To pomeni, da otroku, žrtvi spolnega nasilja, ne bo treba več na sodišče, ampak se bodo pogovori z njim opravili v varnem okolju Hiše za otroke?
Tako je. Po sodnikovi odredbi bo forenzični intervju izpeljan pri nas. S tem se prepreči vnovična viktimizacija, ne bo se srečal s storilcem, ves čas bo dobival potrebno podporo in pomoč ter predvsem ne bo vključen v dolgotrajnost in ponavljanje postopka, ker je forenzični intervju posnet in ima dokazno vrednost na sodišču. Če v sodnem postopku ni novih vprašanj, ta posnetek velja za celoten postopek. To je pomembno tudi zato, da se otroku čim prej ponudi pomoč v smislu predelave travmatičnega dogodka. Večkratna zaslišanja in dolgotrajnost postopkov namreč vedno znova in znova otroka soočajo z neprijetnimi izkušnjami, ki jih je doživel, vedno znova podoživlja, kar se mu je zgodilo. Cilj obravnave v Hiši za otroke je, da se forenzični pogovor zgodi le enkrat, če pa bo potreben še en pogovor, se bo to zgodilo spet tukaj, v prostorih, ki jih že pozna, ob ljudeh, ki jih že pozna.
Kakšen je postopek, ko otrok pride k vam?
Ko sodišče izda odredbo o vključitvi otroka v Hišo za otroke, jo preučimo skupaj s sodnim spisom. Pozorni smo na informacije, ki za sodišče morda niso tako pomembne, za nas, ki bomo načrtovali delo z otrokom in njegovo rehabilitacijo, pa so. Sledi pripravljalni sestanek, ki je sklican v naši hiši, vodi ga sodnik, na njem sta tudi obramba in tožilec, vsi lahko povedo, kaj za svoj del dokaznega postopka potrebujejo, sodnik pa odloči, na katera vprašanja naj otrok odgovori. Dogovorimo se tudi, kdaj bo forenzični intervju potekal. Sledi zaslišanje, tega opravi strokovnjak za forenzične intervjuje v sobici, v kateri sta le on in otrok, lahko pa tudi otrokov zaupnik, vsi ostali ključni deležniki, kot so sodnik, odvetniki, policisti, socialni delavci, pa pogovor spremljajo v sejni sobi prek videoprenosa. Sodnik je prek tablice povezan z izpraševalcem, če je treba postaviti še kakšno vprašanje. Po tem pa z otrokom, lahko tudi s starši, naredimo načrt otrokove nadaljnje obravnave v Hiši za otroke.
Če prav razumem: Hiša za otroke bo tista, ki bo pripravila načrt obravnave otroka?
Tako je, če bo to v konkretnem primeru potrebno. Skupaj seveda s pomembnimi deležniki, kot je na primer center za socialno delo. Cilj je, da je pod eno streho združen multidisciplinaren in medinstitucionalen pristop k obravnavi otroka.
Koliko in kateri strokovnjaki delujejo v Hiši za otroke?
Naša ekipa šteje sedem članov, poleg administrativno-tehnične ekipe, ki jo sestavljata vodja pisarne in informatik, so v Hiši za otroke zaposlene strokovne delavke, po izobrazbi socialna delavka, socialna pedagoginja, psihologinja in pravnica. Gre za strokovne delavke, ki imajo vse že izkušnje na področju obravnave otrok in mladostnikov.
Poleg teh sodelujejo še zunanji strokovnjaki?
V delo Hiše za otroke po potrebi vključujemo zunanje strokovnjake: kriminaliste, ki imajo opravljeno licenco za opravljanje forenzičnega intervjuja, klinične psihologe, zdravniško osebje, povezujemo se tudi s tujimi strokovnjaki.
Kakšno je usposabljanje za forenzični intervju?
Strokovnjak, ki vodi forenzični intervju, mora imeti mednarodno priznano licenco iz protokola za opravljanje forenzičnega intervjuja. V okviru vzpostavitve Hiše za otroke se je za to usposobilo deset kriminalistov. Usposabljanje je bilo zelo intenzivno: najprej so pridobili teoretično znanje, nato še praktično. Obstaja poseben računalniški program Avatar (računalniško upodobljen otrok, ki ga upravlja inštruktor, op. p.), s katerim so opravljali intervjuje, nato pa so te posnetke podrobno analizirali, najprej med sabo, nato pa še s klinično psihologinjo in vrhovno državno tožilo. Prva jih je usmerjala v smislu, kaj lahko otrok pri določeni starosti pove, česa se zaveda in podobno, druga pa z vidika kazenskega postopka. V okviru usposabljanja so tudi prevedli ameriški protokol za izvajanje forenzičnega intervjuja ter ga prilagodili našim pravilom kazenskega postopka in sistema, pregledal in dopolnil ga je tudi Svet Evrope. To je kar velik dosežek. Ključno je, da se zavedamo, da je posnetek pogovora dokaz v kazenskem postopku, zato je pomembno, da izpraševalci vodijo pogovor v skladu s protokolom. Pomembno je tudi, da se z otrokom pogovarjamo na način, ki ga razume, torej prilagojeno njegovi starosti. Izpraševalec mora z otrokom vzpostaviti odnos, zato je zelo pomembna priprava na vodenje intervjuja.
