Gabrijela Čoklc je že več kot 25 let zaposlena na Centru za socialno delo Celje. Zadnjih 12 let je koordinatorica za preprečevanje nasilja v družini in vodja interventne službe. Njeno delo je vpeto v takojšnjo pomoč žrtvam nasilja, pogovarja se tudi s povzročitelji nasilja, ki jim je izrečen ukrep prepovedi približevanja. Njen delovnik je kdaj dolg tudi 24 ur, saj se v sklopu interventne službe Centra za socialno delo Celje s sodelavkami odziva na primere nasilja, ki se zgodijo. Ne glede na čas, vikende in praznike. Je vezni člen med vsemi ustanovami, ki pomagajo žrtvam, sodeluje na timskih sestankih in v tako imenovanih multidisciplinarnih timih, v katere so vključeni policija, šolstvo, zdravstvo ... Zaradi svojih izjemnih izkušenj je kot soavtorica sodelovala tudi pri oblikovanju in posodabljanju strokovnih izhodišč za obravnavo in zaščito žrtev nasilja na centrih za socialno delo.
Z nasiljem se srečuje vsak dan, saj je njeno poslanstvo pomagati žrtvam. A pri tem sliši in vidi marsikaj. Predvsem – realno sliko nasilja na Celjskem.
Ali se družba sploh zaveda, da je nasilje nad ženskami resen problem?
Glede na podatke, ki jih razkrivajo razne, sicer redke raziskave, se ne zavedamo, da je nasilje problem celotne družbe, in ne le posameznika. Skrb vzbujajoča je predvsem informacija, da je prijavljen le majhen delež nasilja. Torej je nasilje še vedno skrito med štirimi stenami domov. Tam, kjer bi se morale ženske počutiti najbolj varne, ljubljene in spoštovane ...
Smo v Sloveniji še vedno preveč strpni do nasilja?
Strpnost do nasilja je prevelika, in to se odraža v vsakdanjem življenju. Nasilja raje ne prijavljamo, čeprav zanj vemo. In če pogledamo ter preberemo razne komentarje na spletu, ki se nanašajo na nasilje, je več kot jasno, kakšen je v družbi odnos do nasilja.
Statistika kaže, da so v 90 odstotkih povzročitelji nasilja moški in da je umorov največ znotraj družine. To velja tudi za celjsko regijo.
V vseh primerih nasilja v partnerskih razmerjih gre za zelo zapletena vprašanja, s katerimi se ukvarjamo različni strokovnjaki in različne institucije. Kot nam razlaga raziskovalka področja nasilja v družini in intimnopartnerskih umorov dr. Jasna Podreka, je ključnega pomena prijava. Treba pa je raziskati, katere so pomanjkljivosti v sistemu zaščite žrtev nasilja. V procesu obravnave žrtve nasilja moramo pridobiti čim več informacij, prepoznati dejavnike tveganja in prepoznati nevarnosti, ki jim je žrtev nasilja izpostavljena.
Veliko smo v zadnjih letih govorili, da je epidemija poglobila vse vrste nasilja. Ga je res ali je bilo prej nasilje le bolj skrito?
Ko smo na podlagi obravnavanih primerov ugotavljali, ali je epidemija nasilje poglobila, ali ga je bilo v družinah pred epidemijo več ali manj, smo prišli do spoznanja, da je v največ primerih nasilje v družini bilo prisotno že pred epidemijo. Je pa nato obdobje epidemije s svojimi posebnostmi – ukrepi, ki smo jih bili deležni vsi, slabe odnose, spore in nasilje v družini le še poglobilo. Menim, da je še veliko nasilja skritega in neprijavljenega.
Kaj pa struktura ali način nasilnih dejanj? Se je tu v zadnjih letih kaj spremenilo?
Odkar delam na področju obravnave nasilja, velika večina žrtev pove, da so bile najprej deležne psihičnega nasilja, ki je tudi zelo razširjeno in se začne dogajati pravzaprav zelo prikrito in neopazno. Psihično nasilje je lahko izraženo z besedami, pa tudi s tišino ... Pogosto je prisotna popolna prevlada tistega, ki psihično nasilje izvaja, in se mu žrtev v celoti podredi. Vse to se nato stopnjuje s fizičnim, ekonomskim in spolnim nasiljem. Gre za preplet več oblik nasilja. Dlje časa ko je žrtev v takšnem odnosu, težje se odloči za prijavo. So pa vedno pogostejši primeri, ko žrtve nasilje prijavijo ob prvem nasilnem izpadu in veliko lažje zapustijo nasilnega partnerja, saj nasilje še ni pustilo posledic na žrtvinem zdravju. V zadnjih letih je več tudi nasilja na spletu. Pojavljajo se objave zasebnih, intimnih fotografij in posnetkov na spletu, ki jih povzročitelji pogosto objavljajo iz maščevanja, da bi tako prizadeli in ponižali žrtve.
