»Trudimo se, da Center ni zadnja postaja v življenju, temveč prostor, v katerem sobivamo in s(m)o povezani s širšo skupnostjo. Zato se tudi s starejšimi iz skupnosti in njihovimi svojci ne pogovarjamo samo o bivanju, temveč tudi o tem, kakšne pravice imajo, kako priti do pomoči na domu, toplega obroka ...,« pripoveduje direktorica, ki po 17 letih dela s starejšimi še vedno pretreseno opazuje, kako smo umiranje in smrt, del življenja, potisnili na obrobje in se o tem v družinah veliko premalo pogovarjamo. Potem pa se zgodi nekaj hudega, denimo babica pade, si zlomi kolk, nepokretno jo odpustijo domov. Ali pa dedka zadene kap. Družina ima svoje obveznosti, službe, in znajdejo se v stiski, kam in kako s svojcem. Iz bolnišnice gre v dom in ne vidi več svojega okolja, v katerem je živel več kot pol stoletja, obdan z vsem, kar mu je ljubo in domače – spomini, prijatelji, socialno mrežo. To so težke zgodbe.
Želja po dotiku in doživetjih ostaja
»Zato je izjemno pomembna priprava, pogovor. Če greš, ko si še zdrav in aktiven, v dom na kavo, obiskat prijatelje, spoznat, kje in kako živijo, preživet tam nekaj prijetnih uric, na lastni koži spoznaš, kako je, in manj je predsodkov. Zato je dobro, da se domovi odpirajo navzven in medse vabijo s krožki, dogajanjem, prijetnimi doživetji, prostovoljci, ki lahko pomembno prispevajo k programu,« pripoveduje Ana ter dodaja, da ji je ustvarjanje vsega tega v veliko veselje. Tako zdaj zopet poteka akcija Mala pozornost za veliko veselje, ki jo je za svojo vzelo veliko organizacij. S prijateljico sta se lani domislili še, da bi za vse stanovalce v domovih, ki so na invalidskih vozičkih, začeli plesti odeje, ki bi bile tople in ravno dovolj velike, da se ne zapletajo v kolesa. Da so narejene prav zanje, barvaste in pisane, prijetne na otip. »Morda pa bo enkrat nekdo pletel tudi zame, premalo se zavedamo, kako hitro pride ta čas,« pravi. V veliko veselje ji je skrbeti za njihove stanovalce. »To so ljudje, ki so v svojih življenjih doživeli veliko lepega, pa tudi hudega. Vsakič znova mi prižigajo iskrico, ko mi razlagajo, kaj vse so počeli in kaj si še želijo. Z njimi doživim veliko nepozabnih trenutkov. Nedavno sem z gospodom, klenim 80-letnikom, šla v vetrovnik, vsakič pa je nepozabno, kadar v službo pridem s starim hroščem in jih zapeljem krog ali dva. Še predstavljati si ne morete njihovega navdušenja. Pa kako pomembni so dotiki! Nedavno smo v center pripeljali tajsko maserko, tistega, ki je želel, je zmasirala, prilagojeno njegovim zmožnostim in težavam. Tudi pri tistih, ki imajo napredovano demenco, je bilo neverjetno videti zadovoljstvo in olajšanje, ko se jih je nežno dotaknila. Tako vidiš, da lahko vsako aktivnost prilagodiš,« razlaga Ana, ki se zdaj že sedmo leto pripravlja na zbiranje novoletnih voščilnic za starejše. Akcija se je že zdavnaj razširila po vsej Sloveniji. Prvo leto si je zastavila, da bi dobili 210 voščilnic, kolikor je njihovih stanovalcev. Ker so jih zbrali več, so jih naslednje leto razdelili še po drugih centrih. Nato je bil cilj 21.000 voščilnic, kolikor je starostnikov po domovih. Vsako voščilnico so skrbno pogledali, da je v njej res pozitivno sporočilo. Ko je Slovenija obstala zaradi covida in so ljudje doma pridno ustvarjali ter pisali, so prejeli kar 80.000 voščilnic.
»Navežem se na ljudi in potem umrejo. Ne glede na to, kaj delaš in storiš, imamo opravka z ljudmi, ki na koncu umrejo. Vsa ta umiranja te na določeni točki dotolčejo. Še iz prejšnje službe vse stanovalce poznam po imenih, tudi njihove življenjske zgodbe. Tudi če nočeš, vsak človek v tebi pusti sled.«
Nikoli ni prepozno za nove stvari
»Ni čudno, da imam strašno rada december. Zame je to najlepši čas, ko vidim, koliko se jih vključi v naše akcije, projekte, aktivnosti. Neprecenljivo je videti, ko se ti od ganjenosti, ker mu je nekdo namenil tople besede, zjoka stoletni človek. Imajo preproste želje – hočejo nekaj sladkega, tople nogavice. Ko dobijo pisano škatlo, jih gane že to, da je ovita in je na njej njihovo ime. To potem skrbno shranijo, vsak papir, pentljo ... Veliko je načinov, kako se približati ljudem. Že nekaj let izvajamo terapijo s pomočjo umetnosti. Na podlagi pogovorov s svojci jim delovna inštruktorica predvaja izbrano glasbo, ki jih popelje v njihova najlepša življenjska obdobja. Stanovalci se začnejo zibati, peti, vidi se, da v njej res uživajo. In ljudje, ki poslušajo glasbo, potem tudi več pojedo, se odzivajo, so čuteči ... Ali pa ko slikajo in potem prekipevajo od ponosa, ko so njihova dela razstavljena po centru. Naučijo se nekaj novega in so ustvarjalni, kar jih preseneti. To so namreč generacije, ki niso bile vajene izražati čustev, temveč samo delati. Tako vidijo, da ni nikoli prepozno za nove stvari. Trenirajo možgane in človeku pomagajo ohranjati sposobnosti,« pripoveduje Ana, ki je ob vsem tem delu in razdajanju mimogrede pozabila nase. Dokler je ni na to opozorilo telo.
