V pogovoru se je dotaknil tudi odnosa med SDS in NSi. Predsednik SDS Janez Janša je po njegovem mnenju v zadnjem desetletju sicer največje darilo za levi politični pol. »Levici je omogočil, da je bila vsebinsko popolnoma prazna. Kaj je ponudil Robert Golob, Marjan Šarec, Miro Cerar, Šarec ali Zoran Janković? Ničesar resnično vsebinskega, da bi državo potegnilo naprej,« je pojasnil.
Pred pol leta ste se iz vlade preselili v opozicijo. Kako ste se navadili na spremenjeno vlogo? Je težji prehod iz vlade v opozicijo ali obratno?
Prvi dnevi so bili kar malce težki. Imel sem nenavaden občutek. Iz ritma, ko imaš obveznosti natlačene od osmih zjutraj do devetih, desetih zvečer in se je nenehno mudilo, naenkrat padeš v luknjo, ko imaš več časa. Dvakrat se je celo zgodilo, da sem prišel domov ob štirih, petih in sem imel slabo vest. Spraševal sem se, ali je kaj z menoj narobe ali premalo delam. Žena me je nato potolažila, da normalni ljudje ob tem času prihajajo domov in da je vse v redu.
Ker sem večino časa preživel v opoziciji, sem se hitro ponovno postavil na noge. In spet plavam kot riba v vodi. Imamo res močno poslansko skupino, najmočnejšo do zdaj. V njej so trije nekdanji ministri, štirje zelo izkušeni poslanci in nekdanji župan. Gre za močno ekipo, s katero je veselje delati.
Zelo pa sem zadovoljen, da imam zdaj več časa za družino, da lahko več časa posvetim tudi mojim trem otrokom. Čas res hitro beži. Imel sem slabo vest, po ministrovanju. Ko sem postal minister, je bil moj najmlajši sin še v plenicah, ko sem končal, se je že samostojno vozil s kolesom brez koleščkov. Vmes mi veliko manjka, zdaj poskušam malce nadoknaditi za nazaj.
Če primerjava aktualni sklic državnega zbora in raven komunikacije s prejšnjim mandatom, kakšni so vaši zaključki? Se je kaj spremenilo?
Bolje je, kot je bilo. Opozicija KUL je bila izjemno agresivna, pri tem je uporabljala težke besede, a je za takšen pristop plačala tudi visoko ceno. Dve izmed teh strank sta padli iz parlamenta, dve pa sta bili na robu. Mislim, da ljudje ostro, agresivno, včasih tudi vulgarno komunikacijo ne nagrajujejo. Zavedam se, da so bile ob koncu prejšnjega mandata posebne okoliščine. Bližale so se parlamentarne volitve, kar je za določen del političnega prostora prineslo dodatno nervozo. Če primerjam zadnjih šest mesecev prejšnjega mandata s prvimi šestimi meseci tega mandata, je stanje zdaj zagotovo boljše.
Kakšna je vaša ocena dela vlade v prvih šestih mesecih?
Veliko lepih besed in malo konkretnih dejanj. Če sem zelo konkreten. Napovedano je bilo 30 dni do specialista, do zdravnika. Zdi se, da bomo kmalu potrebovali 30 dni do družinskega zdravnika. Morda pozneje 30 dni do urgentnega zdravnika. Naš zdravstveni sistema razpada pred našimi očmi. Pravih rešitev pa vlada še vedno ni predstavila. Gospodarstvo opozarja, da s ponujeno pomočjo vlade ne more preživeti. Kljub subvencijam so za gospodarstvo cene elektrike še vedno previsoke. Obljubljenih je bilo 10 tisoč stanovanj. Kje so? Poslabšujejo se obrambne zmogljivosti države. V zunanji politiki ni ambicioznosti, ni inovativnosti. Ilegalne migracije se eksponentno povečujejo. Je pa vladi uspelo zvišati davke oziroma znižati plače.
Pred dnevi ste bili precej kritični do kadrovskih potez Golobove vlade.
Spomnite se predsednika vlade, ko je ustanovil Gibanje Svoboda. Takrat je prišel pred vas novinarje in dejal: »Mi bomo drugačni.« In potem pride pismo ministrice za notranje zadeve in ugotovimo, da niso drugačni, ampak enaki. Pri revanšizmu v policiji celo hujši. Ko je v javnost prišlo pismo ministrice Tatjane Bobnar, je postalo jasno, da so vse visokoleteče besede o drugačnosti in novi politiki le prazne besede.
