»Na ta dan sem sedela pred domačo hišo, imeli smo obiske, ko sem na enkrat začutila, da me je v desni nogi nekaj oplazilo. Koža je postala trda, kot bi bila slonova, in popolnoma neobčutljiva. Lahko bi se pičila vanjo, pa ne bi čutila prav ničesar. Sprva sem menila, da bo vse skupaj minilo, zato teh čudnih simptomov sploh nisem nikomur omenjala. Naslednji dan sem se šepajoče na eno nogo odpravila na jutranjo telovadbo. Tam pa so me preostale telovadke nagovorile, da bi vendarle bilo dobro, če bi poklicala svojo zdravnico,« tako se Marija spominja prvih trenutkov svoje bolezni, za katero ni slišala še nikoli prej.
Ker je bil čas covida, je bilo skoraj nemogoče priklicati osebnega zdravnika in se naročiti na osebni pregled. Po treh dneh, ko je bilo njeno zdravstveno stanje slabše, so jo sprejeli v UKC Maribor, kjer so jo pregledali in poslali domov z napotnico za magnetno resonanco. Na slikanje so jo naročili razmeroma hitro, vendar ni več zdržala – bolečine so se stopnjevale, komaj se je še premikala.
Ponovno je poklicala osebno zdravnico, ji znova pojasnila težave in prosila za pregled. »Zdravnica je ocenila, da je nekaj res zelo narobe, zato me je nemudoma napotila na kliniko za nevrologijo v Mariboru. Tam so mi sprva vsi rekli, da bo vse v redu in da bom hitro šla domov. Že čez nekaj dni pa sem obležala, najhuje pa je bilo, da nisem več čutila desne roke. Zdravniku sem rekla, da nimam več roke, da je več ne najdem. No, takrat pa so mi naredili vse preiskave in magnetna resonanca je pokazala vnetje hrbtenjače. Nihče mi ni znal pojasniti, zakaj se mi je to zgodilo. Vnetje bi sicer lahko bilo posledica herpesov, s katerimi se spopadam že leta, mogoče tudi pika klopa.«
Najbolj neznosni so bili krči
Marija je na nevrološkem oddelku v Mariboru ostala skoraj dva meseca. Najbolj boleči in neznosni so bili krči, ki so jo spremljali večkrat na dan. Najprej se je bolečina začela v levi nogi in se postopoma dvigala vse do glave, nato pa še z nekoliko večjo močjo po desni strani telesa, ki je bila bolj poškodovana. Zdravniki so ji predpisali zdravljenje s kortikosteroidi, ki so pripomogli k temu, da so v nekaj mesecih krči izzveneli. Še vedno pa se vsakodnevno spopada z občutki mravljinčenja, obe roki in nogi sta izjemno težki, kot bi bili iz svinca, pod kožo so obloge (stisnjeni živci), okoli trebuha pa jo utesnjuje »obroč«. »Moja desna stran telesa je vroča, leva pa hladna, kar je najbolj opazno med tuširanjem. Na prstih obeh rok občutim 'zimsko ivje', čeprav so moje roke v resnici tople,« opisuje Marija, ki je najbolj vesela, da je po zdravljenju v Soči vstala z invalidskega vozička, da lahko s pomočjo opore in rolatorja hodi. Počasi se izboljšujejo tudi občutki v desni roki, vendar mora biti pri prijemanju stvari zelo previdna, da jih ne zlomi. »Zdravnik mi je dejal, da bodo nekatere posledice bolezni ostale. S tem sem se nekako sprijaznila, pa tudi z vsemi temi neprijetnimi občutenji v telesu. Kaj drugega mi niti ne preostane.«
Velika pomoč družine
Marija, ki bo drugo leto praznovala 70. rojstni dan, je kljub bolezni ostala optimistična in polna upanja ter volje do življenja. Prizna, da je včasih zelo težko, vendar poskuša ostati trdna in močna. Skoraj vsak dan se trudi telovaditi, vozi sobno kolo, ob lepem vremenu pa se sprehodi po domačem dvorišču. Čas si krajša s prebiranjem časopisa in gledanjem televizije, v veliko podporo ji je njena družina. Mož je prevzel vsa gospodinjska opravila, sin Gorazd in hčerka Klavdija sta največkrat zadolžena za prevoze, med vikendom jo velikokrat obiščejo vnuki. »Upam, da bom v prihodnje okrevala do te mere, da bom lahko znova vozila avto. Ker mož nima vozniškega izpita, sva odvisna od drugih. Zelo pogrešam tudi našo skupno telovadbo v Skorbi in kegljanje, ki mi je res bilo vsa ta leta v veliko veselje. Moje športne kolegice niso pozabile name. Pridejo pome in zelo rada si ogledam katero izmed tekem. Z veseljem se odzovem tudi vabilom na dogodke naših domačih društev.«
Marija se je že včlanila v Društvo paraplegikov Podravja, na pridobitev statusa invalida pa še čaka.
......
15 odstotkov prebivalcev je invalidov
Organizacije invalidov in tisti, ki skrbijo za spoštovanje njihovih pravic, so ob mednarodnem dnevu invalidov opozorili, da so invalidi pogosto žrtve diskriminacije in tvegajo socialno izključevanje. Enakopravno sodelovanje na številnih področjih življenja pa jim otežujejo tudi različne ovire, so opomnili v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS). Pri tem so nujne spremembe, ki bodo invalidom omogočale bivanje v prilagojenem stanovanjskem okolju po lastni izbiri. Hkrati pa je treba razvijati primerne socialne storitve in osebno asistenco, ki bodo invalidom nudile podporo pri neodvisnosti in aktivnem vključevanju v zasebnem in družbenem življenju. Spremembe so nujno potrebne tudi pri večji integraciji invalidov na trg dela v običajnem delovnem okolju, nove opredelitve posebnih oblik zaposlovanja invalidov. Invalidi sicer predstavljajo 15 odstotkov svetovnega prebivalstva ali približno 1,2 milijarde ljudi. Kot največja družbena manjšina ne želijo biti spregledani del družbe.
