Na čelo italijanske vlade, ko ji bo mandat podelil predsednik države Sergio Mattarella, se bo zavihtela 45-letna Rimljanka Giorgia Meloni, trenutna predsednica stranke Evropskih konservativcev in reformistov (ECR) ter političarka s pedigrejem, zaradi katerega številni Primorci, še posebej pa pripadniki slovenske manjšine na drugi strani meje, že močno škripajo z zobmi.
V rimski soseski Garbatella rojena Melonijeva, v kateri povečini prebiva delavski razred, je že v rosnih letih začela plezati po politični lestvici. Štela je komaj 15 let, ko se je pridružila mlademu krilu neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja (MSI), ki so ga leta 1946 ustanovili podporniki nekdanjega italijanskega diktatorja Benita Mussolinija. Prvo vidnejšo vlogo v italijanski politiki je zabeležila leta 2008, ko jo je takratni premier Silvio Berlusconi imenoval za ministrico za mladino. Takrat je postala najmlajša italijanska ministrica, leta 2012 pa je nato skupaj s političnimi sopotniki in somišljeniki ustanovila neofašistično stranko Bratje Italije, ki jo je do letošnjih volitev uspela spremeniti v populistično in nacionalistično politično silo, ki privablja tudi sredinske volivce. Čeprav je znana po svojih ostrih nastopih in zagovarjanju skrajnih desničarskih stališč, si je za potrebe teh volitev nadela nekoliko bolj spravljivo kožo, zaradi česar glede njene prihodnje vladavine ostaja odprtih veliko vprašanj.
Melonijeva je med drugim znana tudi po tem, da je leta 2016 kandidirala za županjo Rima, ko je bila v sedmem mesecu nosečnosti. To je po lastnih besedah storila, ker so ji nekateri »vplivni moški« dejali, da tega ne zmore. Če se zdi, da bi lahko italijanski zagovorniki pravic žensk končno slavili, saj vse kaže na to, da bodo vajeti države prvič v rokah ženske, so mnogi že izpostavili, da bi bilo bolje, če bi se na ta položaj zavihtela katera koli druga ženska v Italiji. Skrbijo jih predvsem njena stališča do pravice do splava. Čeprav okoli postopkov obstaja veliko težav, je splav v Italiji dovoljen od leta 1978. Melonijeva je sicer zatrdila, da pravice do splava kot premierka ne bo ukinjala. V svoji politiki se pod črto zavzema predvsem za tradicionalno družino ter obrambo nacionalnih interesov in nacionalnih meja.
Slovenija ali Slovaška?
Glede na njeno skrb za obrambo nacionalnih meja je zanimivo, da kot kaže še pred dvema letoma ni znala natančno prešteti in opredeliti niti italijanskih sosed. Novembra 2020 je namreč v intervjuju na italijanskem televizijskem kanalu LA7, kjer je komentirala poljsko in madžarsko blokado svežnja za spoprijem Evrope s pandemijo novega koronavirusa, Slovenijo zamenjala z Slovaško. »Ste opazili, da se jim je v zadnjih treh dneh pridružila tudi Slovaška,« je navrgla Melonijeva, pri čemer jo je voditelica popravila, da gre za Slovenijo, na kar je Melonijeva odgovorila »da, no ja, kakor koli [...] .« Da z vidika Slovenije ni popoln geografski analfabet, je dokazala konec naslednjega leta, ko je izrazila zadovoljstvo nad slovenskim predsedovanjem Svetu EU. Hvalo je prihranila zlasti za takratnega slovenskega premierja Janeza Janšo, ki da je med svojim predsedovanjem najbolje odgovoril na plehke napade levice. Janšo je pohvalila tudi ob njegovem letošnjem obisku Kijeva, kamor se je skupaj s poljskim in češkim kolegom Mateuszom Morawieckim in Petrom Fialo odpravil kmalu po začetku ruske invazije na Ukrajino.
Sicer pa je imela Slovenijo v zobeh predvsem, ko je bilo govora o nedovoljenih migracijah, priljubljeni temi vsakega poštenega populističnega voditelja. Ob videoposnetku migrantov na območju Trsta je maja 2020 na Twitterju zapisala, da slednji v Italijo ne prihajajo samo po južni poti čez Sredozemsko morje, temveč tudi »po balkanski poti. Zakaj nezakonitih migrantov ne vračamo v Slovenijo, kot to v našem primeru počne Francija v mestu Ventimiglia.« »Če Italija ne bo zaprla meje s Slovenijo, bo postala taborišče za begunce v EU,« pa je na Twitterju zapisala že leta 2016 v času migrantske krize.
