Pozvonila je pri vratih Saševega stanovanja in si snela masko. Takrat je med njima preskočila iskrica. Iz treh spoznavnih dni jih je nastalo pet, čez mesec dni je prišla še enkrat na obisk, dva meseca pozneje se je za stalno preselila k Sašu. »Človeku se vedno izide, ko odpre svoje srce in počne stvari brez fige v žepu. Nočem biti človek, ki bo pred smrtjo obžaloval vse tisto, česar si ni upal storiti.«
Erika, vaša življenjska zgodba se bere kot pustolovski roman. Rojeni ste v Crikvenici, vaša mama je Madžarka, oče iz Like. Pri 17 ste sami odpotovali v Ameriko in tam končali srednjo šolo.
Na Hrvaškem je bila takrat vojna in odločila sem se, da se vpišem v program izmenjave študentov. Tako sem zadnji letnik srednje šole končala v Boisu, glavnem mestu ameriške zvezne države Idaho. Izjemna izkušnja je bila. Čeprav mi ni bilo lahko, je bila zame zelo prebujajoča, saj mi je odprla pogled na druge kulture. Crikvenica je majhno turistično mesto in kot za vsa podobna je tudi zanjo značilno, da je življenje zelo omejeno. Ljudje živijo samo za turistične sezone. Vsaj takrat, ko sem odraščala, je bilo tako. Priseljencev domačini, polni predsodkov in zaprti v svoj svet, ne sprejmejo z lahkoto. Zaradi vsega tega me je ves čas vleklo stran. Po drugi strani pa me je morje močno privlačilo. Kot otrok sploh nisem vedela, da obstaja še kakšen drugačen svet kot ta, obdan z morjem.
Morje, pravite, vas je zelo zaznamovalo.
Tako kot ljubezen tudi morje v človeku ostane za vedno, čeprav je mene od nekdaj vleklo v svet. Počutim se kot ladja. Tudi ladje niso narejene za to, da bi bile zasidrane v pristanišču. Rada plujem po valovih življenja, pa čeprav po razburkanem morju, tudi kakšen brodolom sem že doživela. Zame je pomembno, da imam kompas, ki me vedno vrne v pristan.
Vaš kompas vas je iz Amerike popeljal nazaj na Hrvaško, tam ste na filozofski fakulteti končali študij nemščine in madžarščine, se zaposlili v priznani mednarodni jezikovni šoli v Zagrebu, ta pa vas je poslala na Kitajsko. Kako je bilo živeti tam?
Od predavateljice in prevajalke sem napredovala v mentorico za nove predavatelje. Leta 2013 so mi ponudili službo na Kitajskem. Tam sem najprej kot supervizorka bedela nad učitelji jezikov, potem sem postala ravnateljica mednarodnega vrtca. Nekaj časa sem tudi poučevala angleščino in nemščino. Najprej sem živela v Šenčenu in Guangčovu na jugu, nazadnje pa na severu Kitajske, v Pekingu. Živeti na Kitajskem je, kot bi življenje gledal skozi kalejdoskop. Je dežela nasprotij. Komunistična država, v kateri ljudje živijo kapitalistično. Tradicionalne hiše med poslovnimi nebotičniki, tisočletna kultura čaja v kombinaciji z obsedenostjo s Starbucksom. Kitajska nikogar ne pusti hladnega. Zelo sem uživala v raziskovanju te dežele. Peking pa je tako močno onesnažen, da tam nisem dolgo zdržala. Je pa to bila dobra izkušnja, saj se od takrat bolj zavedam in sem hvaležna, sploh zdaj, ko živim v Sloveniji, za čist zrak in naravo, pa za vsako čebelo in metulja, ki ju vidim. Na Kitajskem metuljev namreč sploh ne poznajo več.
Iz onesnaženega Pekinga ste se 2018 preselili v sončno Barcelono. Kako je bilo tam?
Najprej sem delala v vrtcu kot koordinatorka za mednarodno izmenjavo študentov pedagogike, nato sem odprla svoje podjetje za poučevanje tujih jezikov in prevajanje. V Barceloni sem res uživala. Končno sem spet živela ob morju. Barcelona je prekrasno mesto, ki draži vsa čutila. Sploh hrana je neverjetno okusna. Na vsakem vogalu si lahko privoščiš kaj slastnega. V glasbi in plesu, ki ga obožujem, se čuti močan vpliv španskih in afriških priseljencev, ki so ustvarili kulturno meko glasbenih in plesnih predstav ter tečajev. Celotno mesto in Katalonija pa sta zaznamovana tudi z nadrealistično lepimi Gaudijevimi stavbami. Barcelona je eden mojih najljubših krajev, kjer sem živela.
