Kako slovenski politiki sploh pridejo do sprejema pri papežu?

Od izvolitve, 13. marca 2013, ni minila niti ura, in že je papež Frančišek postal eden izmed najbolj priljubljenih svetovnih osebnosti. Ugled Katoliške cerkve v svetu so v desetletju, odkar jo vodi, sicer dodobra načele številne in še vedno nerešene afere, kljub temu papež ostaja voditelj in državnik, s katerim se je dragoceno srečati.

Dogovori za njegov sprejem državnikov in svetovno znanih osebnosti potekajo na visoki diplomatski ravni, hkrati je v igri tiha diplomacija vplivnih posameznikov. Kdo med njimi je ključen, kadar si sprejema pri papežu zaželijo slovenski politiki?

Še vedno odmeva nedavni sprejem predsednice republike Nataše Pirc Musar pri papežu 22. maja, na dan slovenske diplomacije. Za to, da je Slovenija lahko postala članica Organizacije združenih narodov, je bilo pomembno priznanje Svetega sedeža ter zavzemanje papeža Janeza Pavla II. ter Slovencev z velikim vplivom v Vatikanu.

O Šuštarju z mnenjem Kučana?

Za Slovenijo je bil v Vatikanu več kot dve desetletji pomemben dr. Štefan Falež (1920–2009), hotelir in lastnik turistične agencije Uniontur v Rimu ter prvi v malteškem viteškem redu. Falež je bil tudi tisti pomemben Slovenec, ki je za slovenske politike, ne glede na njihovo politično pripadnost, urejal sprejeme pri papežu, kar je razumljivo, kot pripominjajo poznavalci diplomacije, saj je bil takrat prvi veleposlanik Slovenije pri Svetem sedežu.

Med cerkvenimi dostojanstveniki je bil že pred osamosvojitvijo pomemben kasnejši apostolski nuncij Santos Abryl y Castelló, ki je običajno vedno deloval v sozvočju s kardinalom Francem Rodetom. Marko Pogorevc, nekdanji generalni direktor policije (junij 2000–januar 2004) in s slovesom po dobrih stikih s Štefanom Faležem v Vatikanu, je v pogovoru za Reporter povedal, da je Santos pred načrtovano izvolitvijo dr. Alojzija Šuštarja za ljubljanskega nadškofa (1980–1997) poprej vprašal za mnenje Milana Kučana (takrat predsednik slovenske skupščine). Izbira Šuštarja za nadškofa se je potrdila kot dobra. Poskrbel je za dobre odnose z Vatikanom, zlasti s papežem Janezom Pavlom II., prav to pa je bilo ključno, da je Vatikan med prvimi sprejel priznanje Slovenije, njegovemu zgledu pa so sledile še druge države.

Mož, ki pozna skrite kotičke

Med Slovenci v Vatikanu še vedno izstopa dr. Ivan Rebernik. V Rimu biva vse od začetkov študija leta 1960. Po diplomi na Papeški univerzi Gregoriani se je zaposlil v knjižnici univerze, prav tako v Vatikanski apostolski knjižnici ter nekaj let prevzel odgovornost za pripravo prispevkov v slovenščini za RAI. Bil je tudi slovenski veleposlanik pri Suverenem malteškem viteškem redu ter izredni in pooblaščeni veleposlanik Slovenije pri Svetem sedežu (2006–2010). Njegov pomen za Slovenijo je poudaril Marko Pogorevc kot tudi drugi sogovorniki, ki opravljajo za Slovenijo pomembne funkcije na meddržavni ravni.

Borut Pahor se je leta 2013 udeležil umestitvene maše papeža Frančiška in se z njim tudi rokoval. v Vatikanu sta se srečala še kasneje, decembra 2020 ob darovanju slovenske božične smreke ter februarj

Med opravljanjem nalog veleposlanika malteškega reda s sedežem v neposredni bližini bazilike sv. Petra je Rebernik še pogosteje kot poprej navezoval stike s Slovenci, ki so prihajali v Rim z željo po prejemu vstopnice za avdienco pri papežu. Naključnim gostom je tudi zdaj pripravljen pokazati vatikanske vrtove, te je med obiskom Vatikana obiskala tudi predsednica republike, prav tako je pripravljen biti vodnik po muzejih, baziliki sv. Petra. Gostom rad pokaže vatikanski arhiv, kjer je shranjena kulturna dediščina Svetega sedeža in v letu 1929 ustanovljene države Vatikan. Rebernik je tudi Slovenec, ki se je morda največkrat srečal s papežem Benediktom XVI., ko je še bil kardinal, saj je pogosto obiskoval papeški zavod Teutonic, kjer je Rebernik vodil knjižnico kolegija. Rebernik je tudi slutil, kdo bo nasledil papeža Janeza Pavla II. po njegovi smrti, kar naj bi dal vedeti tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši med pogrebnimi slovesnostmi za pokojnim papežem aprila 2005. Ni se motil.

Pomoč najpomembnejšega plemiča

Za slovensko diplomacijo je gotovo pomemben Mariano Hugo von Windisch-Grätz, veleposlanik malteškega reda v Sloveniji, najpomembnejši član rodbine Windisch-Grätz, lastnice posestev z gradovi in dvorci v Sloveniji do konca druge svetovne vojne, ko je bila izvedena nacionalizacija, rodbina pa zaradi izplačila odškodnine še v času nekdanje Jugoslavije ni mogla uveljavljati denacionalizacijskih zahtevkov po osamosvojitvi. Malteški viteški red, eden od najstarejših krščanskih viteških redov, je z vrhom Katoliške cerkve v Vatikanu močno povezan. V preteklosti zagotovo najbolj s konservativnejšo cerkveno strujo, kamor sodi kardinal Franc Rode in tudi Mariano Hugo von Windisch-Grätz.