Narodni dom v Trstu in oče italijanskega fašizma D’Annunzio
Koliko ji je vredna slovenska manjšina ter kaj si misli o miru in spravi, je dala jasno vedeti julija 2020, ko je močno pihnila na dušo italijanskih nacionalistov. Eden od osrednjih dogodkov se je namreč tiste dni odvijal v Trstu. 13. julija 2020, sto let po tem, ko so ga požgale tržaške fašistične in nacionalistične sile, sta namreč slovenski pedsednik Borut Pahor in italijanski predsednik Mattarella podpisala dogovor o soglasju za vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski narodni manjšini. Italijanska vlada je natančno leto dni pozneje Narodni dom z dekretom tudi vrnila. Spomnimo, istega dne sta Pahor in Mattarella pri Bazovici položila vence tako k spomeniku bazoviškim junakom kot tudi k spominskim obeležjem na bazoviški fojbi. Ob spravno dejanje se je obregnila Melonijeva, ki je zapisala, da ob podobi Mattarelle in Pahora »ostaja grenkoba zaradi enačenja Italijanov, ki so končali v fojbah, s teroristi organizacije TIGR ter odločitve, da se slovesnost izvede v času stote obletnice požiga Narodnega doma v Trstu.« Prenos Narodnega doma na slovensko skupnost je označila za »nesprejemljiv,« »dan, ki bi lahko bil zgodovinski,« pa označila za razočaranje.
Leto dni pred tem, in sicer septembra 2019, je Melonijeva prav tako komentirala dogajanje v Trstu. Tistikrat z navdušenjem, saj so tam postavili kip italijanskemu pesniku in vojaku, ki je po lastnih besedah preganjal »južnoslovansko drhal.« Gabriela D’Annunzia je označila za »velikega Italijana, ki se je zapisal v zgodovino,« ter se za to dejanje zahvalila tržaškemu županu Robertu Dipiazzi. V zgodovino se je zagotovo zapisal. Gre namreč za človeka, od katerega se je učil sam Mussolini. Pesnik, novinar in veteran prve svetovne vojne pa je bil tudi nacionalist, rasist in oče italijanskega fašizma. Septembra leta 1919 je denimo s prostovoljnimi legionarji vkorakal v Reko in razglasil priključitev mesta Italiji. Postavitvi njegovega kipa v Trstu so močno nasprotovali tamkajšnji antifašisti, zato je takratna slovesnost potekala v poostrenih varnostnih razmerah. Postavitev kipa je nepresenetljivo močno razburilo predvsem Hrvate na čelu s takratno predsednico Kolindo Grabar Kitarović. Melonijeva se je nato dve leti pozneje ob spornem spomeniku fotografirala, pri čemer v oči bode predvsem dejstvo, da je to storila ob obletnici D'Annunzijevega pohoda na Reko.
Slovenska manjšina lahko o tem le sanja
Omeniti velja tudi sporno sporočilo za javnost, s katerim je v povezavi z vprašanjem pravic slovenske manjšine junija lani postregla tržaška izpostava stranke Bratje Italije. O stopnji zaščite, ki jo v Sloveniji uživa italijanska manjšina, ki ima tudi zagotovljen poslanski sedež, lahko slovenski zamejci v Italiji zaenkrat le sanjajo. Slovenci v Italiji namreč še vedno nimajo zagotovljenega sedeža v italijanskem parlamentu. »Zagotovljen sedež slovenski manjšini bi pomenil resnično krajo zastopanosti na račun vseh prebivalcev dežele Furlanija-Julijska krajina,« so denimo zapisali v stanki Bratje Italije. Italijanska senatorka slovenskega rodu Tatjana Rojc je bila sicer na nedeljskih parlamentarnih volitvah kljub temu znova izvoljena v senat, torej enega od obeh domov italijanskega parlamenta, in bo tako predvidoma še pet let v Rimu.
Kako bo videti vladavina Giorgie Meloni, bo pokazal čas, a številni opazovalci menijo, da bo po nastopu mandata tudi Melonijeva deležna padca podpore, ki so ga tradicionalno deležni nekdanji opozicijski voditelji, ko v roke prejmejo vzvode oblasti. Pred prihodnjo italijansko vlado je podobno kot v drugih evropskih državah težavno obdobje. Inflacija je rekordna, trg z energenti kaotičen, na vrata pa trka recesija. Hkrati bo morala Melonijeva v koalici žonglirati z znanima zdraharjema Berlusconijem in Matteom Salvinijem.
