Prikaz nasprotnih dejstev
»V Zdravstvenem domu Ljubljana zaposlenim ne prepovedujemo govoriti o razmerah, tudi v pogodbi o zaposlitvi te klavzure ni navedene, kakor je napačno navajal Svet24. Interno navodilo o posredovanju informacij iz leta 2018 v 10. členu določa, da oseba, ki poda izjavo o delu določene ambulante ali strokovnem vidiku področja določene dejavnosti, o tem predhodno seznani Službo za promocijo in odnose z javnostmi ZDL, kar ne pomeni, da potrebuje tudi privolitev te službe. V primeru, da zaposleni podaja informacijo, ki ni v povezavi z dejavnostjo zaposlenega v zavodu, pa tudi seznanitev ni potrebna. Obžalujemo, da pri pisanju članka tega niste niti poskušali preveriti v naši Službi za promocijo in odnose z javnostmi.«
Služba za promocijo in odnose z javnostmi ZD Ljubljana
Zdravstveni dom (ZD) Ljubljana je te dni prizorišče političnega boja med županom Ljubljane Zoranom Jankovićem in ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom. Slednji je namreč odredil izredni upravni nadzor, da bi lahko ugotovili, kaj je v tej ustanovi narobe, župan Janković pa naj bi mu svetoval, naj direktorico Antonijo Poplas Susič »pusti na miru«. Dogodek je potrdil tudi župan in dodal, da Antonija Poplas Susič uživa njegovo popolno zaupanje ter je odlična direktorica in izvrstna zdravnica. Ob tem je izpostavil dejstvo, da se s pomanjkanjem zdravnikov spopadamo že dalj časa in da Poplas Susičeva vodi ZD Ljubljana šele eno leto.
Direktorica se pohvali
A ko smo več zaposlenih v ZD Ljubljana povprašali, kaj je po njihovem mnenju razlog številnih odhodov zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, so vsi poleg prevelikih obremenitev omenili slab odnos direktorice do zaposlenih in pomanjkanje želje, da bi tiste, ki želijo oditi, obdržala. Sama je o tem v našem intervjuju povedala: »Glavno je lajšanje delovnih pogojev zdravnikom, ki so še z nami. Vzdrževati dobre odnose. Poskušamo preprečiti še več odhodov tako, da spremljamo situacijo po vseh enotah in preverjamo obremenitve zdravnikov. Ko vidim, da je kateri od njih v stiski, ga povabim na pogovor in preverim, kako poteka delo v njegovi ambulanti, kako se počuti, kaj bi lahko naredili drugače, da bi mu olajšali bremena. Zadovoljna sem, da so odkriti z mano. Moram tudi izpostaviti, da je komunikacija med nami vselej zelo korektna; se še ni zgodilo, da bi me kdo napadel, žalil ali kaj podobnega.«
Napadi in žaljivke
Zaposleni in ena izmed bivših zaposlenih zdravnic, s katerimi smo se pogovarjali, so nam povedali, da so v pogovorih z direktorico vpitje, napadi in žaljivke usmerjeni obratno, torej od direktorice proti zaposlenim. Slišali smo, da v pogovorih s tistimi, ki želijo oditi, ne kaže nobene pripravljenosti, da bi jih zadržala, in celo podcenjuje njihovo delo. »V najinem zadnjem pogovoru, ko se mislila, da se bova le lahko kaj dogovorili, sem imela občutek, kot da me želi odgnati, in ne zadržati,« pove zdravnica, ki je ZD Ljubljana zapustila v zadnjem letu.
Namerno uničevanje?
Eden od sogovornikov nam je zaupal, da je prepričan, da gre za namerno uničevanje ZD Ljubljana. »Tončka Poplas Susič seveda ni tako nesposobna direktorica, da ne bi znala preprečiti ali pa vsaj poskusila preprečiti odhoda številnih zaposlenih. Tudi Zoran Janković je znan kot človek, ki dobro ve, kaj se dogaja v organizacijah, ki spadajo pod okrilje Mestne občine Ljubljana, in ne verjamem, da ne ve, da ljudje množično odhajajo tudi zaradi poraznega odnosa direktorice,« nam je povedal zdravnik, ki se tako kot vsi naši sogovorniki in sogovornice ni želel izpostaviti z imenom in priimkom. Zaposleni v ZD Ljubljana imajo namreč v pogodbah o zaposlitvi tudi klavzulo, ki jim prepoveduje govoriti o delu v zavodu brez soglasja službe za stike z javnostmi.
