Z zbiranjem podpisov državljanov so se želeli izogniti politizaciji te teme, je soavtor predloga dr. Andrej Pleterski na okrogli mizi STA odgovoril na vprašanje, zakaj niso raje prosili kakega poslanca, naj njihov predlog vloži v parlamentarno proceduro. Hkrati so želeli pokazati, da ima predlog, ki ga je pripravila skupina državljanov, podporo širokega kroga ljudi.
Zakon omogoča preširoko razumevanje
Možnosti, da tudi Slovenija omogoči pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, sta bili dve. Lahko bi šli po zgledu Švice in Nemčije ter dekriminalizirali kaznivo dejanje pomoči pri samomoru, ali pa to področje uredili v posebnem zakonu. Izbrali so se za drugo z namenom, da bi natančno definirali postopke in zdravstvena stanja, ob katerih je mogoče uveljaviti pomoč pri samomoru ali evtanazijo, ter jasno opredelili tudi nadzor nad temi postopki, je pojasnil Pleterski.
Vseeno je vsebina predloga zakona deležna zavračanj zlasti med zdravniško stroko. Zakon ne razume poslanstva zdravnika ter zdravnike in medicinske sestre po nepotrebnem vpleta v postopke evtanazije, opozarja član odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) onkolog dr. Matjaž Zwitter. V Avstriji, denimo, mora bolnik, ki se opredeli za takšen način končanja življenja, sam po smrtonosni odmerek v lekarno in ga aplicirati, ko presodi, da je prišel čas za to - precej jih nato tega niti ne stori -, pri nas pa bi moralo učinkovino v pacienta vnesti zdravstveno osebje.
Zakon tudi ne zagotavlja, da bodo pomoči pri samomoru ali evtanazije lahko deležni le bolniki v terminalni fazi in da bodo iz kroga upravičencev izločeni ljudje z duševnimi težavami, kot to trdijo avtorji besedila, opozarja Zwitter. Prav tako se zakon ne nanaša le na neozdravljivo bolne. Problematična je še opredelitev, da bi bolnik sam ocenil, koliko trpi, in da bi moral zdravnik njegovo oceno o neznosnem trpljenju kar sprejeti, četudi je to trpljenje mogoče obvladati.
Zdravniki že zdaj pomagajo umreti?
Avtorji zakona na te pomisleke odgovarjajo, da le kažejo, kako se zdravniki oklepajo svoje zaščitniške vloge. "Zakon je namenjen ljudem, ki neznosno trpijo zaradi somatskih razlogov, ki jih imajo," je pojasnil Pleterski. Ocenil je, da bi - glede na primerjave s tujino - za te postopke, nad katerimi bi bdela tudi posebna državna komisija, letno zaprosilo 30 do 50 ljudi.
Po mnenju Pleterskega bi zakon uredil področje, ki zdaj ni urejeno: "Trdim, da tudi zdaj umirajo ljudje po zdravniški odločitvi in da nad tem ni nobenega nadzora." Predsednica Slovenskega združenja paliativne medicine in vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo Onkološkega inštituta UKC Ljubljana dr. Maja Ebert Moltara se boji, da bodo takšne razprave, ki spremljajo zakon, še znižale zaupanje v zdravnike. Svojci jih namreč že gledajo kot tiste, ki lahko naredijo kaj narobe. Energijo, ki se porablja za razprave o prostovoljnem končanju življenja, bi bilo bolje porabiti za boljšo organizacijo paliativne oskrbe po državi, je poudarila. "Bolniki želijo živeti, življenje je zanje vrednota in od teh bolnikov sem se naučila, da se je treba za življenje boriti," je povedala o svojih pacientih na onkologiji.
Družbeno vprašanje
Avtorji zakonskega predloga in predstavniki zdravniških organizacij se ne morejo zediniti o tem, kdo noče s kom sodelovati, trditve predstavnikov ZZS, da pisci zakona ne poznajo in upoštevajo zdravstvene stroke, pa s svojo prisotnostjo zanika nekdanji minister in zdravnik dr. Dušan Keber, ki je prav tako soavtor zakona. Zavrnil je tudi trditve, da bi dobro delujoča paliativna oskrba odgovorila na vse stiske, ki spremljajo umiranje: "Paliativa nikoli ne more biti nadomestilo za tisti promil pacientov, ki vseeno trpijo." Zavrnil je tudi prepričanja, da gre za vprašanje, ki se nanaša na zdravstvo: "To ni vprašanje zdravstva. Vprašanje končanja življenja je družbeno vprašanje, vprašanje vseh državljanov."
