Tisto, kar po njegovem mnenju res odraža naše doživljanje epidemije, ni zdravstveni del, temveč hipni padec iz enega življenja v povsem drugo. »Prej smo se v zdravstvu morali za vsak program, ki stane 20.000 evrov, s prepričevanjem in pojasnjevanjem boriti dve leti, kar naenkrat pa ni bil več problem milijon, celo deset milijonov. Ali je že prej ležal denar na cesti? Kaj se je spremenilo? Svet se je povsem spremenil.«
S križarko Diamond princess in izbruhom epidemije se začneta tako vaša knjiga kolumn kot roman Karantena.
Tako je, vendar sem v romanu dogajanje takoj nato prestavil na jadrnico, ki je simbol intime. Nekaj je križarka, ki jo je spremljal ves svet, drugo pa je intima treh amaterskih pomorščakov. Tako kot je Diamond princess šla v karanteno pred Japonsko, gre pred Rimom v karanteno tudi jadrnica.
Le da so trije junaki (med njimi dva zdravnika) od tam srečno in hitro »rešeni«, ker zdravniki poznajo veliko pravih ljudi. To sem se v vašem romanu med drugim naučila. Četudi glavni akter doživi hudo diagnozo, mu skupaj z denarjem hitra prednostna obravnava ne more odvzeti hude bolezni in težav v družini?
To sem tudi hotel pokazati. Roman sem napisal kot fresko – rad gledam freske v cerkvah, te mini prizore iz svetega pisma – in mnoge so narejene tako, da imajo veliko malih zgodb, ki se vse vklapljajo v veliko. Če sem v eni od podob hotel upodobiti to neznosno lahkotnost dobičkarstva pri kovidnih testih, nisem smel s tem opraviti tako absurdno lahkotno, kot se je dogajalo na primer pri fantih iz Majbert Pharm, ki so se takoj po poslu zmagoslavno odpravili na eksotične počitnice. S tem bi se roman iz človeške freske že v drugi potezi spremenil v risanko. Zato sem v romanu zelo pazil, da je junak sicer delal uspešen posel s testi, ampak mu to nič ni pomenilo, ker ima polno drugih, resnično človeških težav. Ravno ujetost v človeške težave, ki jih ni mogoče rešiti z denarjem, se mi zdi, da dobro zrcali stanje epidemije.
Ali morate zaradi ustvarjanja likov za roman preštudirati veliko psihologije?
Absolutno ne, pri 60 letih in če si zdravnik za to ni potrebe. (smeh) Srečujem nešteto zgodb in prednost zdravniškega poklica je v tem, da ljudem v soočenju s svojimi zares eksistenčnimi težavami popusti volja, da bi o sebi še naprej ustvarjali navidezne, retuširane like, kot jih srečujemo na družbenih omrežjih.
Za vas mislimo, da ste odmaknjeni od pacientov tam med stenami inštituta za mikrobiologijo na vrhu medicinske fakultete ...
Ne, sam sem po veliko različnih konzilijih in se pri zahtevnejših primerih zares temeljito pogovorimo o bolnikih, ne le o njihovih diagnozah in izvidih, ampak tudi o njihovih socialnih, kulturnih in psiholoških razmerah. Pri zahtevnih, dolgotrajnih terapijah, od presaditev do velikih operacij ali kompliciranih dietnih režimov, je treba jasno vedeti, kaj bo pacient, zlasti pa otrok, lahko v svojem okolju izvajal, upošteval, imel ustrezno podporo. Od tega je mnogokrat odvisno tudi planiranje posegov in terapij. Zato brez natančnega poznavanja osebne zgodbe pacienta in njegove bližnje okolice preprosto ni mogoče načrtovati zahtevnih zdravljenj.
Po drugi strani pa v dobi elektronskih sporočil kolegi name naslavljajo zelo specifična vprašanja o svojih pacientih, včasih pa tudi zase in sorodnike, prejemam pa tudi veliko pisem neznanih ljudi v stiski. Če se da, seveda pomagam, imajo pa ljudje včasih nerealne predstave in predvsem pri težjih diagnozah begajo, kar je zdravnikom prihranjeno. Kako drugače zdravniki doživljajo bolezen od drugih, sem opisal tudi pri glavnem liku v romanu. Ko zboli zdravnik, to opazujem pri številnih kolegih, se navadno zelo malo ukvarja s svojo boleznijo. Ve, za kaj gre, bolj ali manj mu je vse jasno, in pravzaprav potrebuje le čim bolj izkušenega kolega, da mu bo pomagal, kolikor je pač mogoče. Vsi zdravniki pa vemo, da medicina ne dela čudežev, ima svoj domet in svoje omejitve.
