Kopriva. Slikovita kraška vas je Katjin dom. Zavetje. Toplina. Vir moči. »Kopriva ne pozebe,« je ena prvih misli, ki me obišče ob prihodu na Katjino dvorišče. Katja mi maha s terase. Vem, da nekako opazuje, kakšna bo moja prva reakcija. Tako je napisala v knjigi. Želim si čim prej do nje, da ji sežem v roko. Njena knjiga me je presunila s svojo otroško iskrenostjo, ki jo zmore ženska njenih let. Na pročelju hiše, kjer je zdaj neke vrste kašča, opazim spominsko ploščo, posvečeno slovenski pisateljici Branki Jurca. Prav tu se je rodila, mi bo pozneje povedala Katja. Branka je bila sestrična njenega dedka. Katjina knjiga, pisana prav za najstnike, ki se obremenjujejo s svojim videzom, napakicami in napakami, ima kar nekaj skupnega s pisanjem sorodnice Branke. Še posebej ji je bila všeč njena čudovita pripoved Ko zorijo jagode. Katji se pridruži njena mami Majda z orehovimi rogljički, ki jih je spekla za trgatev. Pa domač marelični sok prinese na mizo. Pridelajo tudi več vrst starodavnega žita, prednjačita pira in kamut. Iz kamuta gospa Majda naredi domače testenine. Medtem ko se pogovarjamo na terasi, oče Milivoj s svojim tomosom za krajši čas »odpotuje«, a ga vseeno še ujamem. Krasni ljudje s Krasa. Občutki, ki me navdajajo ob Katji, so mir, varnost in sprejetje. Ožgane kože na obrazu po prvih nekaj sekundah ne vidiš več, zaznaš samo pozorno milost, ki sije iz njenih oči in se naseli vate. Kakšno darilo. Pomislim, da bi bila odlična terapevtka za ranjene duše. Morda pa bo zdaj, ko je ostala brez službe, to njeno novo poslanstvo. S knjigo V moji koži je naredila velik prvi korak.
V moji koži
Knjigo je pisala več let. Razgalila se je do kosti. Pisala je v zvezek in ga nekega dne, ko je bila na seminarju pri Petri Škarja, dala prebrat Petri, ta je bila prva, ki je v zapisanem prepoznala veliko vrednost. Knjigo je napisala za mladostnike, predvsem zato, da si bodo všeč takšni, kot so. Katja, ki je bila nekoč svetlolasa skodrana deklica, je bila od nekdaj zelo radovedna, igriva in družabna. Pa je prišel tisti dan, ko nesreča ni počivala. Spomni se, kot bi bilo včeraj. Bil je četrtek, 14. november 1991. Imela je 11 let. Zaželela si je kostanj, in kot piše v knjigi, kar sama zakurila v peči. Bila je neučakana, pa je zlila na ogenj plastenko z alkoholom – in tedaj se je zgodilo. Ogenj je podivjal in jo zaobjel. »V kuhinji sem stala kot goreča bakla. Zdelo se je kot večnost, preden je k meni pritekla sestra in začela z odejo gasiti ognjene zobe, ki so se mi zagrizli v kožo.« Stric je sedel za volan, oče ob Katjo in so se odpeljali v bolnišnico v Šempeter pri Novi Gorici, od tam pa je šla v klinični center v Ljubljani in v njem ostala dva meseca ter imela osem operacij. »Nekateri se še danes obnašajo, kot da sem kužna. Naj vas pomirim – opekline niso nalezljive.« Ugotavlja pa tudi, da so njene opekline lahko tudi varovalo, saj jo ščitijo pred ljudmi, ki, lahko bi tako rekli, nimajo dobrega srca. Toda zdaj ve, da je bolj kot to, kaj si drugi mislijo o njej, pomembno, kaj si ona misli o sebi. In Katja ima to bogastvo, da lahko po ulici hodi z dvignjeno glavo. Nima se česa sramovati. Velik človek je, ki nam je podaril svojo zgodbo, da bomo bolj znali ceniti svoja življenja. Da bomo previdni. Da se ne bomo igrali z ognjem. In prav te dni se veseli koncerta, na katerem se bodo številni slovenski glasbeniki poklonili Krasu, Krasu, ki je gorel. Tako kot je nekoč gorela sama. Rada je to, kar je, Katja Škerlj. Predolgo je bila tiho.
