Pred tremi tedni je potekala šesta mednarodna konferenca o specifičnih učnih težavah, na njej so se zbrali slovenski in tuji strokovnjaki s področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Predstavili so veliko raziskav o covidu in šolanju otrok ter potrdili, da smo imeli v Sloveniji najdlje zaprte šole, kar seveda vpliva na populacijo naših otrok. »Pri zaprtju šol ne gre samo za manko pri učenju, temveč je nastal tudi manko pri socializaciji, fizičnih kontaktih, družabnosti. Naši otroci so utrpeli veliko izgubo tudi zaradi tega; saj se ne učiš samo od učitelja, temveč tudi od sošolcev, opazujemo se, primerjamo, raziskujemo, delamo v skupinah, parih. Zdaj je nastopilo obdobje okrevanja po epidemiji. Zaradi epidemije smo po eni strani izgubili stik, na drugi pa smo spoznali orodja, s katerimi lahko otroke dosežemo. Pa tudi prišli smo do jasnega sklepa, da zapreti šole – nikoli več!«
Da šol ne smemo nikoli več zapreti za tako dolgo, je gotovo naša največja lekcija.
Da. Saj nekateri starši rečejo, da je zaprtje koristilo njihovemu otroku, ampak to velja le za malo otrok, predvsem za tiste, ki imajo socialno anksioznost, ki se bojijo družbe, se ne znajdejo s sošolci, ki nimajo toliko spretnosti pri navezovanju stikov, reševanju konfliktov. Pa tudi za kakšne otroke s spektroavtistično motnjo, ki so senzorno tako občutljivi in jim je lahko v učilnici, telovadnici težko ali pa je zanje že glasen učitelj velik izziv, da preživijo šest ur v šoli. Ampak človek je socialno bitje in tudi takšni otroci zmorejo določene socialne veščine.
Omenili ste, da je v šoli zelo pomembno tudi učenje od vrstnikov. Kako pa je s tistimi otroki, ki se šolajo doma? Število teh narašča in v znanju se povsem kosajo z otroki v šoli, kaj pa pomeni zanje ta odsotnost stika z vrstniki? Je dovolj, da ga dvakrat na teden starši peljejo na popoldansko dejavnost, kjer je v stiku s sovrstniki?
Ne, ni dovolj. Pri svojem kliničnem delu opažam, da tudi otroci, ki imajo urejeno šolanje in možnost popoldanskega udejstvovanja na različnih aktivnostih, so po drugi strani prikrajšani za zelo temeljne izvršilne funkcije: načrtovati, kdaj grem od doma, koliko časa bom tam, kaj moram vzeti s seboj ... Vse to namesto njih počno starši, ki so taksisti, odpirajo vrata, otrok samo sede v avto, dostavijo ga v neko zaprto skupino. To je nekaj povsem drugega kot dopoldansko življenje v šoli, kjer gre za različne skupine, različne učitelje, različne situacije: pred šolo, v šoli, v jedilnici. Za naše otroke pogosto rečemo, da živijo v drugačnem času, ampak osnovne stvari ostajajo – da si človek in da čutimo enako. Otrok si pri učitelju želi dvojega: da ga spoštuje in da ga ima rad kot svojega sogovornika. Da ni tega odnosa: jaz kot učitelj vem vse, ti pa nič ne veš. Če otroka povabiš v delovni odnos z nekim ciljem in če začuti, da delata za isti cilj, gre za popolnoma drug odnos.
V Sloveniji imamo več kot 450 šol, in čeprav imamo enotni šolski sistem, se šole med seboj v delovanju zelo razlikujejo. Imamo šole, ki ogromno naredijo za otroke in živijo v tem, da jih različnost bogati. Kar pa ne pomeni, da je treba na inkluziji (vključenosti) vztrajati za vsako ceno. Včasih se otroci res tako težko učijo in težko prilagodijo, da je zanje bolje iskati specializirane ustanove.
Otroci se razlikujejo ne samo po okolju, iz katerega prihajajo, temveč tudi po tem, kako so prišli na svet. Nekdo z lahkoto, drug s težkim porodom, lahko s poškodbami ... Včasih takšni drugačni začetki pustijo posledice – na motnji pozornosti, koncentraciji. Po drugi strani pa so otroci s specifičnimi učnimi težavami tudi nadpovprečno inteligentni, imajo le drugačno predelovanje informacij – pravimo, da niso nevrotipični; to niso otroci, ki so nesposobni, so le razvojno nevrološko drugačni. Ne gre za lene otroke, kot pogosto slišimo, ali otroke, ki ne znajo poslušati. Ne, to so otroci, ki imajo manko pri določenih spretnostih, kot so branje, pisanje, matematika, lahko s koncentracijo, pozornostjo, motorično nespretnostjo.