Zaradi očitkov o zunanjem blišču malteškega reda, kar je v nasprotju z njegovim bistvom in poslanstvom, da skrbi za bolne in pomaga prizadetim v oboroženih spopadih, je papež Frančišek zahteval njegovo reformo. Z njo je prišlo do imenovanja novega velikega mojstra januarja letos. Velja spomniti, da ima red od leta 1994 status stalnega opazovalca v Generalni skupščini ZN in stalne delegacije v drugih pomembnih mednarodnih organizacijah, zato je red ravno zdaj pomemben za Slovenijo, saj si prizadevamo za pridobitev statusa nestalne članice Varnostnega sveta (VS) ZN. Volitve bodo junija letos.

Slovenca med apostolskimi nunciji

Naša ključna tekmica za sedež nestalne članice VS je Belorusija, kjer je bil apostolski nuncij dr. Ivan Jurkovič, eden izmed pomembnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov, saj že več kot štirideset let deluje v vatikanski diplomaciji. Na tej funkciji je tudi zaslužen, da je leta 2016 prišlo do srečanja med papežem in moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Papež Frančišek je Jurkoviča nazadnje imenoval za apostolskega nuncija v Kanadi, kjer se je papež med lanskoletnim obiskom opravičil staroselcem za zlorabe in smrt otrok v cerkvenih internatih in šolah.

Papež Frančišek je leta 2013 brez zadržkov sprejel tedanjo na novo izvoljeno predsednico vlade Alenko Bratušek, a je kaj kmalu zatem izneverila papeževo zaupanje.

Poleg kardinala Franca Rodeta zaseda med Slovenci pomembno mesto v vatikanski cerkveni hierarhiji še Mitja Leskovar; v diplomatsko službo Svetega sedeža je vključen od leta 2001. Pred imenovanjem za apostolskega nuncija v Iraku leta 2020 je opravljal naloge v državnem tajništvu Svetega sedeža, zaradi česar so ga v slovenskih medijih začeli označevati za tajnega agenta Vatikana. Tako visoke funkcije so mu bile brez dvoma dane zaradi podpore kardinala Rodeta, ki mu je pred njegovim odhodom v Irak podelil škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Že na funkciji apostolskega nuncija v Iraku je bil Leskovar leto kasneje prisoten pri maši v baziliki Marije Snežne, ki jo je ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije daroval kardinal Rode. Leskovar, kot je slišati, bi seveda veliko raje deloval v Vatikanu kot v Iraku, a odločitvi papeža Frančiška, ki nima podobnih stališč kot Leskovarjev podpornik Rode, ni mogoče oporekati.

Hvale vredni in novi izbranec

Kadar se omenja dobro delovanje slovenskega veleposlaništva v Rimu, sogovorniki omenjajo Tomaža Kunstlja, prav tako Vojka Volka, generalnega konzula v Trstu. Kunstelj je odšel iz Rima lani, ko je postal veleposlanik v Rimu Matjaž Longar. Vojko Volk je bil imenovan za državnega sekretarja v Golobovi vladi.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je v Vatikanu srečala tudi s kardinalom Francem Rodetom.

Za stike z Vatikanom je od leta 2019 postavljen Jakob Štunf, veleposlanik pri Svetem sedežu v Vatikanu. Letos se poslavlja, in Golobova vlada naj bi na to mesto imenovala Francija Buta. Do lani je bil veleposlanik v Nemčiji, nato je postal posebni odposlanec zunanje ministrice z nalogo, da pomaga Sloveniji pri kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov za obdobje 2024–2025. Morda mu je pri tem priskočil na pomoč dr. Jurkovič, ki je bil pred odhodom za apostolskega nuncija v Kanado stalni opazovalec pri Uradu OZN ter drugih štirinajstih mednarodnih organizacijah v Ženevi.

Nezaželeni gosti

Pričakovano je, da vsak, ki na novo postane predsednik vlade ali države v kateri izmed katoliških držav, ne glede na to, kateri politični opciji pripada, vsaj enkrat obišče papeža. Prošnja, dana po ministrstva za zunanje zadeve, se nato kmalu, lahko le v nekaj tednih, začne uresničevati prek slovenskega veleposlaništva pri Svetem sedežu v Vatikanu. Običajno ni bilo ovir, je pa seveda tudi prišlo do zapletov z jasnim sporočilom. Papež Benedikt XVI. ni imel časa za sprejem takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja. Razlog je bil v nerešenih zadevah med Cerkvijo v Sloveniji in državo, kar je lahko papež izvedel v pogovoru s kardinalom Rodetom. Prav tako se je zapletlo, ko je papeža Benedikta XVI. želel obiskati predsednik republike Danilo Türk.

Papež Frančišek je leta 2013 brez zadržkov sprejel tedanjo na novo izvoljeno predsednico vlade Alenko Bratušek, a je kaj kmalu zatem izneverila papeževo zaupanje. Pod njeno vlado se je namreč obetala obdavčitev cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanov, zaradi česar je protestiral cerkveni vrh. Jasno sporočilo papeža Frančiška je doletelo ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ko se je lani mudil v Vatikanu skupaj s predsednikom republike Borutom Pahorjem in zunanjim ministrom Anžetom Logarjem. Zore ni bil povabljen na avdienco k papežu, se je pa lahko o tem, kaj se dogaja v Cerkvi v Sloveniji, pogovoril s kardinalom Pietrom Parolinom, državnim tajnikom Svetega sedeža.