od župnika zaradi izgube prostorov zahtevajo opravičilo

Župnik se ni odločil za podaljšanje pogodbe, nastradali so konjeniki

Rok Nose
18. 8. 2022, 05.52
Posodobljeno: 30. 11. 2022, 13.56
Deli članek:

Konjeniško društvo Sveti Jurij - Grčevje je marca ostalo brez svojih prostorov, ki so jih več kot desetletje najemali od župnije Št. Peter - Otočec. Župnik Jože Rački se namreč ni odločil za podaljšanje pogodbe, zato so se morali izseliti iz nekdanje mežnarije pod cerkvijo Sv. Jurija v Srednjem Grčevju. Društvo je vse skupaj zelo presenetilo.

Arhiv Konjeniškega društva Sveti Jurij - Grčevje
Upokojeni duhovnik Franc Dular se je pred leti takole na konju udeležil povorke ob tradicionalnem blagoslovu konj, ki je potekalo v Srednjem Grčevju.

»Najbolj nas boli, da je župnik pri dveh svetih mašah pridigal in širil laži o tem, da je župnija živela naše društvo, da naj bi mi izsiljevali prejšnjega župnika in da je bilo tam, kjer smo imeli svoje prostore, veliko pijančevanja, kar seveda ni res,« odločno zatrjuje predsednik omenjenega društva Mirko Zorko, ki zato zahteva, da se jim župnik javno in pisno opraviči, sicer bodo sodno ukrepali.

Z novomeške škofije so sporočili, da sta v tem primeru Župnija Št. Peter - Otočec kot najemodajalec in Konjeniško društvo Sv. Jurij - Grčevje kot najemnik 9. marca sklenila pisni dogovor, ki sta se ga obe strani držali. »Župnija je povrnila vsa vlaganja najemniku. Najemnik je prostovoljno izpraznil prostore in jih izročil v posest župniji ter odjavil svoj sedež z naslova predmeta najema. Zato gre med strankama za zaključeno zadevo,« so zapisali. 

Konjeniško društvo Sveti Jurij - Grčevje je po ustanovitvi leta 2003 iskalo primeren prostor za srečevanja in druženja. Dobili so idejo, da bi skupaj z župnijo Šentpeter - Otočec obnovili staro mežnarijo, ki je pod cerkvijo Sv. Jurija v Srednjem Grčevju propadala. »Takratni župnik Franc Dular se je s tem strinjal. Objekt je bil v zelo slabem stanju, vse se je podiralo, zato smo morali pošteno zavihati rokave. Dela so se začela ob koncu leta 2010; uredili smo tla, zamenjali lesen strop, podrli nekaj sten, postavili nov gank. Med drugim smo poskrbeli za ureditev nove strehe, za napeljavo vodovoda in postavili kamnito peč za ogrevanje prostorov,« pripoveduje Zorko. Člani društva so po njegovih besedah pomagali pri obnovi objekta, delali so udarniško in vložili več tisoč ur prostovoljnega dela. Uredili so tudi okolico mežnarije; prej je tam raslo grmičevje. »Pripravili smo tako, da je bilo pozneje precej manj dela za obrtnike. Po računih, ki jih imamo spravljene, je župnijo obnova mežnarije stala 23.800 evrov. Naše društvo ji je nakazalo 7500 evrov, da je poravnala nekatere račune. Od tega zneska pa se je nato v naslednjih letih odštevala najemnina. Župniji smo namreč letno plačevali 500 evrov,« pove Zorko.

Ponosni so bili na prenovljen objekt, na bližnjem travniku so ob odobravanju župnika Dularja uredili tudi priveze za konje. Zorko poudari, da so skrbeli tudi za urejenost župnijskega območja okrog cerkve. »Večkrat letno smo kosili travo, da je bil prostor zgledno urejen. Pomagali smo tudi pri obnovi cerkve. Z nekdanjim župnikom smo delali z roko v roki. Tudi takratni novomeški škof Andrej Glavan je bil vesel, da se je ta prostor uredil. Vsako leto smo 24. aprila na god Sv. Jurija organizirali povorko in blagoslov konj, ki so se ga udeležili tudi člani drugih konjeniških društev iz Trebelnega, Mirne Peči, Škocjana in iz Semiča,« se spominja Zorko. A letos po 64 letih prvič tradicionalne povorke ni bilo.