Po vaši oceni je torej Gibanje Svoboda bolj agresivno pri kadrovanju v policiji, kot je bila SDS v prejšnji vladi?
Da. Razlika je bila, da so se v času naše vlade menjavale dogajale, ko so mandati potekli. Takrat je SDH kadroval v državnih podjetjih. V času zdajšnje vlade pa se postopke menjav pospešuje. Dogaja se intenziven revanšizem v javnih podjetjih, v javni in državni upravi. Pri kadrovanju ni ključna strokovnost, kot je bilo obljubljeno, ampak lojalnost. Pri številnih imenovanjih ne vidim strokovnosti, vidim pa osebne, družinske in prijateljske vezi s tistimi, ki so trenutno v vladi.
Opozicijske stranke ste se na odstop ministrice za notranje zadeve odzvale precej zadržano. Zakaj?
Rekel bi, da je z odstopom ministrice Bobnarjeve zdajšnja vlada izgubila sij obljubljene drugačnosti in kompetentnosti. Vlada je s tem odstopom postala popolnoma enaka vsem predhodnim vladam, ki se soočajo z nesporazumi v koaliciji, razlikujejo pa se v tem, kako te težave rešujejo. Dogajanje okrog ministrice Bobnarjeve seveda spremljamo, nismo pa obračali plošče samo zato, ker zdaj kritizira predsednika vlade. S politikami ministrice Bobnarjeve se nismo strinjali. Ne moremo podpirati tega, kar je počela na meji ali v povezavi z migrantsko politiko. Ne strinjamo se z njenimi politikami, ji pa ne oporekamo strokovnosti. Vsekakor ji priznavamo pogum, da je politične pritiske razkrila in obelodanila. Verjamem, da bi bilo zanjo najlažje, da bi odstopila iz tako imenovanih osebnih razlogov, a je s tem razkritjem pokazala veliko stopnjo poguma.
Vaša stranka je bila precej kritična do načrtovanih sprememb zakona o finančni upravi, ki bi omogočale sledenju tovora.
Da bi se v demokratični državi lahko sledilo, tudi zgolj tovoru, brez sodne odredbe, se nam zdi nedopustno. Podpiramo, da ima država močna orodja za pregon zlikovcev in kriminalcev, vendar morajo biti ta orodja pod budnim demokratičnim, sodnim nadzorom. O čem govorim? Furs se je branil, da bi lahko sledilne naprave namestili zgolj na tovor, ki potuje po Sloveniji. S tem nimamo težav, težava pa je, da bi o namestitvi odločali sami. Po našem mnenju bi lahko o namestitvi izključno odrejalo sodišče na podlagi sodnih odredb. To je standard v demokratičnih družbah. Za vsako tajno sledenje, tajno prisluškovanje, mora imeti represivni organ države sodno odredbo. Pika. Od tega ne bomo odstopali.
Če bo torej takšna rešitev sprejeta, se nam obeta nov referendum.
Še pred tem je možnost veta državnega sveta. Glede na to, da je zakon podprla samo Svoboda, obstaja zelo velika verjetnost, da bo zakon pri ponovnem glasovanju padel. Koalicija ima večino in s svojo večinsko močjo poskuša uveljaviti to rešitev, opozicija pa ima v rokah proceduro. To je njena edina moč, ker nima večine. V demokratičnih državah od Amerike do Evrope je standard, da lahko opozicija uporabi vse procesne možnosti, da zaustavi slabe in škodljive predloge. To bomo tudi storili.
Omenili ste področje energetike. Nekateri so bili presenečeni, ker premier v svojem nastopu pred Evropskim parlamentom ni omenil drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem.
Področje energetike je naše največje razočaranje. Vsi smo imeli velika pričakovanja glede jasnih in učinkovitih rešitev, saj predsednik vlade izhaja iz energetike, namesto tega smo dobil meglene, površne in neoprijemljive rešitve. Za slovensko gospodarstvo je elektrika še vedno predraga. Nerazumljivo je, da lahko v zahodnem svetu države z inovativnimi ukrepi gospodarstvu omogočajo elektriko pod 200 evri na megavatno uro, v Sloveniji pa je gospodarstvo jasno povedalo, da kljub predlogom vlade, da bi dali posebno subvencijo, cena za megavatno uro ne bi bila nižja od 300 evrov. Če slovensko gospodarstvo plačuje za polovico višjo ceno elektrike kot Zahod, potem ne more biti konkurenčno.