Zdravnik? Nimam časa!
»Preveč sem bila v službi. Še po delovniku sem hodila nazaj. Jaz bi še in še, telo pa je začelo stavkati in mi dopovedovati, da se je treba ustaviti, poskrbeti zase in da ne morem rešiti vsega sveta, četudi sem včasih mislila, da ga bom. Za povrh sem drugega za drugim izgubila dedka in babico, na katera sem bila strašno navezana. Ko sta doma obležala in postala nepokretna, smo se vsi trudili, ampak potrebovala sta 24-urno pomoč. Mogoče me je tudi to potolklo, ker sem bila z njima do zadnjega izdihljaja, vendar jima nisem mogla prav nič pomagati. Smrt je neizbežna in podaljševanje življenja je lahko tudi egoizem svojcev. To je prišlo za mano, jaz pa sem se vrgla v delo. Februarja lani sem se začela slabo počutiti. In to jaz, ki vedno vse zmorem in naredim! Jaz, ki ne grem nikoli k zdravniku! Za to preprosto nimam časa. Nekaj mora biti hudo narobe, da ga obiščem. V tem centru sem zaposlena sedem let, skupno sem bila odsotna le tri tedne, ker fizično nisem zmogla tja. Pa še takrat sem bila ves čas v navezi z mojimi iz centra po telefonu in računalniku. Ko me je vztrajno bolelo v spodnjem delu trebuha, sem nazadnje le šla k zdravniku. Ginekolog me je poslal na onkologijo in tam sem bila potem tudi operirana.« Streznilo jo je, ko je bila v sobi s tremi gospemi – eno so poslali domov, ker niso imeli dovolj zaposlenih in je bila operacija prestavljena, drugo so operirali in ji dejali, da je primer zelo zahteven, da bo dobila stomo, tretjo pa so samo odprli in zaprli ter ji povedali, da se je rak tako razširil, da jo bodo najprej obsevali in se potem odločali, kako naprej. Ana se je z njo povezala in stkalo se je novo prijateljstvo.
»Takrat mi je kliknilo, da ne bo konec sveta, če si vzamem nekaj časa tudi zase. Septembra sem bila operirana, novembra sem že šla nazaj v službo. Ugotovila pa sem, da bodo v mojem življenju nujne spremembe, če hočem biti zdrava. Zavedela sem se, da moram vse potrebe in želje drugih uskladiti s svojim življenjem in še druge motivirati ter se s tem malo razbremeniti. Bila sem presrečna, ko so mi povedali, da je bila operacija uspešna in da bo vse v redu. Seveda pa so me opozorili, da naj se malo ustavim, mislim tudi nase. Ob tem sem začela razmišljati, kdaj je dovolj, da si moraš vzeti čas zase, za fizično in psihično zdravje,« pripoveduje Ana, ki sicer čaka na še eno operacijo, vendar že ve, da bo z njo vse v redu.
Revolucija doma
Najhuje je bilo, ko fizično ni mogla biti v službi, za katero je mislila, da brez nje tam ne bo šlo. Takoj, ko je lahko hodila, je šla nazaj. Mož ni bil najbolj vesel, toda razume jo in ve, da bi tudi doma ves čas preverjala, kaj vse je treba narediti, čeprav ima čudovito ekipo, ki ji lahko zaupa. Ji je pa bilo neskončno lepo, ko so jo stanovalci prišli obiskat. Vseeno je končno nekaj več naredila tudi zase – začela se je bolj zdravo prehranjevati, zmanjšala je količino sladkarij, s katerimi se je tako rada potolažila (mimogrede, izgubila je kar nekaj kilogramov), začela je spet obujati stike s prijateljicami, ki jih je prej zapostavljala. Rada se iskreno in veliko pogovarja, veliko se smeji in poskuša ukvarjati s stvarmi, ki jo veselijo, privošči si tudi kakšno malenkost. Prej je vse to omogočala le drugim, do sebe pa je bila škrta. Priskrbela si je psa pasme beagle, ki jo prisili, da se vsak večer, četudi pride pozno iz službe, odpravi na sprehod. Možu pa je ob 40. rojstnem dnevu, ki ga je praznovala konec avgusta, zaupala svojo veliko željo – ponovila bosta plesni tečaj. On se sicer drži za glavo, njuni hčerki pa sta navdušeni, saj vidita zdravo in zadovoljno mamo.
Ano je zadnje leto zbudilo, seveda pa je ni ustavilo. Trenutno ima spet toliko projektov za starejše, da si do 15. januarja ne more vzeti prostega dne. Že zdaj pa se veseli, da bo šla takrat za teden dni na dopust in se bo svet med njim čisto v redu vrtel naprej. Vsem dobronamerno sporoča, da ne pozabite nase.