Menda govorite šest jezikov.
Moj materni jezik je hrvaščina, madžarščino, ki je jezik moje matere, sem študirala, prav tako germanistiko, angleščine sem se učila v tujini, med bivanjem na Kitajskem sem se naučila malce kitajščine, v Španiji španščine. Zdaj se učim slovensko.
Ko so Španijo zaradi korone zaprli, ste se vrnili na Hrvaško, se prijavili v spletne zmenkarije in si začeli dopisovati s Sašem. Kako je bilo videti vajino spoznavanje?
Hitro in spontano je šlo vse skupaj. Dopisovati sva si začela enkrat konec novembra. Čez deset dni pa sem se odločila, da grem preverit, kako je Sašo videti v živo. (smeh). Pred odhodom mi je še poslal potrdilo za prehod meje, v katerem je pisalo, da sem njegova partnerka, za vsak slučaj, če bi na carini želeli vedeti, kaj bom počela v Sloveniji. (smeh) Najino srečanje je bilo zelo iskreno. Odprl je vrata in me pozdravil z velikim nasmehom na obrazu. Objela sva se, srečna, da sva se lahko srečala v teh čudnih časih.
Čez tri mesece ste se že preselili v Ljubljano. Takrat ste odprli tudi svoj s. p. Kaj počnete zdaj?
Otroke, odrasle in starejše učim angleščino, nemščino in hrvaščino. Ker pretežno delam po spletu, so moji učenci zelo mešana skupina, od Slovencev, Nemcev, Francozov, Špancev, Ircev do Američanov, Avstralcev in seveda Kitajcev. Od letošnjega poletja pa si del denarja zaslužim tudi s prodajo unikatnega nakita.
Kako to, da ste se začeli ob vsem, kar znate, ukvarjati z nakitom?
Vedno sem rada ustvarjala z rokami. Kadar mi je le čas dopuščal, sem počela kaj kreativnega. Pred leti sem ustvarjala z glino, celo delavnice sem vodila. Tudi otrokom, ki so obiskovali tečaje tujih jezikov, sem učne ure vedno popestrila z ustvarjanjem. Učila sem jih tudi, kako iz starih stvari, ki ne služijo več namenu, ustvarijo nekaj novega. Poleg ljubezni do ustvarjanja sem se trudila, da jim prenesem zavedanje o recikliranju starih stvari.
Menda ste dve leti delali tudi kot slaščičarka?
Res je. (smeh) Ko sem pred leti v Zagrebu učila tuje jezike, sem potrebovala malce spremembe in sem odprla slaščičarno.
In za novo spremembo nakit?
Letos marca mi je Sašo rekel, da bo kmalu konec zime. Ker pomladi ni in ni bilo, sem iz nostalgije po morju začela ustvarjati iz školjk, ki sem jih nabrala na mojih najljubših plažah na Hrvaškem, v Španiji in v Sloveniji. Od nekdaj se rada sprehajam po obali in iščem školjke, lepe kamenčke, obrušeno steklo ter delčke rakov. Materiala za ustvarjanje sem imela dovolj. Moji izdelki so namenjeni ljudem, ki so zaljubljeni v morje in si želijo delček te ljubezni imeti ob sebi.
Prodaja vam je hitro stekla. Poleti ste svoje izdelke že predstavili na Artishu, festivalu ustvarjalnosti.
Čeprav sem nakit sprva delala samo iz nostalgije za morjem, sem se na predlog znancev prijavila na Artish. Bila je čudovita izkušnja, ko sem na enem mestu srečala toliko podobno mislečih umetnikov. Veseli me, da je Ljubljana naklonjena kreativcem in da so moje izdelke ljudje zelo lepo sprejeli. Verjamem, da ko nekaj delaš z ljubeznijo, se to začuti.
Nameravata s Sašem vajino ljubezen potrditi tudi pred matičarjem?
Ne vem. (smeh) Jaz sem zelo tradicionalna in si tega želim. Bova videla. Zdaj se imava lepo in sva srečna, da sva se našla.
