Kot so zapisali na ALUO, bodo "dolgoletnega sodelavca akademije, njegovo predanost kiparstvu in pedagoškemu poklicu ter njegov raznovrstni umetniški opus ohranili v trajnem spominu".
Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Po končani meščanski šoli na Rakeku se je vpisal na tečaje večerne risarske šole Franceta Goršeta in nato delal v ateljeju oziroma se učil pri Borisu Kalinu. Po osvoboditvi se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in študij kiparstva končal leta 1951. Med njegovi profesorji so bili Zdenko Kalin, Karel Putrih in Peter Loboda. Obiskoval je tudi kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju.
Med letoma 1951 in 1959 je bil v svobodnem poklicu. Takrat je dobil tudi prva naročila za v njegovem opusu sicer številne javne plastike in spomenike. Med letoma 1953 in 1955 je bil član Skupine ali Grupe 53. Potoval je v Pariz, s štipendijo Prešernovega sklada je študijsko potoval še po Italiji, leta 1957 je bil v Egiptu, nato na Nizozemskem in v Belgiji.
Pozneje je potoval oziroma se študijsko izpopolnjeval tudi v takratni Sovjetski zvezi, Nemčiji in Italiji. Leta 1956 je bil povabljen na svetovno razstavo v Parizu. Leta 1958 je razstavljal na beneškem bienalu in leta 1959 na documenti v Kasslu. Leta 1960 se je zaposlil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot asistent za kiparstvo, leta 1967 je postal docent, leta 1974 pa izredni profesor. Bil je tudi član Grupe 69.
Prejel je številne nagrade, med drugim nagrado za kiparstvo na mediteranskem bienalu v Aleksandriji (1955), nagrado Prešernovega sklada leta 1968, Jakopičevo nagrado leta 1972 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1990. Od leta 1995 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Bogata je tudi njegova razstavna zgodovina, pri kateri velja omeniti zlasti njegove mednarodne uspehe in zaznamovanost tako slovenskega kot jugoslovanskega oziroma mednarodnega prostora z njegovimi javnimi plastikami in spomeniki.
V teoretskem pogledu pa je, kot so o umetniku zapisali v Moderni galeriji, Tršar velikokrat izpostavljen kot najpomembnejši predstavnik svoje generacije v kiparstvu, zlasti v luči odmika od polne plastike oziroma tradicionalne obravnave človeške figure, ki je pri Tršarju zlagoma prehajala v stiliziranost, kot to na prvem mestu razkriva Janica (1953), in nato še v razvoju figuralnih kompozicij, bolje množic ali mas, ki se pozneje venomer bolj gibljejo na robu abstrakcije.
Ob umetnikovi 90-letnici se je Moderna galerija v sodelovanju s šestimi javnimi zavodi odločila, da se izjemnemu Tršarjevemu opusu pokloni s serijo preglednih in tematsko raznolikih razstav v projektu Monument - Drago Tršar. V projektu so predstavil vse niti umetnikovega opusa, od monumentalnega kiparstva, javne plastike in spomenikov, male plastike, različnih ciklov, kot sta erotika in portreti, pa vse do del na japonskem papirju, slikarstva in motivike morja.