Osnovni predlog trenutne vlade je bil, da se bo pomoč delila prek subvencij, kar se nam zdi nepotrebna birokracija. Država mora davke najprej pobrati, da jih lahko po tisoče postopkih deli podjetjem. V Novi Sloveniji smo za preprostejšo rešitev. Država naj regulira ceno za mala in srednja podjetja, razliko pa iz proračuna plača dobavitelju neposredno. S tem ne bi imeli zapletenih postopkov, povezanih s subvencijami, temveč preprost postopek. Zadeva bi bila predvidljiva za gospodarstvo, podjetja bi na podlagi regulirane cene lahko načrtovala in predvidevala, hkrati bi bila za državo preprostejša rešitev.
Omenili ste jedrsko energijo. To je drugo razočaranje. Jasno je, da če želi biti Slovenija v prihodnosti energetsko samozadostna, je drugi blok jedrske elektrarne nuja. Postavimo zadeve v kontekst. Če se je naša vlada odločila, da bomo do leta 2033, to je v dobrih desetih letih, opustili termoenergijo in zaprli TEŠ6, je nujno in neobhodno, če želimo biti samozadostni in imeti čisto energijo, da moramo zgraditi drugi blok jedrske elektrarne. Naša vlada in naš minister Vrtovec sta izdala okoljsko dovoljenje, Golobova vlada pa je postopke zamrznila, kar se mi zdi zelo nespametno. Še zlasti ob dejstvu, da se je jedrska energija v zadnjih letih bistveno izboljšala. Bolj je varna, na voljo je več proizvajalcev. Pri sosedih Hrvatih imamo tudi zainteresirane soinvestitorje. Zame je popolnoma nelogično, da ne gremo intenzivno v izgradnjo drugega bloka.
Če povzamem pod črto, v desetih letih naj bi prenehali uporabljati termoelektrarne, najmanj deset let pa je potrebno za izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne. Če želimo torej Sloveniji dobro, bi morali že danes začeti ta projekt, a se žal vlada ne ukvarja s tem.
Kakšne so po vaši oceni možnosti za določene spremembe ustave v tem mandatu, za sprejem katerih je potrebna dvotretjinska večina v parlamentu? Sami ste že podali predloge, o čem ste se pripravljeni pogovarjati. Kakšni so odzivi?
Nova Slovenija je dala predlog šestih ustavnih sprememb, zdaj o njih potekajo razprava in pogovori. Za tri imamo relativno dober občutek.
Katere tri?
Mislim, da se je oblikovala neka večina glede poenostavitve postopka oblikovanja vlade. Da bi bil hitrejši in enofazni. V prvih posvetih se je nakazovalo, da bi se lahko ta proces od volitev do oblikovanja vlade zelo skrajšal, kar je dobro za državo. Zdi se mi, da je kanček možnosti tudi pri spremembah postopka imenovanja sodnikov. Tukaj bo glavni kamen spotike, kdo bi bil glavni predlagatelj imenovanj. Mi zatrjujemo, da v sodnem svetu sodniki sami ne morejo imeti večine. S kančkom možnosti je tudi poenostavljanje objavljanja lokalnih predpisov, pri vprašanju spremembe volilnega sistema bodo pogajanja dolgotrajnejša in napornejša. Bistveno je, da je bila ustavna komisija ustanovljena, postopki potekajo, kam pa nas bodo pripeljali, bo pokazal čas.
Državnega sveta (spet) ne bomo ukinili?
Državni svet je drugi dom oziroma zgornji dom našega parlamenta. Takšen, kakršen je danes, ni optimalen. Imamo dve možnosti, ali ga ukinimo ali pa mu povečamo pristojnosti. Za zdaj je politika pri tem vprašanju še najbolj razdeljena. Pričakujem, da v tem mandatu državnega zbora ne bo velikih premikov glede državnega sveta. Še zlasti ker je koalicija napovedala, da ne bo prišlo do ustanovitve pokrajin. Možnost je namreč bila, da bi državni svet ukinili in ustanovili svet pokrajin. Tukaj ne pričakujem večjih premikov.
Kako poteka sodelovanje v opoziciji? Po prehodu se je odnos med SDS in NSi zaostril, zakaj?
To, kar se dogaja, ni nič nenavadnega in niti nič nepričakovanega. Nova Slovenija je bila v vladah vedno kredibilen, korekten in učinkovit partner. Partnerjem, s katerimi smo v koaliciji, nikoli ne skačemo v hrbet. To je dobra plat NSi, ki jo ceni vsak, ki z nami sodeluje. V vseh vladah smo korektno sodelovali, tudi ko je bilo trdo in težko. Naši partnerji so se lahko vedno zanesli na nas, da bomo zadeve izpeljali do konca.