Zakaj koncesionarji nimajo težav
Številni zdravniki so iz javnih zavodov odšli h koncesionarjem, čeprav razlik med delom v ambulantah javnega zavoda in ambulantah s koncesijo na papirju menda ni. Zdravnik koncesionar in zdravnik v javnem zavodu za storitve, ki jih opravita, zavodu za zdravstveno zavarovanje izstavita enako visok račun, glavarinski količniki so enaki, njuni fiksni stroški so bolj ali manj enaki, le da mora koncesionar poravnati še stroške najema ambulante, medtem ko to javnemu zavodu zagotovi ustanovitelj. Kot nam je pojasnil Igor Muževič, predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um, razlika nastane predvsem v organizaciji dela. Koncesionarji lahko namreč delo organizirajo v skladu z zakonom o gospodarskih družbah, kar pomeni, da lahko prosto določajo višine plač zaposlenih in zaposlujejo več zdravstvenega in administrativnega osebja, medtem ko javne zavode omejuje enotni sistem plač.
Papir pomembnejši kot zdravje
Tako koncesionarji za administrativna dela, ki so v zadnjih letih močno obremenila zdravnike oziroma izvajalce zdravstvenih dejavnosti, zaposlujejo več podpornega osebja in zdravniki se lahko posvečajo le zdravljenju. Tako opravijo več pregledov in več storitev, ki jih nato lahko zaračunajo zavodu za zdravstveno zavarovanje. Medtem se v ambulantah javnih zavodov zdravniki dušijo v opravilih, ki z zdravstveno stroko nimajo veliko opraviti. Kot nam pove Muževič, se večino časa ukvarjajo z urejanjem bolniških staležev in obrazcev potnih stroškov za bolnike, s pisanjem nalogov za prevoze z reševalnim vozilom, z dolgotrajnimi bolniškimi oziroma predlogi za status invalida ter z medicinskimi pripomočki. »Vse to lahko namesto zdravnika opravi kdo drug, saj za ta opravila ni potrebna medicinska izobrazba.«
Delo, ki ga pacienti ne vidijo
Še bolj konkretno so svoje delo opisali zdravniki ZD Ljubljana, ki so zaradi hudih kritik, ki so jih zdravniki deležni zaradi svojih zahtev, na javnost naslovili pismo. V tem so zapisali: »Ljudje ne vidijo komunikacije prek elektronskih medijev (e-pošte, portalov in podobno) in stikov prek telefonskih klicev. Isti zdravniki dnevno opravljamo preglede ljudi v ambulanti. To znese skupno več kot 70 ali 80, tudi do 120 obravnav ali še več na dan. Nekateri pacienti potrebujejo minuto, za druge pa si je treba vzeti tudi uro časa. Vsakemu se individualno prilagajamo. Isti zdravniki pregledamo enormno število izvidov, ki so nam jih poslali v ambulanto, in jih moramo umestiti v 'kontekst' pacienta. V dnevu to predstavlja vsaj 50–150 (včasih še več!) odločitev o določeni bolezni oziroma stanju. Včasih so te odločitve hipne, a so tudi življenjskega pomena. Isti zdravniki moramo vsa dognanja in predloge kliničnih specialistov pregledati in umestiti v kontekst celotne zgodbe bolnika. Pacientom moramo znova in znova razlagati pravila ZZZS – kaj se lahko opravlja na primarni ravni in kaj bi moralo biti opravljeno na sekundarni/terciarni ravni. Tretjino časa v ambulanti porabimo za administrativne zadeve (potrjevanje staležev, popisovanje medicinsko-tehničnih pripomočkov, predlogov za podaljšanje bolniškega staleža in podobno). In ne nazadnje, isti zdravniki izvajamo dežurno službo v sklopu nujne medicinske pomoči.«