Mnogi mislijo, da je nasilje med partnerjema samo v socialno šibkih družinah. Obstaja enoznačen odgovor na vprašanje, kakšen je sploh profil povzročitelja nasilja?
Ne, ne obstaja. Ugotavljamo, da je uporaba nasilnih vzorcev ravnanja v družini prepletena in na neki način omogočena z zapleteno dinamiko odnosov, ki se odvija na ravni posameznika, na ravni družine ter na širši družbeni ravni. Starost povzročiteljev nasilja je od 15, 16 let pa vse tja do 80 let. Ravno tako ne drži trditev, da je nasilje prisotno samo v socialno šibkih družinah. Iz raziskave, ki je bila narejena že leta 2010 v Sloveniji, je bilo razvidno, da je bilo 90,8 odstotka povzročiteljev nasilja moških, večinoma so bili bolje izobraženi, največ jih je bilo s končano srednjo šolo, ter da je bilo le 1,4 odstotka brezposelnih. Torej med povzročitelji nasilja najdemo osebe vseh stopenj izobrazbe, različnih družbenih razredov, različne starosti ...
V zadnjih letih je opaziti porast števila družin, ki so se v Slovenijo preselile iz drugih držav. Te družine imajo tudi drugačno kulturo odnosov. Se to pozna morda v povečani stopnji nasilja nad ženskami?
Res opažamo v našem okolju porast števila družin, ki so se preselile iz drugih držav, in res je tudi, da na centrih obravnavamo tudi družine, ki so so v Slovenijo preselile v zadnjih letih. Ker smo pri obravnavi večkrat naleteli na osnovno težavo pri medsebojni komunikaciji – zaradi neznanja jezika –, nas je zaskrbelo, kako ženske, ki pridejo v Slovenijo, seznaniti z možnimi oblikami pomoči v primeru, da so žrtve nasilja v družini. Sumimo namreč, da se znotraj teh družin dogaja nasilje, ki je prikrito in za katero ne izvemo. Odnosi v družini so patriarhalni, v njih ženska nima nobenih pravic in nepoznavanje jezika ter izoliranost iz okolja, v katerega so se preselile, še dodatno povečuje možnosti za nasilje. Zaradi tega nas skrbi in iščemo možnosti ter različne poti, da bi jim predstavili oblike pomoči. Za namene ozaveščanja in lažjega dostopa do oblik pomoči imamo na voljo zloženke v več jezikih, nekateri prevodi so na voljo od letošnjega leta naprej. Ravno tako smo imeli predstavitve pristojnosti CSD v okviru projekta Socialne aktivacije, ki se je ravno zaključil.
Kaj je največji razlog, da ženska nasilje trpi, da ostaja v odnosu?
Razlogov je več in so različni. Odgovor, ki sem ga sama največkrat slišala od žrtev, je sram. In sicer, da jih je sram nasilje prijaviti, da jih je sram pred tem, kaj bodo mislili drugi, ter da jih je strah, kaj se bo zgodilo po prijavi nasilja. Strah jih je, ali bo morda povzročitelj uresničil svoje grožnje, če bi ga žrtev zapustila in odšla. Žrtve se sprašujejo, ali se bo nasilje po prijavi prenehalo, ali pa izražajo močan strah, da bo nasilje povzročitelja zaradi maščevanja še hujše ...
Se bojijo, da jim nihče ne bo verjel?
Da. To pogosto slišimo. Velikokrat je to povezano z družbenim ugledom, ki ga uživa oziroma ga je deležen povzročitelj nasilja, in s prepričanjem žrtve, da bodo prijatelji, sorodniki, institucije verjeli povzročitelju nasilja. Razlog je tudi finančna odvisnost od povzročitelja. Nekatere pa nasilja ne prijavijo prej zaradi skupnih otrok, saj želijo ohraniti družino in ne želijo, da otroci odraščajo brez očeta. V mnogih primerih so razlog tudi grožnje z odvzemom otrok ali z ubojem, če bi žrtev povzročitelja nasilja zapustila.
Omenili ste otroke. Vidijo nasilje, s tem pogosto prenašajo te vzorce v svoja odrasla življenja ...
Res je. To potrjujeta tako teorija kot praksa. Družina je otrokov prvi »svet« oziroma okolje, v katerem se uči in razvija. Torej je družinsko okolje tudi pomemben dejavnik za njegov nadaljnji razvoj na socialnem, psihološkem in drugih področjih ... Starši so po navadi otrokom najbližji, najbolj poznan zgled in pogosto prepoznavamo, da otroci rešujejo probleme na enak način, kot so ga videli v svojih družinah. Tudi s tem, da se nasilje prenaša iz generacije v naslednjo generacijo.