Gre pri zdravnikih za popolno zaupanje?
Mi se v bolezni zelo prepuščamo, da. V to smo nekako natrenirani. V nasprotju z nezdravniki, ki imajo zlasti ob težjih diagnozah veliko dvomov in vprašanj, stranpoti. Zaupanje med zdravniki je nekakšen privilegij našega poklica: večina si ne razbija glave z lastno boleznijo, ampak hitro poiščejo kolega z dovolj izkušnjami za določeno področje in se mu v celoti prepustijo. Videl sem že ogromno zdravnikov, ki so resno zboleli, ampak niso o svoji bolezni prebrali niti enega članka, ker se jim zdi bolje prepustiti kolegu, ki jih je prebral že tisoče in tudi opravil že tisoče ustreznih posegov.
V nasprotju z nami, laiki, ki gremo o svoji bolezni najprej na veliko brskati po spletu ...
In si tako delate ogromno stresa, negotovosti, stroškov, vse mogoče najbolj nesmiselne diagnostike. Na te bolnike preži vrsta dobičkarjev, ki začnejo ponujati vse mogoče alternativne terapije in teorije, zadaj pa je načrt, kako prizadetemu človeku v trenutku nesreče dati nekakšno upanje, čeprav lažno, in ga s tem navezati nase in izvleči od njega nekaj denarja. Opažam, da se je od covida naprej po družbenih omrežjih razpaslo oglaševanje nekaterih klinik, da medicina (na primer alergologi ali ortopedi) neke težave ne more pozdraviti, pa si tega ne upajo povedati, zato je treba klikniti tja in tja. Zdaj so k nam prišli ti ameriški vzorci ponujanja mazaških terapij.
V ZDA imajo sicer bolj razvito vrhunsko medicino kot mi, saj so vendarle koncentrat tehnologije, bogastva in znanja. Vendar je njihova vrhunska medicina precej ljudem brez zavarovanja ali zaradi slabih zavarovanj nedostopna. Zato se tam, kjer so zdravstvene pravice zelo neuravnotežene, oblikuje na eni strani vrhunska medicina in na drugi močan del mazaštva. Človek, ki nekega vrhunskega posega ne more plačati, vseeno potrebuje zavest, da je za bolno mamo, očeta ali zase vseeno nekaj naredil. Objektivno gre za prevarantstvo, ampak človek se v stiski odloča, ali naj pomoč svoji mami z metastatsko boleznijo financira s 100.000 evri hipotekarnega posojila ali naj verjame nekomu, ki bo hotel samo 10.000 evrov. Tisti, ki si lahko privošči dobra zavarovanja, ne bo v ZDA niti pomislil na mazača, tisti, ki jih nima, pa navadno sledi občutku, da nekaj vseeno mora narediti. Zato se v zdravstveno razslojenih družbah vedno razvije močan mazaški trg, in ta je zdaj izrazito vdrl še k nam. Kar najbrž nekaj pove o našem zdravstvenem sistemu.
Spomladi naslednje leto lahko pričakujemo cepivo proti covidu-19 v pršilniku. »Znanstveniki upajo, da bi bila zaščita trajnejša od obstoječih cepiv, predvsem pa upajo, da tako virus ne bi vdiral v kri – da bi protitelesa preprečila vdiranje virusa v žile. Pršilo deluje tako, da se delčki – nekakšni projektili – zarinejo v zgornji del sluznice, kjer naredijo sluznično imunost,« razloži Ihan in doda, da bi bili do cepiva v pršilu ljudje tudi bolj naklonjeni kot do klasičnega cepljenja z iglo.
Sploh za onkološke bolnike pri nas te potrebe verjetno nimamo, ker je zanje pri nas še vedno dobro poskrbljeno?