Arhiv Konjeniškega društva Sveti Jurij - Grčevje
Nekdanja mežnarija nekoč

Razlog je, da so morali marca izprazniti prostore nekdanje mežnarije, kajti pogodba se jim je iztekla. »Župnik Jože Rački, ki je nasledil Dularja, je dejal, da se župniji ne izplača, da smo najemniki prostorov. Že ko je prišel v našo faro, nam je takoj dvignil letno najemnino s 500 na 1100 evrov. Čeprav smo ga poskušali pregovoriti, je vztrajal, da gremo ven. Pred nekaj meseci smo dobili pošto odvetnice iz Ljubljane, da se moramo do 10. marca izseliti, kar smo tudi naredili, saj nam drugega ni preostalo. Odstraniti smo morali tudi priveze za konje na travniku, saj je župnik zahteval, da vse povrnemo v prvotno stanje,« z žalostnim tonom pove Zorko.

PREDLAGALI ODKUP MEŽNARIJE

Župniji so predlagali odkup mežnarije. Ponujali so od 25 tisoč do 30 tisoč evrov, a po besedah Zorka jim je Rački zatrdil, da že ima drugega kupca, ki naj bi bil pripravljen odšteti še enkrat višji znesek. »Naj izpostavim tudi, da je župnik že prodal farovško zidanico, ki so jo pred leti pomagali postaviti farani. Ne vem, kako lahko en sam odloča o premoženju fare. Duhovniki bi morali povezovati ljudi, ne pa jih razdruževati,« meni predsednik Krajevne skupnosti Otočec Franc Rifelj, ki je tudi eden izmed treh ustanovnih članov Konjeniškega društva Sveti Jurij - Grčevje, druga dva sta Jože Kocjan in Anton Blažič.

Čeprav so ostali brez prostorov, zdaj se namreč začasno dobivajo pri predsedniku društva, so se s tem sprijaznili. Ne morejo pa požreti, kar je župnik Rački spomladi govoril pri dveh svetih mašah. Po besedah Zorka je razlagal, da je obnova mežnarije župnijo stala 44 tisoč evrov, da so več let živeli na njihov račun in izkoriščali nekdanjega župnika. »Župnika sem pozval, naj predloži račune, na podlagi katerih je dobil takšen znesek. Ko smo jih prejeli, smo se z drugimi člani svojega društva usedli in si ogledali vso zadevo, a naši izračuni se ne ujemajo z njegovimi,« zatrjuje Zorko, ki je prepričan, da so njihovi izračuni pravilni, zato vztraja, da se jim župnik opraviči. Dodaja, da so se obrnili tudi na novega novomeškega škofa Andreja Sajeta, a ni našel časa, da bi se z njimi dobil in pogovoril.

Rok Nose
Mirko Zorko, predsednik Konjeniškega društva Sveti Jurij - Grčevje, pred prenovljeno mežnarijo

ZA ŽUPNIJO POMEMBNEJŠE DRUGE NALOŽBE

Za komentar smo se obrnili na župnika Jožeta Račkega, ki je leta 2013 nasledil Franca Dularja. Kot pravi, je že leta 2017 s težkim srcem podaljšal pogodbo za oddajo teh prostorov v najem še za pet let. »Moramo vedeti, da je župnija financirala obnovo tega objekta, od konjeniškega društva pa so za njihove potrebe prihajali novi in novi zahtevki po dodatnih vlaganjih v stavbo. Župnija od tega ni imela nič. Nisem videl potrebe, da bi še naprej vlagali v objekt. Zato sem se v posvetovanju z gospodarskim svetom odločil, da stavbe ne bomo več dajali v najem. Za župnijo so pomembnejše druge naložbe, kot je vzdrževanje sakralnih objektov. Ves čas je treba vlagati tudi v naš Petrov vrtec, ki je edini katoliški vrtec na našem območju, pa še bi lahko našteval,« pove Rački in dodaja, da nima nobenih zamer proti konjeniškemu društvu, vendar župnija ne more financirati njihovih potreb. »Mi smo v službi vseh ljudi in do vseh se obnašamo enako,« pristavi.