Torej opažate, da se otroci, ko odrastejo, vračajo po pomoč kot žrtve ali kot povzročitelji nasilja?
Da. V obravnave se »vračajo« tako kot žrtve ali kot povzročitelji nasilja. Pogosto moški povzročitelji nasilja v odrasli dobi povedo, da so bili sami v otroštvu žrtve nasilja staršev. Ženske pa, da so bile žrtve njihove mame. Ali pa so bile tudi same žrtve nasilja v svoji primarni družini.
Se povzročitelji sploh zavedajo, da udarci in ponižanje ne rešijo ničesar?
Večinoma žal ne. Največkrat nasilje zanikajo ali navajajo, da je za njihovo nasilno dejanje kriva partnerica, žena, saj jih je »pripeljala« do tega, da jo je udaril, brcnil, zmerjal, žalil ... Še vedno je slišati stara tradicionalna prepričanja, da »če bi bila tiho, bi bilo vse v redu«, »jo jezik tepe«, »je sama kriva«, da »sta za prepir potrebna dva« in podobno. Odgovornost za svoja dejanja pripišejo ravnanju partnerice, ki ji tako naložijo še občutke krivde, medtem ko sami niso sposobni uvida v neustreznost svojih nasilnih ravnanj. Nekateri, čeprav v manjšini, pa so sposobni tudi vpogleda v to, da nasilje ni način, s katerim bi lahko rešili težave in urejali odnose. Ti so se pripravljeni vključiti tudi v strokovne oblike pomoči.
Ampak ali jih sprejmejo dejansko zaradi vpogleda v to, kaj so storili, in ne le zato, da bi si znižali kazen na sodišču?
Na našem centru za socialno delo že več kot desetletje poteka program Trening socialnih veščin za moške. Trening izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo. Povzročitelja seznanimo z možnostjo strokovne pomoči v tem programu. Majhen delež je tistih, ki prepoznavajo nasilje kot neustrezno in škodljivo ravnanje in se odločijo za vključitev prostovoljno. V program jih napotijo tudi s tožilstva in sodišča. Na CSD pa izvajamo še storitev osebne pomoči, pri kateri se lahko povzročitelji nasilja vključijo v svetovanje.
Omenili ste sodišča. Ali sodni postopki trajajo predolgo?
So žrtve dovolj zaščitene, ko se postopek na sodišču začne? Poznate prakso. Bi se morala zakonodaja spremeniti? Na podlagi povratnih informacij žrtev nasilja ter nevladnih organizacij, ki delajo na področju zaščite žrtev nasilja, ter spremljanja in obravnavanja žrtev nasilja na CSD lahko rečem, da so kazenski postopki občutno predolgi in za žrtev nasilja obremenjujoči. Pogosto žrtve povedo, da so se na sodišču počutile, kot da so same zakrivile kaznivo dejanje, ne pa povzročitelj nasilja. Zakoni za zaščito žrtev nasilja so zastavljeni dobro in večinoma omogočajo zaščito žrtve. Se pa tudi v zakonih pojavljajo nekatere pomanjkljivosti, na katere opozarjamo zakonodajalca, denimo na izboljšanje nadzora in obravnave povzročitelja nasilja. Menim, da je pri vseh ustanovah, ki smo vključene v obravnavo žrtve nasilja, še prostor za strokovno rast in medsebojno sodelovanje ter povezovanje, saj bo tako celoten sistem obravnave žrtve nasilja bolje deloval in služil svojemu namenu.
Kaj vam žrtve povedo – kdaj je tisti trenutek, ko se odločijo povzročitelja nasilja zapustiti? Podatki kažejo, da nasilje trpijo celo več kot sedem let, preden spregovorijo.
Glede na to, da vemo, da je nasilje proces in da redko pride do prijave nasilja po prvem nasilnem dogodku, ampak je nasilje prisotno že dlje časa ter se stopnjuje, je prijava nasilja lahko tudi prelomnica. Žrtev se odloči, da bo povzročitelja nasilja zapustila. Od prijave dalje so žrtve večinoma pripravljene spregovoriti o nasilju. Po več letih, ki jih preživijo v nasilju, rečejo, da »ne zmorejo več zdržati v takšnem odnosu«, da »to ni več življenje«, strah jih je za lastno življenje in življenje otrok zaradi groženj z ubojem. Žrtve, ki so več let preživele v nasilnem odnosu, so zaradi taktik, ki jih uporablja povzročitelj nasilja – od groženj, manipulacije, ustrahovanja, poniževanja do omejevanja gibanja in druženja –, pogosto prepričane, da jim ne more nihče pomagati, zato je odločitev za prijavo nasilja ali odhod iz nasilnega odnosa še toliko težja.
