Štiričlanska družina Hishev iz Ukrajine je le nekaj dni po prihodu na Mariborsko Pohorje izvedela, da se je v njeni domovini začela vojna. Šok. Nemoč. Žalost. Strah. Negotovost. A je neprijetna čustva niso povsem zlomila. Zbrala je dovolj moči za iskanje rešitve, kako naprej. In jo nekaj mesecev kasneje našla v gostinstvu. V najem je vzela restavracijo Pod Roglo v Boharini pri Zrečah, kjer gostom to pomlad že strežejo raznovrstne, tudi ukrajinske jedi. Prve izkušnje so, kot pravijo družinski člani, spodbudne.
Aleksandr in Nataša Hishev ter njuna 21-letna hči Svetlana in 8-letni sin Danylo so pozimi radi prihajali v Slovenijo, saj vsi uživajo v smučanju. Ker imajo v mestu ob Dravi prijatelje, so redno obiskovali Mariborsko Pohorje. Vsako zimo so se vračali zaradi lepe narave, urejenih smučišč in prijaznih ljudi, pravijo. Tudi februarja lani so prišli na zimske počitnice. A tokratne so bile vse prej kot sproščene in zabavne.
Ostati ali se vrniti?
Že začetek njihovega dopustovanja ni bil obetajoč, saj so vsi štirje zboleli zaradi okužbe s koronavirusom. »V Slovenijo smo pripotovali 13. februarja, a smo že naslednji dan zaradi visoke temperature in slabega počutja obležali za več dni. K sreči ni prišlo do zdravstvenih zapletov. Zadoščal je le počitek. Tako smo se 23.februarja odpravili na smučišče in neizmerno uživali. A naslednji dan nas je šokirala novica, da je v naši domovini izbruhnila vojna. Ne znam opisati groznih občutkov, ki te preplavijo ob tem. Panično smo iskali informacije, kaj se dogaja v Ukrajini, predvsem v našem domačem mestu Kryvyi Rih. Kako je z našimi sorodniki in prijatelji? Begalo nas je tudi vprašanje, ali naj se vrnemo ali ostanemo,« se spominja Svetlana in dodaja, da so se najprej tolažili z mislijo, da se bodo razmere umirile v mescu ali dveh in se bodo lahko kmalu vrnili.
»Tedni čakanja so se vlekli kot leta in kmalu nam je postalo jasno, da bo vojna trajala. Odločili smo se, da bomo ostali v Sloveniji in poiskali priložnost za delo, ki nam bo omogočilo preživetje,« doda Svetlanina mama Nataša.
V stiku z domovino
Družina Hishev je imela v mestu Kryvyi Rih v osrednji Ukrajini družinsko podjetje. Oče Aleksandr, velik ljubitelj piva, je leta 2018 odprl kraft pivovarno, v kateri so varili osem vrst piva. V domačem mestu so kmalu zatem odprli še prodajalni piva. »V njiju obiskovalci niso le kupovali, ampak so tudi degustirali naša piva. V ponudbo smo dodali še nekaj vrst piva drugih dobaviteljev. V delu smo res uživali, pri tem smo tudi dobro zaslužili. Zato smo se toliko težje soočili s tem, da nič več ne bo tako,kot je bilo. Naše domače mesto zaradi bombardiranj sicer ni tako uničeno kot številna druga mesta v Ukrajini. Tudi civilnih žrtev je manj. Naša hiša in pivovarna še stojita, a pivovarna ne deluje,« pravi Aleksandr, ki zelo pozorno spremlja, kaj se dogaja v domovini, saj Hishevi ne izključujejo možnosti, da bi se po koncu vojne vrnili domov. Verjame, da se bo moreča agonija, s katero se Ukrajinci soočajo že več kot letno, kmalu končala. Upa, da še letos.
