Kriza zdravstvenega sistema se vleče že več let, v zadnjih mesecih pa so razmere najbolj dramatične na področju družinske medicine. Do konca novembra je okoli 130.000 tisoč oseb v Sloveniji brez izbranega osebnega zdravnika. Potrebni so hitri ukrepi.
Uvod v kompleksno problematiko je podal dekan Medicinske fakultete v Ljubljani Igor Švab, ki je tudi sam specialist družinske medicine. Izpostavil je, da je v Sloveniji izjemno dober dodiplomski pouk družinske medicine in specializacija, oboje je vzor tudi ponekod v zahodnih državah. Težave pa se pojavijo, ko diplomanti, izobraženi specialisti, vstopijo na trg dela, kjer »svojih kompetenc ne morejo ustrezno uveljaviti«, je povedal Švab.
Izobrazba ni problem, kritične so razmere na katere naletijo mladi zdravniki. Kaj so o teh čereh povedali sami študenti, zakaj se ne odločijo za poklic družinskega zdravnika?
Marija Petek Šter, predstojnica katedre za družinsko medicino, je poudarila, da je četrtina študentov ob koncu študija izrazila željo ali vsaj razmišljala o družinski medicini. »Če bi dejansko vsi ti študenti ob zaključku študija prevzeli specializacijo družinske medicine, potem ne bi imeli težav,« je na ključno zagato pokazala Petek Šter. Nekaj so torej zgodi na poti od zaključka študija do specializacije, ko študenti v praksi spoznajo delo družinskega zdravnika.
Kaj so ključni razlogi, ki študente odvračajo od te poklicne poti? Zakaj družinska medicina ne bo njihova karierna pot?
Petek Šter je podala odgovore študentov. Glavni razlog so pogoji dela, ki ne omogočajo, da lahko svoje znanje in kompetence razvijajo do polne mere. Za številne je moteče, da se dela na več deloviščih hkrati, da so obenem v službi urgentne medicine in v svoji ambulanti. Potem so tu še administrativne obremenitve, slaba organizacija dela, svoje pa pridoda še, da kakovost in količina dela nista nagrajeni. Nekateri se tudi ustrašijo saj je za to področje potrebno obsežno znanje. Nenazadnje pa so omejene tudi finančne možnosti, saj družinski zdravniki delajo v sistemu javnega zdravstva.
Kakšne pa so rešitve?
Ukrepati je treba hitro. »Trenutno delamo v razmerah, ko je treba hkrati obravnavati štiri bolnike. Enega pred sabo, enega po telefonu, enega, ki čaka na odgovor po elektronski posti, in četrtega, ki trka ali celo razbija po vratih. Razumemo nezadovoljstvo ljudi, ne razumemo pa tega, da se ves gnev zliva na zdravnike,« je povedal predsednik združenja Aleksander Stepanovič.
Števila zdravnikov družinske medicine ni mogoče hitro povečati, zato je po mnenju združenja treba prilagoditi način dela, prav tako ni rešitev v tem, da se bolj obremeni tiste, ki še vztrajajo v sistemu. »To je tako, kot da bi reševalcem naročili, da na nosila z nosilnostjo 100 kilogramov naložijo osebo s 150 kilogrami. Ni varno ne za paciente niti za osebje,« je opozoril Stepanovič in dodala, da del rešitve vidijo v sodelavcih v zdravstvenih timih, ki bi lahko prevzeli del tega bremena. Za začetek bi povečali kader na eno diplomirano medicinsko sestro na tim. Tem sodelavcem je treba prenesti kompetence in pooblastila za samostojno in odgovorno opravljanje določenih del in nalog, kot so vodenje urejenih kroničnih bolezni. To delno sicer že poteka, dodatno pa bi prenesli še predpisovanje nekaterih medicinsko-tehničnih pripomočkov, nalogov za prevoze in odobravanje kratkotrajnih bolniških staležev.
Administrativne zadeve, ki niso neposredno povezane s strokovnimi odločitvami, pa naj prevzame Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, predlagajo. Želijo si tudi poenotenja informacijskih sistemov na nivoju države.
Nujna se jim zdi ločitev nujne medicinske medicine. »Delo na dveh ali celo več deloviščih hkrati je s strokovnega in človeškega vidika nevzdržno, krati pravice bolnikom in izčrpava že tako preobremenjen družinske zdravnike, ki morajo v okoljih, kjer to še ni urjeno, ob klicu zapustiti ambulanto in na terenu reševati urgentno situacijo,« je še izpostavil Stepanovič.
Podpirajo fleksibilne oblike dela, po besedah Stepanoviča pa kratkoročno ne bo šlo brez "uvoza" tujih zdravnikov, ki pa jim je treba ponuditi dobre pogoje za bivanje, ustrezno plačilo in prilagoditi zahtevano raven znanja jezika, ki je potrebna za komunikacijo z bolniki.
Predlagajo tudi štipendije za tiste študente, ki se bodo določeno število let po končani specializaciji delali na področju družinske medicine v javnem zdravstvu.