Se izpraševalec večkrat sreča z otrokom?
Hiša za otroke ločuje vlogo svetovalca in strokovnjaka. Svetovalec otroka sprejme, pripravi in razbremeni, v nadaljevanju tudi nudi psihosocialno pomoč, strokovnjak pa le vodi zaslišanje. To je pomembno zaradi kazenskega postopka in vrednosti dokazov. V kazenskem postopku so pomembne tudi pravice obrambe, z vidika varovanja človekovih pravic velja načelo, da nihče ni kriv, dokler se mu krivda ne dokaže. Naša naloga je, da varujemo pravice otrok, ki morajo ostati na prvem mestu, hkrati pa ne smemo pozabiti na pravice druge strani.
Hiša za otroke je nastala po vzoru islandske Barnahus?
Na Islandiji deluje Barnahus že 24 let in je prva takšna hiša v Evropi. Nastala je po ameriškem modelu Child Advocacy Centers. Američani imajo ogromno znanja o vodenju forenzičnih intervjujev, tudi naši kriminalisti so se usposabljali pri njih. Lanzarotska konvencija o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem je islandski model prepoznala kot model dobre prakse in ob podpori Sveta Evrope nastajajo takšne hiše po Evropi, 23 jih je že. Je pa odvisno od različnih nacionalnih kontekstov, kako se Hiša za otroke vpne v sistem posamezne države. Slovenija je prva v Evropi, ki je med vzpostavitvijo Hiše za otroke izdala poseben zakon, Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke, ki opredeljuje tako ustanovitev posebnega javnega zavoda kot njegove naloge. To se je izkazalo kot dober primer implementacije, tako da nam nekaj držav že sledi s svojo zakonodajo.
Hiša za otroke že opravlja svoj namen?
Že poleti je policija opravila nekaj zaslišanj otrok. Naše prostore namreč lahko uporabi tudi policija ali center za socialno delo, za prve pogovore z otroki. Poteka tudi že nekaj primerov, napotenih s strani sodišča. Novembra bomo imeli še dodatna usposabljanja za sodnike in tožilce – njihovo sodelovanje se nam zdi najbolj ključno. Glede na številke obravnav spolno zlorabljenih otrok v Sloveniji nam dela žal ne bo zmanjkalo. V drugih evropskih državah so opazili, da je v roku petih let po ustanovitvi Hiše za otroke naraslo število prijav in tudi obsodb. Ko sistem prepozna, da so otroci varni in da je za njih poskrbljeno, se lažje odzovejo in izpovedo.
Žal je veliko zgodb o neobčutljivosti že od socialnih delavk naprej pa vse do sodnikov. Se bo s Hišo za otroke tudi to izboljšalo?
Mislim, da bo praksa pokazala, kje v sistemu so še izzivi. Prve pogovore takoj po razkritju bodo z otrokom še vedno opravljali šola, policija, centri za socialno delo, si pa želimo, da bi otrok čim prej prišel do obravnave v Hiši za otroke. Veliko dela nas še čaka, tudi v smeri ozaveščanja strokovne in laične javnosti. Najbolj me bolijo zgodbe, ko vidim, da smo kot sistem odpovedali. Ko je bila med implementacijo Hiše za otroke narejena raziskava o pojavnosti in dojemanju spolne zlorabe nad otroki, so otroci v kvalitativnem delu opozarjali, da bi radi, da jih nekdo posluša, ne zaslišuje. In skrb vzbujajoče je, da je le majhen odstotek otrok rekel, da bi se obrnili na razrednika ali šolsko svetovalno službo, če bi se jim zgodilo nekaj hudega.
Ali jedro problema še vedno ostaja, da veliko teh dejanj ostane neprijavljenih?
Brez prijave tudi mi v Hiši za otroke ne moremo nič, razen ozaveščanja, da je prijava pomembna. Zgoraj omenjena raziskava je razkrila, da je 18 odstotkov odraslih v svojem otroštvu doživelo eno od oblik spolnega nadlegovanja – torej skoraj vsak peti Slovenec! In le šest odstotkov jih je podalo ovadbo, le v treh odstotkih je prišlo do obsodbe. Ogromno je še tabujev in mitov, tudi med strokovnimi delavci na vseh ravneh, zato se ne odzovejo vsi pravilno ali ustrezno, kadar pride do tega.
Eden od najbolj trdovratnih mitov je, da je spolna zloraba le fizično posilstvo?
