Prevajalka za nemški jezik in profesorica pedagogike Nataša Šuen, ki je kot svetovalna delavka zaposlena na Osnovni šoli Sveti Tomaž, je do 16. leta živela kot večina otrok in najstnikov, nato pa so ob rutinskem sistematskem pregledu v srednji šoli zdravniki zaznali šum na srcu. »Naslednji kardiološki pregled sem imela čez pol leta, medtem pa se je stanje močno poslabšalo. Spomnim se, kako sem, ko sem v šoli tekla po stopnicah, ostala povsem brez sape in omedlela. Šele takrat so zdravniki videli, da je moje zdravstveno stanje res slabo in da nujno potrebujem vsaj redna zdravila,« začne svojo pripoved.
Defibrilator jo je rešil dvakrat
S tabletami, ki jih je od takrat redno jemala, je brez večjih težav živela kar nekaj let. V tretjem letniku študija pa se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, začele so se pojavljati aritmije. »Srce je takrat že močno opešalo, zato so mi vstavili srčni spodbujevalnik in defibrilator. Ta se k sreči kar nekaj časa ni sprožil, nato pa se je kar dvakrat po vrsti – srce mi je prenehalo biti. Tako me je defibrilator rešil dvakrat.« Po tem so se Šuenovi začele pojavljati še atrijske fibrilacije, zaradi katerih je pri tridesetih letih doživela možgansko kap. Kasneje so se zaradi zdravil proti strjevanju krvi začele pojavljati še nenormalne krvavitve, zato ji je močno upadel hemoglobin.
Pet mesecev v bolnišnici
Po možganski kapi je dozorela odločitev o presaditvi srca. Šuenovo, ki se je dotlej zdravila v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor, so začeli obravnavati v UKC Ljubljana, kjer tudi opravljajo presaditve organov. Njena diagnoza hipertrofična kardiomiopatija je takrat že napredovala v dilatativno kardiomiopatijo, srce pa je delovalo z le še desetimi odstotki moči. »Takrat so me uvrstili na urgentni seznam in naslednjih pet mesecev sem preživela v bolnišnici ter čakala na novo srce.« Po petih mesecih bivanja v bolnišnici je le dobila novo srce. Poseg je minil sorazmerno hitro, saj je bila, kot pravi, »šolski primer«. Najsrečnejša je bila, ko je prvič zaslišala svoje novo srce. »Imela sem solzne oči. Res je bilo fantastično. Vredno je bilo čakati, saj sprememba v kakovosti življenja ni primerljiva z ničimer,« je čustvena. Ker je tudi celjenje potekalo dobro, so jo dvanajsti dan po operaciji odpustili iz bolnišnice. Vendar so se čez nekaj mesecev zaradi celjenja v prsnem košu pojavile grozne bolečine. Ker ni vedela, kaj je narobe, je poklicala na oddelek, kjer je preživela nekaj mesecev, tam pa so jo pomirili in ji pojasnili, da je z njo vse v redu. »Ta občutek, da za zdravstveno in drugo osebje tam nisi le številka, je neizmerno pomirjujoč,« poudarja.
