Iz matične dežele Francije so kmalu začeli osvajati Evropo in cistercijanske postojanke so nastajale ena za drugo. Beli menihi so se pred »civilizacijo« umikali na samotne in zamočvirjene kraje, da bi se posvečali kontemplaciji, molitvi in ročnemu delu po načelu »Ora et labora!« (Moli in delaj).
Na ozemlju današnje Slovenije sta vzniknila dva cistercijanska samostana; prvi cistercijani so nov dom našli v Stični, in sicer leta 1136, kostanjeviškega pa je leta 1234 ustanovil znameniti koroški vojvoda Bernard Spanheim. Letnica, ki si jo boste zlahka zapomnili, če boste šteli po vrsti.
Dvanajsto stoletje, obdobje razcveta cistercijanov, so po sv. Bernardu imenovali kar bernardinsko stoletje. Sveti Bernard je bil namreč tisti, ki je s svojimi asketskimi in strogimi pravili poosebil red belih menihov. Po njegovi smrti je Evropa štela že 344 cisterc, od katerih je skoraj polovica izšla iz francoskega Clairvauxa, ene od štirih primarnih opatij.
Mreža sodelujočih institucij
Projekt Cisterscapes – Cistercian Landscapes Connecting Europe je svojo pot začel leta 2019. V projektu sodeluje mreža osemnajstih institucij v delujočih ali nekdanjih cistercijanskih samostanih iz šestih evropskih držav: Nemčije, Francije, Avstrije, Češke, Poljske in Slovenije. Kriteriji za sodelovanje pri projektu so bile znanstvena primerljivost in povezanost samostanov proti vzhodni širitveni črti linij Morimond in Clairvaux ter njihova zgodnja ustanovitev (12. ali začetek 13. stoletja). Odločilna dejavnika sta bila vsaj deloma ohranjena kulturna krajina, z vidnimi strukturami okoli posameznih samostanov, ter zadosten dostop do zgodovinskih virov in arhivskih dokumentov. Pomemben kriterij je predstavljala tudi obstoječa turistična infrastruktura ter odprtost samostanov javnosti. Cilj projekta je skupna kandidatura držav za priznanje znak evropske kulturne dediščine leta 2023.
Zgodovinske kulturne krajine v smislu ohranjanja dediščine predstavljajo najcelovitejšo raven materialne kulturne dediščine, saj lahko vključujejo tudi vse druge skupine dediščine: spomenike, vasi, mesta in odprto podeželje. Kulturna krajina je tudi nosilec zgodovine in identitete za prebivalce teh območij v današnjem času, čeprav prebivalci teh sledi pogosto ne prepoznajo in ne povezujejo (več) s cistercijanskimi samostani.
Nekateri samostani, kot je stiški, delujejo še danes, drugi imajo raznolike nove vsebine. V kostanjeviškem pa se prepletata staro in novo, saj v njem že od leta 1974 domuje Galerija Božidar Jakac.
Beli menihi so v prostoru pustili sledove – kako jih prepoznati?
Tu nastopi arheologija z metodami daljinskega zaznavanja, naj omenimo le LiDAR oziroma lasersko skeniranje površja iz zraka in geofizikalne raziskave, s pomočjo katerih lahko sledi v prostoru lažje razberemo. Na površini se kažejo v obliki topografskih znakov – jarki, nasipi, ugreznjene poti, arhitekturne ostaline in podobno. Prednost teh metod je, da so nedestruktivne, torej ne posegajo v arheološke ostaline, omogočajo pa hiter in natančen zajem podatkov na večjih območjih.
Lani je Zavod za varstvo kulturne dediščine arheološko interpretiral posnetke zračnega skeniranja širše okolice kostanjeviškega samostana. Z zračnim laserskim skeniranjem so razkrivali krajino, ki so jo stoletja oblikovali in preoblikovali cistercijanski menihi.
Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete pa je na zahodni strani samostana, kjer so še na Valvasorjevi upodobitvi iz leta 1689 dehteli vrtovi, izvedel geofizikalne meritve.
Morda še namig … Lidarski posnetki so od leta 2015 prosto dostopni na spletu. Če vas zamika, lahko svojo hišo z nekaj kliki postavite v prostor, naplasten s preteklimi sledmi. Vendar je za prepoznavanje arheoloških znakov potrebnega precej znanja in izurjeno oko strokovnjaka.
Mednarodna pohodniška pot
Prejšnji mesec se je v okviru omenjenega projekta začelo določevanje mednarodne pohodniške poti med samostani. V načrtovanju slovenskega odseka poti sodelujeta tudi slovenska partnerja projekta, Galerija Božidar Jakac s tamkajšnjim samostanom ter Muzej krščanstva na Slovenskem s samostanom Stična.
.............
Projekt Cisterscapes – Cistercian Landscapes Connecting Europe
Projekt je svojo pot začel leta 2019. Sodeluje mreža osemnajstih institucij v delujočih ali nekdanjih cistercijanskih samostanih iz šestih evropskih držav: Nemčije, Francije, Avstrije, Češke, Poljske in Slovenije. Kriteriji za sodelovanje pri projektu so bile znanstvena primerljivost in povezanost samostanov proti vzhodni širitveni črti linij Morimond in Clairvaux ter njihova zgodnja ustanovitev (12. ali začetek 13. stoletja).
Trasa slovenskega odseka
Pot bo iz Stične vodila mimo Črnelega, Muljave, Andrejkovega mlina, Žužemberka in vse do Globodola in Straže/Trške gore. Po poti lahko pohodnik uživa v starodavni pokrajini, kjer je še danes mogoče opaziti sledove nekdanjega delovanja cistercijanskih menihov. Ponekod so vidni sledovi nekdanje regulacije struge Stiškega potoka, nekdanjih ribnikov, mlinov, cerkvic ... Okoli marsikatere takšne sledi pa so se v preteklih stoletjih spletle zgodbe in zanimivo lokalno izročilo. Da bodo tovrstni sledovi bolj prepoznavni, bo pot v prihajajočih mesecih opremljena z interpretativnimi tablami in primernimi oznakami. Pot cistercijanov se seveda nadaljuje še naprej čez Slovenijo, v smeri Kostanjevice na Krki.