Absolutno! Pri nas imamo urejeno onkologijo, biološka zdravila, drage terapije – tukaj bi težko dejal, da je Američan z najdražjimi zavarovanji kaj bistveno na boljšem kot pri nas tako rekoč slehernik. Moramo pa biti pošteni in vseeno povedati, da ima tisti Američan več možnosti za nekatere bolj specializirane terapije, saj naš klinični center vendarle ni tak koncentrat opremljenosti, specializiranega znanja in organiziranosti kot kakšna klinika Mayo.
Za onkologijo nas verjetno ni treba biti strah, da jo bodo sprivatizirali, ker najbrž tukaj ne gre za dobičkonosne posege?
Ne. Do zdaj je šla privatizacija našega zdravstva v smeri drobnega obrtništva manjših zdravstvenih storitev. To pomeni, da so se v zasebništvo prestavili tisti posegi, ki jih je možno izvajati z relativno malo tehnologije in majhnimi ekipami. Ti posegi so privlačni za zdravnike, ki si želijo delati na obrtniški, miren način, z orientacijo na dobre odnose s pacienti in na njihovo zadovoljstvo. Biti del zapletenega sistema bolnišnic ali kliničnih centrov je lahko zelo naporno: nenehno usklajevanje z ambicijami kolegov, pogosto nelogični vodstveni posegi in reorganizacije, premikanje po deloviščih, ocenjevanje, včasih napeti medosebni odnosi, značilni za večje kolektive ... Dobra stran velikih sistemov pa je, da omogočajo izjemno specializirano delo in bolj kot človek dela neko specialnost, boljši je lahko pri tem. Če kirurg dela samo eno operacijo pet let, se res izmojstri.
Ali je v kateri evropski državi zdravstveni sistem, ki bi ga vi kopirali?
Bil sem že marsikje in prvo kruto dejstvo je, da je zdravstvo vedno bolje urejeno v bogatejših državah. Tam si lahko uredijo stabilen sistem, na katerega se ljudje in vsi zaposleni v zdravstvu navadijo. Dvajset ali trideset let traja, da se pri dolgoročno zastavljenem sistemu popravijo najbolj očitne anomalije, ki se pokažejo. Vsak sistem je torej treba jasno zastaviti in potem vztrajati, da se razvije, in pri tem sploh ni tako pomembno, ali je državni ali zavarovalniški ali kaj tretjega. Niti ni sistem nujno povezan z gospodarsko ideologijo tiste države. Recimo, v Združenem kraljestvu imate povsem državno upravljan javni zdravstveni sistem, kjer lahko minister odpusti tako rekoč kateregakoli zdravnika.
Srečno dejstvo je, da v vsej Evropi velja kulturni konsenz, da človek zaradi bolezni ne sme obubožati, in zato nobena vlada, leva ali desna, nikjer v Evropi si ne upa niti pomisliti, da bi ukinila javni in solidarni zdravstveni sistem. Zdravstvo za vse v Evropi že zdavnaj ni več politično vprašanje, ker to volivci pričakujejo, ampak le vprašanje sposobnosti zdravstvenih ministrov, da naredijo korak naprej od prejšnjega ministra. Pri nas je nerodno, ker je ta kontinuiteta korakanja naprej mnogokrat prekinjena s korakom vstran ali celo nazaj, zato smo zelo počasni in bi danes večina Slovencev kar zadeva zdravstvo raje živela v Avstriji. Pa ni bilo vedno tako.
Eden od korakov stran je trenutno tudi vzpostavljanje vzporednega zdravstvenega sistema z dodatnim zavarovanjem proti vrstam. To je posledica napak Cerarjeve vlade, ko je ministrica Kolar začela strašiti zasebne zavarovalnice, da bodo ukinili dopolnilno zavarovanje. Namesto da bi to izvedla, je samo govorila. Zato so takrat začele zasebne zavarovalnice v iskanju obrambnih manevrov vzpostavljati lastno zdravstveno infrastrukturo z odkupi koncesijskih in zasebnih ambulant in klinik.
Zdaj so stvari odvisne od novega zdravstvenega ministra, če bo problem ignoriral, se bo zasebni, samoplačniški sektor z vsako pomanjkljivostjo javnega zdravstva samo krepil. Po drugi strani pa ima minister glede na svoje kompetence dovolj moči, da zasebne zavarovalnice in njihovo zdravstveno infrastrukturo vključi v javni sistem pod pogoji, ki jih lahko pretežno določi kar minister.
Torej, kateri zdravstveni sistem bi kopirali?
