z neprijetnimi vprašanji."
Kaj pa parlamentarizem. Nazaduje? V svojih najboljših časih je LDS volitve dobivala s tolikšno večino kot lani Svoboda. In zdaj je državni zbor v glavnem glasovalni stroj vlade.
"Če hočete biti poslanec, morate delati dan in noč. Ena seja in 600 strani materiala ... Dobrih razprav v državnem zboru skoraj ni več. Stari poslanci v našem Društvu 90 pravijo, da zdaj raje spremljajo seje državnega sveta, kjer se oglašajo ljudje z izkušnjo iz svojega dela in imajo veliko bolj realne in progresivne programe kot pa v državnem zboru. Si mislite, kaj to pomeni? To je posledica strankokracije. Da je država razvojno invalidna, so krivi vsi poslanci. Osnovno poslansko delo je sprejemanje zakonov. 143. člen ustave je jasen: ustanovitev pokrajin. Pa tega ne naredi nobena stranka in noben poslanec."
Ustava je že dolgo jasna tudi okrog odločilnega vpliva volivcev na to, kdo je poslanec. Zakonodajnega okvira za to pa ni.
"Nikogar ne želim žaliti, ampak nekdo, ki je imel mizerno plačo in se je komaj prebijal, pride v državni zbor, odloča, strokovni sodelavci mu pomagajo, in ima naenkrat ne več 800, 900, temveč 4000 evrov plače. Veste, kakšen preskok je to! Vse bo naredil, da se stranki ne zameri. Ker če se bo, nima na volitvah več kaj iskati. Redki si upajo povedati nekaj, kar vodstvu stranke ne bo pogodu."
Poslanci iz mariborske volilne enote so vsaj v tem sklicu nevidna vrsta.
"Neprimerno več bi morali narediti. Se je kaj naredilo na primer za umetniške akademije v mestu? Kdaj že so bile obljubljene, pa se je kaj naredilo? Odlok o ustanovitvi sprejme državni zbor."
Kaj bi vaš parlamentarni bend odigral Sloveniji?
"Slovenci imamo ob Rusih ene najlepših narodnih pesmi in skladatelj Jani Golob jih je nekaj priredil za nas. Pogosto igramo Kaj ti je, deklica ..."
Najbolj bi bila primerna za rojstni dan države?
"Ne ne. Prepričan sem, da bomo uspeli. Ljudje bodo dozoreli do spoznanja, da je treba na volitve, če želijo bolje živeti. Samo politični oder se mora izprazniti za mlade in perspektivne, da bodo državo vodili naprej, odločali o našem zdravstvu, šolstvu, plačah, varnosti. Potrebujemo državo, na katero bomo ponosni. Državo, ki bo omogočala ustrezen standard ljudem, ki v njej živijo. Če politiki državo vodijo tako, da jo prepustijo tujemu kapitalu, da ni nič več naše, potem se lahko Slomšek, Maister in drugi obračajo v grobu."
