Primer je zdaj na krškem okrožnem sodišču; Anita in Matej namreč menita, da poroda hčerke Aline niso vodili po pravilih stroke, in od Splošne bolnišnice Brežice zahtevata 502.000 evrov. V tožbi, ki so jo spisali v odvetniški družbi Matoz, piše, da na podlagi strokovnega mnenja, ki ga je izdelala izr. prof. dr. Špela Smrkolj, vodenje obravnave nosečnosti in njeno dokončanje s porodom nista potekala skladno s takrat veljavnimi pravili stroke. Aniti so namreč že v začetku nosečnosti diagnosticirali nosečniško sladkorno bolezen, za take primere pa od leta 2011 veljajo posebna priporočila. Za Anito, ki se je med nosečnostjo vseskozi držala stroge diete in merila sladkor, bi morali po veljavnih priporočilih po opravljenem pregledu v 37. tednu nosečnosti načrtovati sproženje poroda najpozneje do dopolnjenega 40. tedna nosečnosti, kar pa se ni zgodilo. Na sprožitev je bila naročena sedem dni po predvidenem datumu poroda. Pri nosečnicah s sladkorno, navaja tožba, lahko pričakujemo različne zaplete, med drugim imajo novorojenčki pogosteje preveliko porodno težo.
Tudi porod naj bi trajal predolgo, od sprejema v porodno sobo do rojstva je minilo enajst ur, od spontanega razpoka mehurja zgodaj zjutraj in rojstva malo pred sedmo uro zvečer pa 13 ur. Zaradi zastoja poroda, ko je bila glavica že spuščena na medenično dno, so se v porodni sobi odločili za vakuum, po porodu glavice pa je prišlo še do zastoja ramen v medeničnem dnu. »Čez čas je namesto rožnatega dojenčka, malce krvavega in umazanega, na svet prišlo le telo. Bledo, negibno telo, kot da bi bilo narejeno iz plastelina. Ob porodu je bila Alina hipotonična, ohlapna, ni se odzivala na taktilno stimulacijo, bila je brez dihanja in srčne akcije,« se, kot da bi bilo včeraj, še danes spominja Anita. Deklico je takoj aspiriral in reanimiral specialist pediater, na kar se je dobro odzvala, nato so jo še intubirali in jo zaradi zdravljenja hude porodne asfikcije s helikopterjem odpeljali v Univerzitetni klinični center Ljubljana.
Povsem odvisna od drugih
Alinini starši so prepričani, da bi bilo z njuno deklico vse v redu, če bi naredili carski rez, za katerega sta večkrat prosila, tudi že sredi dneva, saj je Anita čutila, da nekaj ni v redu, a ju, kot je dejala, niso uslišali. Alina ima zaradi pomanjkanja kisika ob porodu močno poškodovane možgane, diagnosticirano ima najvišjo, peto stopnjo cerebralne paralize, kar pomeni, da sama ne zmore nič. Ne plazi se, ne posega po stvareh, zaradi česar potrebuje stalen nadzor in pomoč, ima epilepsijo, hud razvojni zaostanek, slabovidnost ...
»Ali kaj potrebuje, lahko sklepamo prek neverbalne komunikacije, brati ji moraš misli, kdaj je lačna in kdaj žejna. Hrano še vedno tehtamo, da vemo, koliko je pojedla in kdaj bo predvidoma njen naslednji obrok. Za zdaj jo še lahko hranimo skozi usta, a pričakujemo, da bo potrebovala gastrostomo. Hrana mora biti tudi pravilne strukture, torej ne pregosta ne preredka, zgostimo ji tudi tekočino. Tudi odvaja sama ne,« je Anita Kodrič Krajnčič pred časom pripovedovala na sodišču. Je pa na veliko veselje staršev pred dvema tednoma znova začela obiskovati razvojni vrtec v Krškem. Doma je bila namreč od oktobra, saj se ji je zaradi bolezni poslabšalo njeno splošno stanje in so potrebovali kar nekaj časa, da se je s pomočjo terapij vrnila v takšno stanje, ki ji omogoča, da znova hodi v vrtec.
Zaradi vseh težav večkrat dnevno dobiva zdravila, obiskuje več terapij, tudi samoplačniške, za seboj ima tri operacije z matičnimi celicami v Srbiji ... Da bi ji starši omogočili najboljše zdravljenje, je bilo organiziranih že nekaj dobrodelnih dogodkov, še vedno zbirajo prispevke na posebnem računu pri Območnem združenju Rdečega križa Brežice, prav tako že nekaj časa zbirajo odpadni papir. »Vse do zadnjega centa gre za terapije,« pravita Anita in Matej, ki sta vedno znova ganjena nad srčnostjo ljudi, ki prispevajo za njunega sončka.
Strokovne napake ni bilo
Brežiška bolnišnica kakršno koli krivdo zavrača in trdi, da je bilo vse ravnanje zdravstvenega osebja skladno s prejetimi strokovnimi smernicami in da ni bilo zagrešene nobene strokovne napake, kar sta potrdila tudi izvedenec in tudi zaključki izrednega strokovnega nadzora, ki ga je izvedla zdravniška zbornica. Prav tako trdijo, da ni bilo strokovnih podlag za carski rez ter da je bilo spremljanje poroda skrbno in ustrezno.
Na Okrožnem sodišču v Krškem so do zdaj pred sodnico Ester Žnidaršič v dveh obravnavah poleg Alininih staršev med drugim stopile tudi dve specialistki ginekologije in porodništva, Mateja Vukmanič Pohar, ki je delala dopoldne, in Nataša Kočnar, ki sodelovala pri porodu, ter babica, ki je bila takrat tam. Obe zdravnici sta povedali, da je porod potekal in napredoval po strokovnih smernicah; spremljali so, kaj se dogaja s porodnico, in stanje plodu na CTG-ju, ter da ni bilo indikacij za carski rez, prav tako jima starša nista rekla, da si carski rez želita. Medtem pa je babica omenila, da so vsi zdravniki vedeli, da ga želi, vendar se ga ne izvaja na željo porodnic in se ga ne naredi, dokler poteka vse v redu. Vakuum je bil po besedah Kočnarjeve glede na to, da je bila glavica na medeničnem dnu, po strokovnih smernicah prava rešitev. Kot je dejala, je bil preprost, nežen, brez sile, glavica je bila hitro zunaj, je dejala, a vendar sta starša na zadnji obravnavi opozorila, da so Alini po porodu glavico povili in pod povoj namestili zložence. Potem pa se je zapletlo zaradi zastoja ramen, kar so tudi reševali po vseh strokovnih smernicah. Sicer se zastoj ramen lahko zgodi pri vsakem porodu. Izjemno slabo stanje Aline je bilo za vse presenečenje. Pravda se bo nadaljevala po pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenca ginekologije in porodništva, ki ga bo sodišče postavilo na predlog Anite in Mateja Krajnčiča.