Ali ta odločitev pomeni tudi nevarnost zanjo?
Gre za nevarno obdobje za žrtev, ker je povzročitelj v položaju, ko izgublja nadzor in moč nad žrtvijo in običajno s svojimi ravnanji, pritiski in manipulacijami poskuša moč ponovno vzpostaviti. Zato je pomembno, da ji v tem času nudimo vso strokovno podporo in pomoč, predvsem pa, da ima pomoč pomoč prijateljev, staršev, znancev, sodelavcev.
Neverjetno je, kako si nekateri, ki vedo, da je nasilje nekje prisotno, še vedno zatiskajo oči. Slišijo krike iz sosednjega stanovanja, vidijo modrice, slišijo jok otrok, pa se ne odzovejo. Kaj jim sporočate?
Naj prijavijo nasilje! Še vedno je namreč prepogosto prisotno prepričanje, da se v družinske zadeve drugih ne smemo vpletati. Žal pa ne obstaja zavedanje, da morda lahko ta sosed, ta prijateljica, sodelavka pomaga žrtvi nasilja. Nasilje je namreč proces, ki po navadi traja dlje časa, lahko tudi več let, in v mnogih primerih obravnave nasilja ugotavljamo, da žrtve nasilja zaradi posledic, ki jih takšen odnos prinaša, same ne zmorejo ali ne upajo podati prijave. Bojijo se posledic in morebitnega novega nasilja, zato je še toliko bolj ključnega pomena, da jim pri tem pomagamo. Vsi bi se morali zavedati, da je nasilje nesprejemljivo, da nihče nima pravice izvajati nasilja nad drugo osebo, da nasilje ni samo težava posameznika, ampak celotne družbe, ter zavzeti ničelno strpnost do nasilja.
Če kdo, ki ve za nasilje, molči ...
... dejansko podpira in pomaga povzročitelju nasilja, saj tolerira njegovo nasilno ravnanje ter s tem odreka pomoč žrtvi. Sploh pa ne smemo imeti pomislekov o prijavi, kadar sumimo, da je otrok žrtev nasilja.
Ampak ali se to v družbi z leti spreminja na bolje, da se ljudje odzovejo hitreje?
Žal mislim, da ni tako. Žrtve nasilja pogosto celo naštejejo, kdo vse je vedel za nasilje, celo, kdo je bil prisoten, ko je do nasilja prišlo, pa ni posredoval, ali pa je posredoval samo tako, da je rekel: »pusti jo, ne delaj tega«, kaj več pa ne. Žrtve pravijo, da so tisti, ki so videli nasilje, le odšli, ne da bi žrtvi pomagali. Takšne izpovedi nam dajo jasno vedeti, kakšen je odnos do nasilja in do prijave le-tega. Čeprav se o nasilju kot nedovoljenem in tudi kaznivem dejanju v zadnjih letih več piše v medijih, da opozarjamo na nedopustnost takšnega ravnanja, pa iz prakse izhaja, da največ nasilja prijavijo žrtve nasilja same. Zato je morda priložnost, da na tem mestu spodbudimo tudi sosede, prijatelje, znance, da ob krikih, ropotu ali vidnih modricah ne zamižijo in ne pogledajo stran, ampak tisto, kar slišijo in vidijo, tudi prijavijo.
Pred leti nas je po objavi članka o preprečevanju nasilja poklicala gospa in dejala, da se je zaradi prebranega odločila spregovoriti o 30 letih trpljenja. Vi veste, da pomoč obstaja. Kaj sporočate žrtvam nasilja, ki o svojem trpljenju zdaj še ne morejo spregovoriti?
Predvsem želim sporočiti, da obstaja pomoč. Pomembno je, da ima žrtev informacije o oblikah pomoči, o postopkih, ki potekajo za njeno zaščito, o možnostih zaščite v domačem okolju ali z namestitvijo v varno okolje. Hkrati morajo vedeti, da imajo pravico živeti varno in v miru ter da je veliko žensk, ki so bile žrtve nasilja, uspešno našlo pot iz nasilja. Nedolgo nazaj sem prejela sporočilo gospe, ki je bila dolga leta žrtev nasilja. Napisala je, da se ni vrnila domov. S pomočjo podjetja, kjer je bila zaposlena, je dobila lepo stanovanje, kjer je srečna in kjer si je končno malo opomogla. Napisala je, da ne bo nikoli pozabila dolgoletnega trpljenja in stiske otrok, ki sta trpela z njo. Zdaj lahko veliko časa preživi sama z vnuki in je nihče ne trpinči in preganja. Zapisala je še, da brez pomoči centra za socialno delo, moje pomoči, pomoči policije, zdravnice ter sodelavcev danes najbrž ne bi bila več med nami.