Šolski sistem pa tudi pri takih otrocih ne popušča?
Če imaš eno specifično učno težavo, je že rizično, saj šolski sistem od tebe zahteva enako kot od vrstnikov, čeprav v osnovi nisi enak. V resnici pa redko najdemo otroka, ki ima samo eno učno težavo, večinoma gre za sopojavnost. Že ena težava pa je v štartu preveč. Požene te v začarani krog: učiš se, a dobiš slabo oceno, pa se učiš še enkrat in spet ni uspeha, nato začne otrok dvomiti o sebi, se spraševati, ali sem neumen, sledi padec samopodobe.
In mi imamo veliko potopljenih otrok, ki niso imeli možnosti. Lahko da so bili pripravljeni, a niso zmogli pokazati znanja, ali pa so imeli težko situacijo doma ali med sošolci. Naberejo se slabe ocene, otrok si misli, da res ni vreden, zato se začne pojavljati bodisi agresija do sebe bodisi do vrstnikov. To pomeni neustrezno vedenje. Na tak način se osnovnim učnim težavam pridružijo še vedenjske težave in otroka v sistemu izgubimo. V svetovalnih centrih lahko takemu otroku pomagamo.
Če ga dovolj hitro diagnosticirate oziroma zaznate. Do odločb je zaradi čakalnih dob tudi težko priti.
To trpljenje otroka je res lahko zelo dolgo, ampak v Sloveniji imamo že 15 let dobro sistemsko postavljen koncept učnih težav v šoli s petimi koraki. Šele ko izčrpamo sistem pomoči na šoli, se lahko pogovarjamo o intenzivnejšem programu pomoči, ki ga zagotavlja odločba.
Vendar so še vedno šole, ki ta koncept ali slabo poznajo ali pa slabo izvajajo. Prvi korak je učitelj, ki za otroka z učnimi težavami poskusi prilagoditi navodila. Če to ni dovolj, sledi drugi korak – šolska svetovalna služba, ki otroka še pogosteje opazuje in dela z njim. Lahko, da tak otrok izven razreda dela bolje (ker ni hrupa, sošolcev ...). Tretji korak je individualna in skupinska strokovna pomoč, in če po tem otrok ne napreduje, gre v zunanjo institucijo, kakršen je naš center na Gotski. Tu se ukvarjamo s timsko in procesno diagnostiko: ko otrok pride, se vključijo psiholog, specialni pedagog, lahko tudi logoped, pedopsihiater. Otroka opazujemo, primerjamo ugotovitve, in če gre za učne ali specifične učne težave, ki ga ovirajo, priporočamo tudi odločbo.
Pri tem včasih s šolami ne najdemo skupnega jezika, saj vidimo, da niso naredile vsega – nekateri otroci so še danes popolnoma prezrti in jih dobimo šele v petem ali celo osmem razredu.
Kako je to mogoče?
Biti učitelj je čast, prednost, a hkrati velika odgovornost. Mene vedno čudi, da ko pridejo do nas otroci z bralnimi težavami in ko o tem obvestimo šolo, učiteljica reče, saj on ne zna brati. Ampak v šestem, sedmem razredu ne smemo reči, da otrok ne zna brati, temveč da ne zmore brati. Zakaj so bili dolga leta ti otroci izpuščeni? Branje je zelo kompleksna spretnost in mi nimamo centra za branje, tako kot ga imamo za govor.
Branje je nasploh pereča tema vsakokratnih roditeljskih sestankov, saj zadnja leta praviloma vedno poslušamo o tem, da otroci večinoma slabo berejo – v 4. razredu!
Branje zahteva široko razpravo, saj menim, da tudi odrasli več ne beremo toliko kot včasih. Se v tem ne urimo. Povprečen odrasli si ne privošči več ene ure branja na dan – ne strokovnega, ampak nekaj za svojo dušo. Zato naši otroci nimajo zgleda. Drugič, smo v dobi hitrega pridobivanja informacij. Računalnik in vse te napravice nas informirajo, knjiga pa nas oblikuje. Počasi jo odpiramo, oblikuje se domišljijski svet, ki je za otroke zelo pomemben, pri tem so tudi abstraktne stvari – kdor ne bere, je oškodovan na mnogih področjih. Pri branju so potrebni vztrajnost, čas, mir, neko načrtovanje.
