Ena prvih institucij, ki jih je SDS po prihodu na oblast prevzela v svoje roke, je urad za preprečevanje pranja denarja. Marca lani je za direktorja nastavila Damjana Žuglja. V njegovem času se je urad začel spreminjati v orodje političnega obračunavanja z nasprotniki takrat vladajoče stranke. Pred parlamentarnimi volitvami je tako urad v tujini pridobival podatke, s katerimi je želela vlada očrniti največjega tekmeca Roberta Goloba. Do zdaj ni bilo jasno, kje je SDS lani spomladi našla Žuglja in kaj je ta sploh počel pred prihodom na urad. Znano je bilo le, da je poslovno deloval na Hrvaškem. Zdaj razkrivamo, da je njegove projekte financiral eden največjih hrvaških tajkunov. Gre za Želimirja Kodrića, ki ima v lasti več gradbenih in turističnih podjetij, med njimi tudi kamp Straško na otoku Pag.
Že pred prihodom na urad pa se je Žugelj, ki je sedem let vodil Agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), regulator slovenskega kapitalskega trga, dokopal do velikega osebnega premoženja. Naša preiskava je namreč pokazala, da ima v Sloveniji in na Hrvaškem v lasti najmanj tri stanovanjske nepremičnine. Sredi leta 2016, dobro leto po odhodu z ATVP, mu je uspelo naenkrat poplačati za pol milijona evrov posojil. Del je dobil od prodaje manjšega stanovanja na Savski cesti v Ljubljani, poleg tega pa je najel novih 142 tisoč evrov posojila. Toda še vedno mu je »zmanjkalo« več sto tisoč evrov. Žugelj se na naše zaprosilo za pojasnila v torek ni odzval. Kako je torej mogoče, da je nekdo, ki je do tolikšnega premoženja očitno prišel med delom v javni instituciji, pozneje pa sodeloval v milijonskih poslih v tujini, prišel na čelo organa, odgovornega za zaznavanje sumljivih finančnih transakcij?
Pol milijona evrov za poplačilo posojil
Žugelj je položaj direktorja ATVP, na katerega ga je imenovala prva vlada Janeza Janše, zapustil februarja 2015. Čeprav mu je mandat že potekel, je prejel 36 tisoč evrov odpravnine. Takoj zatem je postal izvršni direktor družbe za upravljanje Alpen Invest, nekdanje Nacionalne finančne družbe (NFD). Toda že leto prej, ko je bil še direktor ATVP, je Žugelj kupil 88 kvadratnih metrov veliko stanovanje ob Tivolski cesti v Ljubljani. Po takratnih tržnih cenah je bilo vredno okoli 200 tisoč evrov. Zanj je najel le 61.500 evrov posojila. Po javno dostopnih podatkih ga je najel šele mesec dni po vknjižbi lastništva. Poplačal ga je avgusta 2016, torej dve leti pozneje. V istem mesecu je Žugelj poplačal še dve posojili, ki ju je najel po odhodu z ATVP. Vse to ga je stalo skupno približno pol milijona evrov. Od kod ta denar? Žugljeva mesečna plača na ATVP je bila približno 6000 evrov bruto. Leta 2016 je imel kot izvršni direktor družbe Alpen Invest za slabih 124 tisoč evrov bruto prejemkov. Kmalu zatem je zamenjal službo. Že v začetku leta 2017 je začel poslovno delovati na Hrvaškem. V Zagrebu si je kupil 92 kvadratnih metrov veliko stanovanje, na katerem nikoli ni bilo vpisane nobene hipoteke.