To je zelo močan mit. In da se zgodi v temni ulici s strani neznanca. Dejstvo je, da so povzročitelji spolnih zlorab tisti, ki so otroku praviloma najbližje, najpogosteje ožji ali širši družinski člani. In temu so izpostavljeni tako dečki kot deklice, dogaja se v vseh družbenih in socialnih slojih, tudi ni prototipa spolnega napadalca. Pomembno področje je tudi spletno spolno nasilje, ki narašča, številke in zgodbe so pretresljive. Anonimnost in drugačni načini pristopa do žrtev omogočajo spretnim spletnim napadalcem, da pridejo do otrok, ki so na spletu zelo ranljivi. Ob razkritju pa je pri žrtvah občutek krivde in sramu zelo močan, saj se počutijo soodgovorne. O vsem tem se je treba pogovarjati, tako doma kot v službi, družbi in med strokovnjaki.
Znajo pa tudi otroci lagati in manipulirati, lažne obtožbe lahko uničujejo življenja. Kako boste reševali to?
Res pride kdaj tudi do tega, treba pa se je vprašati, kaj je nekoga pripravilo do laži oziroma manipulacije. V teh primerih je še toliko bolj pomembno, da se forenzični intervju opravi čim hitreje, da se ne zavlačuje s postopkom in na ta način prepreči morebitni manipulativen vpliv na otroka. Usposobljeni strokovnjak mogoče lahko v nekaterih delih otrokove izjave prepozna nekonsistentnost v izpovedi, kakšno nepravilnost, na podlagi katere se potem lahko podvomi o verodostojnosti izjave. Zato bo morda manipulacij in lažnih prijav manj.
Velikokrat se zgodi tudi, da se otroku ne verjame, se ga ne posluša, celo čisto ignorira.
Otroke je treba slišati. Ko sem delala kot strokovna delavka, sem svojega sogovornika vedno najprej poslušala, tudi če je obstajal sum na izkrivljeno izjavo ali zgolj željo po pridobitvi nečesa. To mi je pomagalo, da nisem prehitro delala zaključkov. Če si je otrok izbral prav nas, da nam nekaj pove, moramo biti hvaležni, ga poslušati in preveriti. In seveda ukrepati, če je treba.
Kakšne posledice pušča spolna zloraba na otroku?
Odvisno od vsakega otroka posebej, pri nekaterih se posledice lahko pokažejo šele v odrasli dobi, a zagotovo imajo otroci, ki so preživeli zlorabo, čustvene in vedenjske težave. Posledice so lahko na celotnem spektru duševnih težav, od neprimernih oblik vedenja do depresije, duševnih boleznih, paničnih napadov. Vsak otrok se na svoj način sooča s tem. Pri okrevanju, ki je dolgotrajno, pa je pomembno, da otrok pomoč dobi čim prej, in tudi to, da sodni proces da neki zaključek.
Na kaj naj bodo starši pozorni?
Na nenavadne in nenadne spremembe v otrokovem čustvovanju in vedenju. Ni nujno, da je za takimi spremembami spolna zloraba, sploh v puberteti, ko je to normalen vsakdanjik najstnika. A ko prihaja do očitnih zapiranj vase, čustvenih nihanj, neprimernega spolnega vedenja, denimo promiskuitete ..., je prav, da so starši pozorni in to nagovorijo. Če otroku povemo, da smo nekaj opazili, mu damo pomembno sporočilo: da ga vidimo in mu odpiramo možnost za pogovor. Potem pa ga moramo poslušati in vzeti resno ter poiskati ustrezno pomoč, če je potrebna. Pri mlajših, ki še niso vešči izpovedovanja, moramo biti pozorni tudi na kakšne telesne poškodbe in znake, na primer pri posledicah spolnih zlorab je pogosta sprememba v straniščni higieni, težave z izločanjem … Na takšne znake moramo biti pozorni, čeprav ne pomenijo vedno spolne zlorabe.
In kam naj se obrnejo ob sumu spolne zlorabe? Na Hišo za otroke?
Obrnejo naj se na šolo, policijo ali center za socialno delo, osnovne informacije lahko dobijo tudi v nevladnih organizacijah, kjer jim bodo pomagali z usmeritvami, svetovanjem ali zagovorništvom. V Hišo za otroke pridejo otroci na podlagi odredbe sodišča oziroma skupaj s policijo ali centri za socialno delo.
Že prej ste bili kot strokovna delavka obkroženi z žalostnimi zgodbami. Kako jih predelate?
Izbrala sem si poklic, da sem obkrožena z otroki in da pomagam. Je pa zelo pomembna kontinuiteta dela na sebi, da znaš prepoznati, kje se te zgodba dotakne. Pomembna je redna supervizija, kjer lahko stvari predeluješ, spoznavaš, se z njimi soočaš. Veliko vlogo ima tudi dober tim sodelavcev, s katerimi lahko razpravljaš o svojih ranljivih delih. Zavedati se moramo, da se nas zgodbe dotaknejo, nekatere bolj, druge manj. Nismo brezčutni, včasih mi na oči pridejo tudi solze. Ko delaš z otroki, ki so preživeli travmatično izkušnjo, si kot strokovni delavec ves čas z njim v tej izkušnji in je treba najti načine, da iz tega izstopiš.
Galerija
Poglej vse fotografije (6)