Očitke, da je spomladi med mašo govoril neresnico, odločno zanika. »Ljudem sem želel zadevo predstaviti, zato sem natančno nanizal podatke. Župnijo je obnova te mežnarije stala okoli 44 tisoč evrov; imamo vse račune o tem. Da so tam pijančevali, nikoli nisem rekel, povedal pa sem, da so konjeniki z nenehnimi zahtevki po novih in novih vlaganjih v objekt na ta način izsiljevali prejšnjega župnika, kar mi je povedal sam,« zatrjuje Rački.

Na vprašanje, zakaj je pred petimi leti tako drastično povečal letno najemnino, župnik pojasnjuje, da jim je 150 evrov zaračunal za uporabo zgornjih prostorov. Po njegovih besedah je bila torej letna najemnina 650, ne pa 1100 evrov. Zakaj niso privolili v prodajo mežnarije konjeniškemu društvu, odgovarja, da je bila ponujena cena prenizka, saj je župnija v prenovo vložila veliko več denarja. Kaj bodo v prihodnje s tem objektom naredili, še razmišljajo. »Farovško zidanico sem prodal ob posvetovanju z veliko farani, z župnijskim pastoralnim svetom, gospodarskim svetom župnije, na koncu je soglasje dala tudi Škofija Novo mesto. Tudi vzdrževanje zidanice in vinograda nam je predstavljalo samo strošek in breme,« je dodal Rački.

NA ZAČETKU NAVDUŠEN, NA KONCU MU JE BILO MALO ŽAL

Rok Nose
Mirko Zorko

S svojega zornega kota je zgodbo osvetlil tudi danes že upokojeni duhovnik Franc Dular, ki smo ga obiskali na njegovem domu pod kapiteljsko cerkvijo. »Ideja je bila, da bo obnovljena mežnarija služila ne samo konjeniškemu društvu, ampak tudi drugim faranom. Dogovorili smo se za najem spodnjih prostorov, zgornje pa bi lahko uporabljali tudi drugi. S skupnimi močmi smo začeli, potem pa se je vse bolj zatikalo, najbolj seveda pri denarju,« pove Dular. Dodaja, da velikokrat ni bil seznanjen z vsemi deli. Na koncu je zgolj dobil račun, ki ga je moral plačati. »Nekaj sem jih sicer zavrnil, saj se z vsem nisem strinjal, a večino računov je župnija pokrila,« pove Dular, ki potrdi, da so bile potrebe članov društva po vedno novih in novih vlaganjih. Zanika pa, da bi ga kdo kakorkoli izsiljeval.

Začetno navdušenje je pri Dularju kmalu začelo pojenjati. »Vse več je bilo nesoglasij med nami in nezadovoljstva z moje strani. Enkrat sem presenečen ugotovil, da za hišo ni več kostanja. Ne da bi me vprašali, so ga požagali in napravili drva zase, a tudi jaz sem jih takrat potreboval,« omeni Dular. Zelo ga je zmotilo, ko je izvedel, da so konjeniki drugim društvom, če so želeli najeti prostor, postavili zelo visoko ceno in si tega po njegovih besedah niso mogli privoščiti. »V pogodbi pa je bilo zapisano, da se tudi drugim okoliškim društvom odda prostor v najem po primerni ceni,« pravi Dular. 

Na koncu mu je bilo malo žal, da je privolil v obnovo nekdanje mežnarije, pove. »A zaradi ljubega miru in prepričanja, da bo stvar vendarle koristila tudi drugim, temu nisem nasprotoval,« doda Dular. Nekajkrat letno je tudi župnija tam gostila različne skupine, saj je bilo območje, kot prizna, lepo urejeno.