Učenje slovenščine
Privajanje na novo okolje jim sicer ni predstavljalo velikih težav, saj sta si Slovenija in Ukrajina v marsičem podobni, prilagajanje pa so jim, kot hvaležno poudarjajo, olajšali številni prijazni in razumevajoči Slovenci. »Počutimo se sprejeto in to nam veliko pomeni,« dodaja Svetlana, ki v družini Hishev najbolje obvlada slovenski jezik. »Z mamo sva obiskovali trimesečni tečaj slovenskega in angleškega jezika, ki ga je organizirala mariborska univerza. Osnovno znanje slovenščine sva osvojili, zdaj ga iz dneva v dan izboljšujeva. Kar dobro nama gre. Tudi oče in brat se učita slovenščino,« pojasni Svetlana, ki je v Ukrajini obiskovala tretji letnik pravne fakultete. »Na pravni fakulteti v Sloveniji so mi priznali le en letnik, vpisala sem se v drugega. A za zdaj sem študij opustila, najprej se moram dobro naučiti slovenski jezik, da bom lahko uspešno študirala. Sicer pa mi zmanjkuje časa za karkoli drugega, saj sem bila zadnje mesece vpeta v priprave za prevzem gostišča. Očetu in mami sem pomagala tudi pri urejanju obsežne dokumentacije za prevzem gostišča v najem.«
Zakaj gostinstvo?
Zanimalo me je, kako so prišli na idejo, da bi se ukvarjali z gostinstvom. »Prijatelji so nam povedali, da zreški podjetnik v Boharini pri Zrečah prodaja oziroma oddaja v najem hotel Pod Roglo. V njem so restavracija, prenočišča in manjša pivovarna, ki je znana po Kovaškem pivu. Informacija se nam je zdela mikavna, zato smo se povezaliz lastnikom, s katerim smo se dogovorili, da bomo najprej vzeli v najem le restavracijo. Izkušenj z gostinstvom sicer nimamo, a smo se pripravljeni učiti. V gostinsko delo so nas uvajali domačini. Mama Nataša je prevzela vlogo direktorice, v kuhinji ima glavno besedo oče, jaz skrbim za številna druga opravila. Brat Danylo obiskuje zreško osnovno šolo,« še pravi Svetlana in doda, da so zaposlili picopeka z dolgoletnimi izkušnjami. Menijo, da je restavracija kakovostno in lično urejena, zato opreme niso spreminjali, so pa nekoliko spremenili jedilnik, saj so nanj uvrstili tudi nekatere tradicionalne ukrajinske jedi. Kot pravijo, so gosti še nekoliko zadržani, a tisti, ki se odločijo za ukrajinsko hrano, so navdušeni.
Od boršča do sirnikov
Hihshevi so še posebej ponosni na boršč, mesno-zelenjavno jed na žlico s kislo smetano, ki je v Ukrajini zelo priljubljena. Unesco je boršč lani uvrstil na seznam ogrožene kulturne dediščine. Sicer v restavraciji ponujajo tudi krompirjeve njoke z gobami ter še nekatere ukrajinske jedi iz zelja in skute. Za sladico postrežejo sirnike, to so ocvrte kroglice iz skute, ter kompot, ki ga pripravljajo iz različnega sadja. Najpogosteje iz jagod.
Ker se zavedajo, da zgolj z ukrajinskimi jedmi ne bodo dovolj zaslužili, pripravljajo tudi jedi, na katere smo Slovenci bolj navajeni. »Pri nas so na voljo tudi različne juhe, pice, solate, mešano meso na žaru in še bi lahko naštevala. Poleg Slovencev smo doslej gostili tudi Avstrijce, Nemce in Hrvate, ki so se ustavili pri nas, ko so se vračali s smučanja na Rogli. Zadovoljno so zapuščali naše gostišče. To nas veseli in opogumlja, da samozavestno nadaljujemo. Naše gostišče je v občini Zreče, zato smo se zelo razveselili tudi obiska predstavnikov zreške občinske uprave. Zaželeli so nam uspešno delo. Vsak gost je pri nas dobrodošel. Še naprej se bomo trudili, da bomo upravičili njihovo zaupanje. Uvedli bomo tudi dostavo hrane na dom in poskrbeli še za kakšno novost za popestritev ponudbe,« dodaja nasmejana Svetlana, ki se med pogovorom kar nekajkrat prijazno odzove na telefonski klic in skrbno zabeleži rezervacijo mize v restavraciji. Njeno iskreno hvaležnost ob tem se da občutiti.
