Javno zdravstvo razpada v vseh segmentih. Ogrožen je obstoj urgentnih ambulant; predlog delovne skupine zdravstvenega ministrstva o reorganizaciji mreže nujne medicinske pomoči namreč predvideva njihovo ukinjanje, kar pomeni, da bi v nekaterih slovenskih krajih izgubili dežurnega zdravnika in bi, če bi potrebovali nujno pomoč, prihajal od drugod, kar pomeni tudi podaljšanje odzivnega časa. Ker šteje vsaka minuta, se ta sprememba ne sliši najbolje …
V težkem položaju je tudi bolnišnična dejavnost. Zdravnika na vodstvenih položajih novomeške bolnišnice Boštjan Kersnič in Živojin Stevanović sta za naš časnik septembra posredovala skrb vzbujajočo vest, da kolapsirajo tudi slovenske bolnišnice in da bi moralo »slehernega Slovenca upravičeno skrbeti, kako bo poskrbljeno za njegovo zdravje«. Najbolj ju skrbi obstoj perifernih bolnišnic. »V trenutnem sistemu financiranja ne bodo 'preživele', čeprav na njih sloni zdravljenje slovenskega naroda,« sta dejala. Več v tem članku.
Zdravstveni dom so kar zaprli
Nato so tu težave kar 100.000 ljudi brez osebnega zdravnika. Najhuje je trenutno na območju Ljubljane, kjer so se v enem letu zvrstili številni odhodi zdravnikov iz Zdravstvenega doma (ZD) Ljubljana; enote Šiška, Bežigrad in Fužine so zaradi izgub v hudih težavah. Katastrofalna je nedavna informacija, da so morali enega od ljubljanskih zdravstvenih domov, ZD Polje, celo zapreti in 11 tisoč pacientov preusmeriti v ZD Fužine, ki je že sicer preobremenjen, zaradi lastnih kadrovskih težav.
Zgodb o takšnih in drugačnih negativnih izkušnjah v zdravstvu je ogromno. O njih Slovenci najbolj množično pripovedujejo na družbenih omrežjih. Na Twitterju je denimo znani slovenski strokovnjak s Kemijskega inštituta, Roman Jerala, objavil, da so trije v njegovi družini dobili obvestilo iz ZD Vič - Rudnik v Ljubljani, da je prišlo do prekinitve izbire osebnega zdravnika in da nadomestnega nimajo.
Rešilca niso hoteli poslati
Na Facebooku odmeva zgodba o sporni obravnavi udeleženca resničnostnega šova Ljubezen po domače, Goričana Draga Kosmača, ki je bil v življenjsko ogrožajoči situaciji. Ko je klical pomoč, so ga dispečerji odpravili na nedopusten način.
Kosmač se tisti dan ni počutil najbolje. Izmeril si je krvni tlak in ugotovil, da je precej povišan; sistolična vrednost je bila 168 mmHg, diastolična pa 114 mmHg. Imel je tudi bolečine za levim očesom in na splošno po levi strani glave. Posumil je, da bi lahko bilo kaj resnega, zato je poklical na 112 in zaprosil za rešilca.
Ko se je na številki 112 oglasil dispečer, je Kosmač doživel neprijetno presenečenje. Dejal mu je namreč, da ni upravičen do rešilca in naj pokliče taksi. V stiski se je nato moral organizirati sam. Obrnil se je na prijatelja, ki ga je nato na urgenco šempetrske bolnišnice iz Renč, kjer stanuje, odpeljal kar sam.
Kasneje se je izkazalo, da je bilo zdravstveno stanje skoraj 70-letnega Kosmača še kako resno; ugotovili so, da je doživel možgansko kap. Za nekaj dni so ga hospitalizirali. Zdaj je že v domači oskrbi.
Stavka leta 1996
Simon Podnar, strokovni direktor Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, je na Twitterju pod zahtevnim dogajanjem v zdravstvu potegnil črto in dejal, da je »po desetletjih paliativne oskrbe slovensko zdravstvo pred vrati hospica. Njegovi organi odpovedujejo eden za drugim: družinska medicina, urgenca ... Čakalne dobe se daljšajo, zdravstveni kader ga zapušča. Čas je za akcijo. Čas je, da zdravniške organizacije stopijo skupaj in izberejo zdravstveni sistem ene od držav, kjer ta odlično deluje (Nizozemska, Švica, Avstrija), nato pa od vlade zahtevajo, da regulativo izbranega sistema v celoti prenese k nam. Brez izgovorov in izjem.« Dodal je: »Odklonimo pa vse dodatno, večinoma nepotrebno administriranje. Po desetletjih čakanja nam mora biti jasno, da politika sama od sebe zdravstva ne bo uredila! Zdravniška stavka leta 1996 ni uspela zato, ker bi Drnovškovo vlado skrbeli pacienti, ampak zato, ker družinski zdravniki niso izpolnjevali bolnišniških listov.«