Potem pride čas opozicije, ko se naši partnerji zelo pogosto do nas obnašajo nepartnersko. V prvi Janševi vladi smo na primer plačali visoko ceno in celo izpadli iz parlamenta.
Po drugi Janševi vladi smo bili napadeni zaradi arhivov in zakona o dostojnem pokopu. Danes vidimo, da smo imeli prav, saj se pišejo krasne zgodovinske knjige in se končno vojna grobišča ter morišča po Sloveniji urejajo. Po tretji vladi pa smo bili napadeni zaradi razdelitve določenih mest v državnem zboru.
Trenutna razdelitev je takšna, kot je bila v preteklosti. Razmerje, kot je danes, je enako kot v Šarčevi vladi, ko smo bili v opoziciji. To pomeni, da je imela največja opozicijska stranka od treh pozicij – podpredsednik državnega zbora, predsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter komisija za nadzor javnih financ – dve mesti, mi pa eno. Tudi zdaj smo mandat začeli tako.
Zdi se, kot da bi SDS želela ohraniti nadzor nad NSi tudi, ko je v opoziciji.
Nekateri v SDS težko sprejemajo, da je Nova Slovenija samostojna in neodvisna stranka. Če bi o vseh stvareh enako mislili, to pomeni, da ne bi potrebovali dveh strank, ampak bi imeli eno stranko. Sprejeti bodo morali, da mislimo s svojo glavo in da se o marsikateri stvari drugače odločamo, zato tudi sta dve različni stranki.
Še vedno vztrajate, da v vladi, ki bi jo vodil Janez Janša, ne bi sodelovali?
Kar smo rekli, smo rekli in tega se bomo tudi držali. To ni zadeva, ki bi zrasla na mojem zeljniku. O teh stvareh smo se temeljito pogovorili v stranki. Se pa vidi, da se že midva zdaj preveč ukvarjava z SDS in Janezom Janšo, podobno kot celotna Slovenija in politika. Posledica ukvarjanja z Janezom Janšo pa je, da se ne ukvarjamo z realnimi problemi, ki jih Slovenija ima. Namesto da bi se ukvarjali z reformami, kako Slovenijo peljati naprej in kakšne so mogoče rešitve, da Slovenija postane ena najrazvitejših držav. To pripelje do tega, da zadnjih deset let ves čas dobivamo stranke novih obrazov, ki so vedno stranke novih razočaranj. Te muhe enodnevnice pripeljejo do tega, da so vsebinsko prazne, Slovenija pa ne naredi potrebnih reform, zato kot država stopicamo. Na neki točki je treba reči, dovolj je. To smo rekli in to smo rekli izključno zato, ker si želimo, da desna sredina v Sloveniji znova zmaguje. To je zdravilo za demokracijo. Nova Slovenija bo alternativa Golobu in Janši.
V 30 letih levica premočno vodi, zdi se mi, je to slabo za Slovenijo. Zdrave družbe so tiste, v katerih se politiki menjajo na oblasti. Hkrati je ta tekmovalnost zdravilna tudi za politični sistem, saj vse stranke sili, da ponujajo dobre rešitve. Zdajšnjo stanje pa omogoča, da nekateri zmagujejo na strahu pred nekom, ne pa na tem, kaj želijo ponuditi Sloveniji.
Vendar, ali ni k temu, da so na oblasti večinoma leve stranke, največ prispeval prav Janša?
Imate prav. Če pogledate zadnje desetletje, je Janez Janša darilo za levico. Levici je omogočil, da je bila vsebinsko popolnoma prazna. Kaj je ponudil Robert Golob, Marjan Šarec, Miro Cerar, Šarec ali Zoran Janković? Ničesar resnično vsebinskega, da bi državo potegnilo naprej. Šlo je za nasprotovanje enemu človeku. Na te stvari v NSi žal nimamo vpliva, imamo pa vpliv na to, koga mi podpremo za predsednika vlade in s kom smo mi pripravljeni iti v koalicijo. To je naša odločitev in tega nam druge stranke ne morejo določati ali oporekati. Enako ne moremo mi drugim strankam določati, kdo naj se upokoji, kdo naj bo predsednik in kdo ne. Bolj transparentni ne bi mogli biti. To nismo naredili ob koncu mandata, ker bi kdo rekel, da to delamo iz oportunih razlogov, temveč na začetku mandata, da se bodo lahko stvari v naslednjih treh letih čistile in konsolidirale.