Avstrija je čisto v redu sistem. Vendar mi ne dojamemo, da je pri tako pomembnih in velikih družbenih sistemih potrebna dolgoročna usmeritev, ki mora biti tudi jasno in javno ubesedena in s soglasjem sprejeta. Pri zdajšnjem ministru vemo le to, da bi želel skrajšati čakalne vrste, ne vemo pa, kaj misli o zavarovalniškem sistemu in o konkretni organizaciji javnega zdravstva za naprej.
V eni vaših starejših kolumn (iz leta 2016) ste zapisali, da tudi avstrijski zdravniki pogosto stavkajo.
Da, veliko stavkajo, ker jih zavarovalnice silno stiskajo. To je natanko to, kar bi se zgodilo tudi pri naši privatizaciji zdravstvenega zavarovalništva, če bi šli v avstrijsko smer, pa verjetno ne bomo, ker bi to zahtevalo veliko preureditev sistema, kar pa Slovenci ne maramo. Čeprav imamo zdaj nekaj zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki imajo celo nekaj svoje zdravstvene infrastrukture, je dejstvo, da so te zavarovalnice še vedno v celoti odvisne od javnega denarja in niti slučajno ne morejo preživeti na samoplačniškem trgu. In ker je minister po svojem zakonskem položaju dejansko gospodar javnega zdravstvenega denarja, lahko zasebnim zavarovalnicam da ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti. Saj drugje kot v sodelovanju z javnim zdravstvenim sistemom trenutno še nimajo perspektive. Če pa minister ne bo znal izreči te ponudbe, je v naslednjem mandatu naslednji minister morda niti ne bo več mogel oblikovati, ker se bo zavarovalnicam uspelo pravno zavarovati in njihovih koncesij ne bo več mogoče enostavno ukiniti.
Zdravstveni sistem se vedno razvija dolgoročno in dober minister je tisti, ki zna narediti en korak naprej. To je vsa modrost.
Ste ideal družbe: vaš poklic oziroma delo za plačo je v družbi zelo cenjen, v prostem času pa ste izjemno plodovit pesnik, pisatelj. Pisateljevanje bi moralo po mnenju večine biti itak samo hobi.
Ne, pisateljevanje je delo, za katerega nujno potrebujemo polno zaposlene specialiste, tako kot v medicini potrebujemo kardiologe in hematologe in tudi kakšnega imunologa. Umetniško odsevanje družbe mora biti profesionalno delo, seveda pa lahko tako krajino popestrijo posamezniki, kot sem tudi sam, ki občasno prispevamo kaj nenavadnega za popestritev. Ko gledam kolege pisatelje in pesnike, je grenko, ker s pisanjem ne morejo preživeti in to vodi ljudi v beganje za preživetjem, ki ni pisateljski mir. Kljub svojemu delu imam za ustvarjanje skoraj več miru kot oni. Če bi pisal romane s 400 stranmi, kot je aktualni, bi moral za preživetje napisati skoraj dva romana na leto. Kar je seveda nemogoče.
Kako ob številnih funkcijah še najdete čas za pisanje?
Roman je nastal med počitnicami, zanj sem porabil dve poletji. Mnogi liki iz prvega poletja so se v drugem radikalno spremenili.
Se ne borite z občutkom premnogih, da nam vedno bolj zmanjkuje časa?
Ne, sploh ne. V življenju so bila obdobja, ko se mi je zdelo, da imam izrazito malo časa, ko sem divjal in se mi je zdelo, da moram predavati na neštetih kongresih in se odzivati na vse predloge skupnih projektov ... A sem se z leti tega ozdravil, po epidemiji pa sploh. Prav tako pa sem z leti dojel, da je treba stvari predajati mladim. Da jim ne delam prav nobene usluge, če stvari držim v svojih rokah. V kratkem bomo vzpostavili celično terapijo CAR-T za zdravljenje raka – to je cela tovarna celic, ki smo jo naredili v enem letu. Pred desetimi leti bi cele dneve nadziral postavljanje laboratorijev, zdaj pa sem projekt predal trem mladim. Zaupam jim in vidim, da imajo na ta način pri delu več veselja, počutijo se kot kreatorji, to je njihov projekt, moja dolžnost pa je, da jim pomagam pri pomembnih sestankih. Glede časa pa je tako: če nisi na družbenih omrežjih ali pred televizijo, ga imaš veliko.