Žugelj je na Hrvaškem načrtoval megalomanski turistični projekt med Plitvičkimi jezeri in Slunjem. Na 156.000 kvadratnih metrov velikem zemljišču, ki ga je pridobil z nakupom projektnega podjetja Hotel Zlatni jelen, je želel zgraditi dva hotela, 50 bungalovov, kongresni center, igralnico in umetno jezero. Ocenjena vrednost projekta je bila 26 milijonov evrov. Kako je financiral nakup podjetja z zemljiščem? Kot je razvidno iz dokumentov, je najprej pri hrvaški izpostavi Sberbank najel 2,5 milijona evrov posojila, ki ga je očitno že čez štiri mesece poplačal. Denar za to mu je posodilo podjetje Hadria, ki ga obvladuje Želimir Kodrić. Ta velja za enega najbogatejših Hrvatov. Je lastnik podjetja Samoborka, ki se ukvarja s prodajo gradbenega materiala, pred leti pa je bil tudi največji delničar trgovske verige Pevec.
Kodrić prihaja iz Samoborja, mesta med Zagrebom in mejo s Slovenijo. Hrvaški mediji so večkrat pisali o njegovih tesnih povezavah s tamkajšnjim županom in saborskim poslancem Krešem Beljakom, predsednikom Hrvaške kmečke stranke (HSS). V Samoborju že več let uradno živi tudi Žugelj. Od tam naj bi se do junijske razrešitve vozil tudi na urad za preprečevanje denarja, ki ima sedež v Ljubljani. Prijavljen je v 97 kvadratnih metrov velikem stanovanju, ki ga je leta 2019 brez hipotekarnega posojila kupil od gradbenega podjetja v Kodrićevi lasti. To je skupno že tretje stanovanje, ki jih je v petih letih kupil Žugelj. Ne le da je hrvaški tajkun ekonomski lastnik nesojenega Žugljevega turističnega projekta, za katerega mu očitno še ni uspelo pridobiti vlagateljev, z njim ga povezujejo tudi drugi posli. Ena od družb, ki jih obvladuje Kodrić, je tako od Žugljeve nekdanje soproge odkupila podjetje Colorwizz, ki ima danes za več kot pet milijonov evrov finančnih naložb.
Kako je Žugelj prestal varnostno preverjanje?
Je torej Žugelj ves čas le vidni obraz poslov, ki jih v resnici vodi Kodrić? Kot že omenjeno, nam z Žugljem še ni uspelo stopiti v stik. A vse to odpira vprašanje varnostnih tveganj, ki so se pojavila z njegovim imenovanjem na čelo urada za preprečevanje pranja denarja. Njegov direktor ima namreč dostop do podatkov o domala vseh finančnih tokovih med ljudmi in podjetji v Sloveniji. Med njimi so tudi podatki, ki so označeni s stopnjo »strogo tajno«, saj bi lahko njihovo razkritje močno škodilo državi. Po zakonu je moral Žugelj opraviti varnostno preverjanje, med katerim je moral vladnemu uradu za varovanje tajnih podatkov za deset let nazaj razkriti vse premoženje, prejemke, obveznosti, prekrškovne in kazenske postopke, okoliščine bivanja v tujini in vse potencialne stike s tujimi obveščevalnimi službami ...
To pomeni, da so v vrhu nekdanje vlade zagotovo vedeli tako za Žugljevo delovanje na Hrvaškem kot za njegovo premoženje. Kljub temu je bil marca lani najprej imenovan za vršilca dolžnosti direktorja, nato pa je septembra lani dobil še poln mandat. Že januarja letos smo ugotovili, da v prostorih urada obstaja posebna soba za zbiranje tajnih podatkov. Vanjo je lahko vstopala le izbrana skupina uslužbencev, ki jih je v zadnjih mesecih na urad pripeljal Žugelj. Po naših informacijah naj bi se intenzivno ukvarjali z anonimnimi prijavami, ki naj bi prihajale iz krogov SDS. Njegove tarče so bili opozicijski politiki, znani podjetniki, posamezni novinarji in drugi kritiki oblasti. V istem času je takrat vladajoča koalicija v državnem zboru želela sprejeti tudi zakon, ki bi inšpektorjem urada dovoljeval, da brez sodne odredbe vstopajo v prostore, proti volji njihovega lastnika, in tam brskajo po njegovem računalniku ali telefonu. Prav tako bi lahko urad po mili volji zbiral podatke iz praktično vseh evidenc v državi, ne da bi jih sploh potreboval za konkretne postopke.
