Dvaindvajsetletni Tilen se je septembra lani začel ukvarjati z gojenjem mokarjev (Tenebrio Molitor), majhnih hroščev, ki se razvijejo iz ličink v obliki črva. Kako je prišel na to drzno idejo, zakaj je izbral mokarje in s kakšnim namenom jih vzreja? Kaj se skriva pod imenom fras in zakaj bi lahko ta »izdelek« navdušil vrtičkarje in tudi kmete? Vse to in še več nas je zanimalo, zato smo se odpravili do njegove »farme« v Valburgi v bližini Medvod, kjer so najeli prostore, v katerih v pladnjih navpično redijo mokarje.
Kdaj in kako ste dobili idejo o reji mokarjev?
Tilen: Povsem po naključju. Na televiziji sem videl dokumentarne oddaje o reji mokarjev v tujini, predvsem v Franciji in na Nizozemskem. Nato sem se na spletu pozanimal o zadevi, našel na primer rejce mokarjev v ZDA, ki podrobneje prikažejo, kako se lotiti reje, kje in kaj so lahko najpogostejše težave in podobno. Spoznal sem, da je mokarje mogoče uporabiti na različne načine, in ker se v Sloveniji tega ni še nihče lotil, sem se odločil, da jih bom začel gojiti.
V Valburgi ste sredi prejšnjega leta s podporo staršev najeli prostore in začeli urejati vse potrebno za rejo. Kakšne razmere potrebujejo mokarji?
Tilen: Potrebna je kontrolirana, dovolj visoka temperatura, vlaga mora biti v določenem razponu, odvisno od letnega časa in prostora, kjer so. Pred kratkim smo na primer v prostor dodali vlažilec, saj se je izkazalo, da je zrak v času kurilne sezone preveč suh. Po drugi strani jim previsoka vlaga tudi ne ustreza.
Kakšen je njihov življenjski cikel?
Irena: Iz jajčeca se razvije majhna ličinka, ki ji radi rečejo črv, a ne gre za črva. Ličinka raste, nekje do dolžine 3,5 ali 4 centimetrov, se zabubi, iz te bube pa potem nastane hrošč.
Gnojilo fras je pridobljeno iz iztrebkov mladih mokarjev. Je popolnoma naravno, organsko gnojilo, brez dodatnih kemikalij. Je brez neprijetnega vonja, preprosto za uporabo.
Kako dolg je ta proces preobrazbe?
Tilen: Če močno posplošim, okrog sedem mesecev.
Irena: Na začetku, septembra lani, smo kupili nekaj pladnjev mokarjev. Dobili smo enako stare polodrasle mokarje. Nekateri so se zabubili po enem mesecu, nekaj pa jih je še danes »črvov«. Ni mogoče natančno predvideti, kdaj točno se bodo zabubili in bodo iz njih nastali hrošči.
Na zamudnike počakate?
Tilen: To je glavni razlog, zakaj se je treba z njimi toliko ukvarjati. Nujno je sortiranje, skoraj vsak dan. Ker so v različnih fazah, je treba ene ločiti od drugih.
Koliko je dela z njimi?
Tilen: Če bi me vprašali pred pol leta, bi vam dal drugačen odgovor kot danes. Zelo odvisno je, v kateri fazi je večina populacije mokarjev. Hranimo jih vsak dan, to lahko vzame do štiri ure časa. Njihov glavni obrok so pšenični otrobi, za dodatek pa dobijo krmno korenje. V določenih fazah pobiramo njihove iztrebke, kar je tudi zamudno opravilo. Potem so tu različna sortiranja, hroščev od bub, bub od ličink in tudi kakšen hrošč se lahko naredi vmes med ličinkami, če nisi previden. Zabubljeni so lahko nekaj dni, lahko pa skoraj ves mesec. Trenutno smo sicer v fazi, ko jih vzrejamo, povečujemo populacijo mokarjev. Zato smo pustili, da se vse ličinke razvijejo v hrošče, pobiramo jajca in jih razmnožujemo. Delamo nekakšno gensko selekcijo.
Kako se zaključi pot hrošča? Umre naravne smrti?
Irena: Glavna funkcija odraslega hrošča je – trenutno –, da leže jajčeca, da poskrbi za reprodukcijo mokarjev. Zanimivo je, da odpadka pri mokarjih praktično ni. Na koncu hrošča pojejo kokoši. Drugim živalim ne diši. Nekateri pravijo, da zato, ker oddajajo določen vonj, ki ga živali zaznajo, človek pa ne. Kuščar ga ne bi pojedel, kokoš pa.
Tilen: Da, večina jih umre naravne smrti. Manjši del, tisti, ki so v zadnjem mesecu življenja, ko ne ležejo več jajčec, pa gredo naprej za hrano za kokoši.
Kaj je torej za vas glavna uporabnost mokarja?
Irena: Trenutno so za nas najbolj zanimivi mokarjevi kakci, organsko gnojilo, ki se mu reče fras. Na videz je podobno mivki in je brez vonja. Dali smo jih v kemijsko in biološko analizo, s katero smo dokazali, da ne vsebujejo nič škodljivega, zato pa toliko več koristnih mikroorganizmov, fras je bogat tudi z dušikom, fosforjem, kalijem, magnezijem …
Opravili smo različne poskuse. Naj jih omenim le nekaj. V prsti v visoki gredi sem imela veliko strun, ki so po navadi požrle polovico sadik. Pol grede sem nato posula s frasom, polovico pa sem pustila. Nasadila sem različne sadike solat. Kjer je bil posut fras, so sadike ostale nedotaknjene, kjer pa ga ni bilo, je bilo veliko požrtega. Ko sem potem prekopala prst, se je videlo, da na delu s frasom ni bilo strun, ostali so samo deževniki. Vse strune so se premaknile na drugo stran! Zakaj? Mokarji se levijo in njihov hitinski ovoj pade v fras. Povsem mogoče je, da druge žuželke mislijo, da so v prsti tam, kjer je prisoten hitin, že druge živali, ki so napadle rastlino, zato se umaknejo na prostor, ki še ni zaseden. Po drugi strani rastline zelo dobro prebavljajo vse elemente v frasu. Sadike na prsti s frasom so bile za tretjino večje od tistih na drugi strani grede.