Našim šolam manjka pedagoškega erosa. Da prideš kot učitelj v šolo zaradi otrok, ne obratno. Če si učitelj s srcem, želiš generacijo, ki ti je zaupana, nekaj naučiti. In branje je tisto, kar se moramo učiti, trenirati. Ko otroke vprašam, kaj jim je učiteljica naročila, kako naj berejo, pravijo: več berite. Ja, to je pravo navodilo za otroka brez težav. Vendar so tu še otroci z disleksijo, pa otroci, ki so pretirano živahni, ki nas ne zmorejo poslušati, ne želijo poslušati pravljice; tisti, ki ne zmorejo iskati rim, si ne zapomnijo barv, ali otroci, ki se naučijo dnevov v tednu, a jih ne zmorejo povedati v zaporedju, ali otroci, ki zamenjujejo levo in desno rokico. Nekatere raziskave so izpostavile tudi problematiko otroških sedežev v avtu, ki so resda varni, ampak so nevarni za otroke, saj v njih ne morejo gledati levo in desno, ampak samo naravnost – imajo tunelski vid. Pri branju pa morajo otroci z vidom zajeti veliko območje.
Potem so tu otroci, ki imajo veliko težav s fino motoriko, z zavezovanjem vezalk, pa z vožnjo s kolesom. To so osnovni znaki, ki lahko že nakazujejo poznejše težave pri opismenjevanju. Po navadi so starši prvi diagnostiki, nato sledijo učitelji v prvem, drugem razredu. Zato je tako pomembno, da imamo takrat res dobre, senzibilne učitelje, pravične, jasne, empatične.
Branje je temelj, brez dobrega branja ne razumeš navodil v testu. Ti se mi dandanes zdijo precej dolgi, hitro moraš prebrati navodila, da uspeš rešiti vse do konca.
Naša šola je zelo verbalna, temelji na hitrem procesiranju in hitrem odgovarjanju. Učiteljem slovenščine, angleščine in matematike, tudi zgodovine in geografije, vedno rečem: kdo vam je dal licenco za tako dolge teste? To je pravzaprav licenca psihologa, saj merite vzdržljivost, koncentracijo, vi ne merite znanja. Prišli smo v zelo zapleten sistem, kjer je v naših šolah najbolj fino, da imaš otroka, ki nima nobenih težav. Najpametnejši jo naredijo z levo roko, povprečni delajo, tisti s kakršnimikoli kognitivnimi primanjkljaji – bodisi v spominu, hitrosti, spretnostih – pa imajo hude težave. In vsi pišejo enake teste. Tako najdem teste pri slovenskem jeziku, angleščini ali matematiki, ki imajo tudi po 18 ali 20 nalog – vsaka pa ima še podnaloge! Z dolgimi in zapletenimi navodili.
Učitelji mi na to odgovarjajo, da so testi takšni zato, ker jih oblikujejo po testih nacionalnega preverjanja znanja (NPZ). NPZ, ki je naša zabloda, je državno orodje, ki meri znanje naših otrok in naj bi služil kot povratna informacija vsakemu otroku, vendar je v resnici ustvaril strašen pritisk na šole in učitelje. Ti se čutijo prestrašene.
Osnovno šolo smo danes naredili tako zahtevno, da mi mnogi dijaki prvega letnika strokovne in srednje šole povedo, da jim je lažje kot v 7., 8. in 9. razredu. Osemnajst nalog za otroka, ki ima težave z branjem, je groza in potem ni čudno, da kdo med poukom eksplodira. Kako ne boš, ko te v tvojem primanjkljaju ne vidijo, ne upoštevajo, ti ne pridejo naproti. Morali bi stopiti nazaj in se zamisliti, kaj je naloga osnovne šole – da te nauči brati, pisati, računati, organizirati, te uči poštenosti, pa veselja do življenja. Mi imamo veliko otrok, ki v osnovni šoli izgubijo veselje do življenja, voljo do obiskovanja pouka.
Vam otroci kdaj potožijo, da bi radi bili več doma?
Mnogi otroci živijo v hišah, nimajo pa doma. To je tako žalostno.
Zakaj imamo v šoli tak hud tempo?
Zakaj se mora otrok, ki bo dober pečar ali natakar, tako veliko učiti slovenščine, zgodovine, geografije? Danes so pomembni tudi glasbena umetnost, likovna in šport. Zakaj imamo v šoli tak hud tempo? Zakaj ni šola institucija, kjer bi otroci imeli samo zvezke, v katere bi učitelji napisali več spodbudnih besed? Nekaterim dajo vanje samo štampiljko 'brez domače naloge'. Mislim, da bi morali imeti v šoli malo zvezkov in tiste urejene, zdaj pa vidim zvezke, debele kot Sveto pismo, saj je notri ogromno nalepljenih listov – fotokopiranega materiala. Naši otroci so kot delavci v tiskarni: režejo, namažejo z lepilom, pok in gremo naprej. K meni prihajajo otroci, ki so od doma navajeni samo drsanja po telefonu in tablici. V prvih dveh razredih bi morali z otroki delati ogromno grafomotoričnih vaj. Zvezki bi morali biti popisani.