»Od nesreče naprej sem mislila, da ne bom nobenemu moškemu všeč, ker po standardih okolice nisem več lepa. Kako bom jaz z opeklinami za nekoga lepa? Nemogoče. A spoznala sem, da se močno motim.«
Mati in hči
Kako je bilo vam, gospa Majda, ko se je zgodila nesreča, vprašam Katjino mamo, ker začutim, da lahko. Čeprav ni lahko. Še vedno ni. »Je bilo treba zbrati veliko moči. Vsak dan znova. In moč je kar od nekod prišla. Potem ko je bila Katja dva meseca v kliničnem centru, sva šli na rehabilitacijo v Dolenjske toplice. To so bili prvi koraki zunaj bolnišnice,« se spominja gospa Majda, ki je Katji vseskozi v močno oporo, kot tudi njena oče in sestra, ki ji je, kot piše tudi v knjigi, tisti dan rešila življenje, saj jo je prva našla v kuhinji, ko ji je gorelo telo, in nanjo hitro položila odejo. Gospa Majda omeni tudi prijateljice, ki so ves čas po nesreči z ognjem Katji stale ob strani. »Vsak dan znova sem si govorila: Nikoli obupat. Se pobrat. Iti naprej.« V krajih, kjer ljudje niso pogosto v stiku z drugačnostjo, se za Katjo še vedno ozirajo. Pogledi so moteči, ampak že v Ljubljani, pripovedujeta, kjer sta si to poletje vzeli čas, da si jo natančneje ogledata, je zgodba povsem drugačna. Katjina pojava se je v mestu zlila in ni prebujala nobene dodatne radovednosti, kar je bilo prav osvobajajoče.
Ljubezenska zgodba
Kaj imata skupnega Katja in Frida Kahlo? Globoko, bolečo telesno izkušnjo, ko je poškodovano žensko telo, a lepota je ostala. Strast do življenja ni zgorela. »Če bi naše oči videle dušo namesto telesa, bi bila naša ideja o lepoti drugačna,« jo je citirala v knjigi. Katja z novo zunanjostjo ni izgubila samopodobe. Lepa se zdi sebi, reče. »Nisem pa najbolj fotogenična.« Toda ko se fotografira, mi pozira brez zadržkov. Pošali se, da ima tudi ona desni profil lepši.
V knjigi je čudovito opisala ljubezensko zgodbo, ki se je začela v bolnišnici med njenim dvomesečnim zdravljenjem. V poglavju Ljubezen je slepa je opisala, kako jo je presenetila Amorjeva puščica. »Kot bi se izgubljeni duši po dolgem času ponovno srečali … Skupaj tesno drug ob drugem sva gledala filme, ki so jih starši prinesli od doma. Bili so še na videokasetah.« Katja je še danes hvaležna za te spomine, ker se je v bolnišnici lahko imela lepo. Vez s fantom je ohranila. Želel si jo je, vendar mu ni verjela. »Kdo pa bi si želel žensko z opeklinami.« Njegovo osvajanje je celo dojemala kot šalo. »Ljudje si delamo veliko škodo, če se ne sprejemamo in se nimamo radi takšni, kot smo. Zaradi tega sem zamudila veliko trenutkov, ki bi morali biti najlepši v mojem življenju.« Katja si je želela moške pozornosti, vendar se je je hkrati otepala. »Dodelala sem odličen trik, da sem jih odgnala. Ko se mi je kak moški približal, sem na vidno mesto nalašč položila najbolj brazgotinasto roko ... na koncu se je še vsak ustrašil in odšel stran.« Fant iz bolnišnice ni obupal. Čakal je in jo ljubil. Leta so tekla. Usoda je hotela, da je fant postal brezdomec, toda ljubezen do Katje je preživela tudi na ulici.
On je bil moj Jack iz filma Titanik
»Od nesreče naprej sem mislila, da ne bom nobenemu moškemu všeč, ker po standardih okolice nisem več lepa. Kako bom jaz z opeklinami za nekoga lepa? Nemogoče. A spoznala sem, da se močno motim.« Katjina knjiga lahko v bralcu sproži najbolj zatajena občutja, strahove, vendar način, kako se je s strahovi soočala sama, je darilo za bralke, morda res ne samo za odraščajoča dekleta, ki imajo polno težav s prejemanjem svojih teles, temveč za ženske vseh generacij, da bi skozi Katjino zgodbo, njeno izkušnjo, dojele, da smo vredne, ne samo zato, ker imamo lepo, gladko kožo, temveč ker dišimo po svoje, ker smo unikatne, edinstvene, ali s Katjinimi besedami: »Na svetu vam ni enake. In vsak je nekomu všeč. Čisto vsak.« Njen princ brez belega konja ji je vrnil vero. Prišel je čas, ko sta lahko skupaj preživela dovolj časa, da je to spoznala, pa čeprav bi se, kot piše, vsaka normalna ženska oddaljila od takega moškega, ker je pač bil to človek, ki je živel na ulici. Ni imel doma, toda Katja piše: »On je bil moj Jack iz filma Titanik. Mimoidočim na ulici nihče, a meni vse.« Tako iskrena je v svojem pisanju o sreči, ki jo je doživela ob svojem Jacku: »Jaz, punca z opeklinami, imam fanta, s kateri delim svojo intimo.« Čeprav se je pozneje zasukalo precej drugače, kot bi si Katja želela, ostaja hvaležna za vse trenutke. Njen Jack je umrl, a Katja kot Kate v Titaniku zaupanja v ljubezen ni izgubila.
Pa še to. Mami Majda je knjigo prebrala. Ni ji bilo lahko, in kot je povedala, bi kakšne stvari na koncu obdržala zase, ampak življenje je Katjino. Zaupa ji, da je tako prav. Oče knjige še ni prebral. »Punci« mu tega seveda ne očitata. V hiši na Krasu so se naučili slišati, razumeti in zaupati. Tako so lahko preživeli.