Test smo opravili tudi na rožah. Prijateljica je imela doma suho rožo. Posula je fras in že naslednji dan si je roža opomogla, začela je zeleneti. Prijateljica kar ni mogla verjeti.
Ste imeli fras v mislih že na začetku projekta ali ste ga odkrili pozneje, kot stranski proizvod?
Irena: Ne, to je bil naš glavni namen od vsega začetka. Opravili smo tudi vrsto raziskav. Nekatere še potekajo v vrtnarijah, analize pa so opravili tudi v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH). Možno je, da rastlina misli, da je zaradi hitina napadena, in zato več vloži v rast, posledično je pridelek večji. Fras bi bil super tudi za kmetijstvo, ampak trenutno to ni izvedljivo, saj bi potrebovali ogromne količine. Frasa pač ne moremo pridelati toliko in je v primerjavi z umetnimi gnojili tudi dražji. Naš dolgoročni cilj pa je, da bi lahko ponujali cenovno dostopne izdelke za vse, ne bi se šli neke butične proizvodnje z navitimi cenami.
Kakšno je povpraševanje po frasu?
Tilen: Po svetu je povpraševanje večje od ponudbe. V Avstraliji recimo kupujejo fras iz ZDA, saj ga doma ne dobijo dovolj. Določeno količino nameravamo prodati v Sloveniji, vrtičkarjem, s kmetijskimi zadrugami pa se pogovarjamo, da bi fras kot ekološko gnojilo ponujali kmetom. V tujino bi izvažali prek Amazona.
So mokarji zanimivi tudi kot hrana za živali?
Tilen: V osnovi so odličen vir proteinov in maščob ter aminokislin. Ampak le kot dodatek k osnovni hrani, saj so preveč kalorični, pa tudi cena je previsoka.
Irena: Ličinke mokarjev smo testirali tudi na farmi piščancev. Ponudili smo jih piščančkom. Pogin mladičev je bil za tretjino manjši kot običajno. Zakaj? Najbrž zato, ker že nagonsko kljuvajo. Namesto da bi se kljuvali med sabo, so kljuvali po mokarjih. Pa tudi zrasli so hitreje. Takšna hrana se potem odrazi tudi na kakovosti mesa. Kot dodatek pri hranjenju bodo ličinke mokarjev zanimive za ekološke kmetije. Takšen piščanec bo sicer nekoliko dražji kot v diskontih, a tudi bolj zdrav.
Ste imeli kakšne težave s pridobivanjem dovoljenj, z birokracijo?
Irena: Vse skupaj vzame kar nekaj časa. Novembra lani je na primer Evropska unija izdala direktivo, da je fras treba nujno pasterizirati eno uro pri 70 stopinjah. Klicala sem na ministrstvo in jim razložila, da smo opravili mikrobiološke analize, ki so pokazale, da v nepasteriziranem gnojilu ni nič problematičnega. Angažirali smo strokovnjaka, ki je pojasnil, da se pri pasterizaciji izgubi določen del za organsko gnojilo koristnih mikroorganizmov. Saj gre vendarle za gnojilo, nihče ga ne bo jedel z žlico. Logično, da si umiješ roke, če gnojilo trosiš po njivi. Ampak pravila EU so pač takšna. In smo nabavili pasterizator, ki ga ni mogoče kar tako kupiti v navadni trgovini.
Pa to niso edine zahteve …
Irena: Ne. Birokratskih »bistroumnosti« je bilo še nekaj. Hoteli so tudi točno narisan tloris prostorov, kje je kaj postavljeno. Narisane morajo biti tehnološke poti, kako hodi človek po obratu, pot mokarjev in tudi pot čistil.
Pot čistil? Kako to?
Irena: Pojma nimam. Razložila sem jim, da imam čistila v sanitarijah in jih vzamem, ko jih potrebujemo, potem pa pospravimo nazaj. So rekli, pustite, pustite, je že v redu. Zdi se, kot da bi se bali, da bomo v prostorih, kjer hočemo imeti le dovoljenje za pridelavo organskega gnojila, vzgajali in prodajali mokarje kot človeško hrano. Kar pa seveda ne bomo.
Tilen: Imeli smo tudi pogovore o tem, da bi potrebovali poseben prostor za pridobivanje frasa. Prostor bi moral biti ločen od bivalnega prostora mokarjev. To je seveda neizvedljivo. Na pladnju imaš milijone mokarjev …
Da bi mokarje peljali na stranišče?
Irena: Da. Kot da se krava ne bi smela pokakati na pašniku ali v hlevu. Ne predstavljam si, da bi se Tilen ob vzreji lahko sam ukvarjal še z administracijo. Zato pomagam. Za vsak obrat zahtevajo posebne prostore in posebna dovoljenja. Pa bi lahko vse to izpeljali v enem prostoru, saj ne gre za prehrano za ljudi, ampak za pridobivanje gnojila.
Skratka, trenutno imamo registrirano rejo mokarjev, imamo dovoljenje za prodajo živih mokarjev, v prihodnjih dneh pa pričakujemo izdajo dovoljenja za registracijo obrata za pridobivanje organskih gnojil. Potem lahko začnemo pakirati in razmišljati tudi o prodaji. Tilen je že izdelal prototip embalaže.
