V veslaškem centru ter njegovi gostilni in piceriji Špica ob Blejskem jezeru, ki se uvršča visoko na kulinaričnem zemljevidu, se je zbralo skoraj tristo ljudi in se spominjalo žlahtnih odličij. Vmes pa se je Janiju zgodilo življenje – od dveh hudih bitk z zahrbtnima boleznima do pretečenega maratona, opravljenega ironmana, jadranja, golfa in trmastega prebijanja v podjetniški svet. Vse to počne po svoje, z neverjetno življenjsko energijo in trmo.
Jani je bil od malega prava žverca in ga je bilo nemogoče umiriti. »Prve tri mesece življenja sem preživel v sobici v hotelu Triglav na Bledu, saj z mamo, ki je v to turistično mesto prišla s trebuhom za kruhom iz Štajerske, nisva imela praktično ničesar. Nato sva nekaj let živela v stanovanju nad gostilno, od sedmega leta pa v središču Bleda. Odkar pomnim, me je razganjalo od energije, želje po gibanju, pa tudi tega, da bi kaj ušpičil. Verjetno sem preveč brcal že v trebuhu. Zelo živahen sem bil tudi pozneje, v vrtcu in šoli. Poskusil sem vse možne športe in se jih kmalu naveličal: od karateja, ko sem se tri tedne z avtobusom vozil na treninge v Radovljico, odbojke, hokeja do atletike, teka na smučeh, smučanja in še bi lahko našteval. Nekega dne pa sem prišel domov in mami ponosno oznanil, da zdaj pa veslam. Rekla mi je, da sem si izbral najtežji in najbolj nenavaden šport in da to ne bo šlo. Tudi učitelj telesne vzgoje je dejal, da iz mene ne bo nič, da sem preveč neroden. Nisem se pustil odvrniti. V osmem razredu sem bil dober prijatelj z Denisom Žvegljem, ki je hodil na veslanje. In ker nisem imel nič drugega, želel pa sem se družiti s prijateljem, sem šel veslat tudi sam. Hitro so prišli tudi uspehi, četudi toliko ljudi ni verjelo vame. Nato se je vse dogajalo s svetlobno hitrostjo,« se spominja Jani, ki je svojo prvo tekmovalno sezono doživel leta 1987, komaj pet let pozneje, pri dvajsetih pa je že osvojil olimpijsko medaljo, kar je skoraj nepredstavljivo.
Dvajsetletnik z olimpijsko medaljo
»Bil sem čisto zelen, niti popek še nisem bil. To je tudi opravičilo za vse moje norosti, ki sem jih počel v tistem času. Vse sem jemal zlahka, neobremenjeno. Tudi olimpijska medalja se mi ni zdela nič posebnega. Tak je bil tudi moj odnos do posadke. Na srečo sem ob sebi imel tri krasne fante, ti so mi privzgojili večino navad, ki so potrebne v športu. Nato so sledila razburljiva leta, polna vzponov in padcev: na naslednjih olimpijskih igrah žal v posadki ni bilo Saša, ki je umrl v prometni nesreči. Nato sva bila v Sydneyju samo še dva, na koncu pa sem od prvotne posadke v Atenah ostal sam. Kljub začetnim dvomom je bila mama vse življenje moja največja podpornica in najglasnejša navijačica. Ob osvojitvi medalje v Barceloni je dala na Radio Jesenice oglas, da potrebuje pomoč pri spletanju kit iz smrečja za sprejem njenega dragega sina. Pomagat ji je prišlo več kot 20 žensk. Bled so okrasile kot za novo leto. Potem je sicer deževalo in so sprejem prestavili v Festivalno dvorano, a je res dala vse od sebe. Na tekmah je glasno navijala s tribun in se drla, tudi če kdaj ni dobro videla in mene ni bilo v čolnu,« se v smehu spominja Jani, ki mu je bilo hudo, ko je mama pri komaj 65 letih zbolela za demenco in leta 2009, pet let pozneje, umrla. Istega leta je moral pokopati še očeta. V teh trenutkih se je velikokrat spomnil svoje minljivosti in svojih bitk z boleznijo.
Življenje je nepredvidljivo
Leta 1998 je zbolel prvič. Takrat so se v hipu sesule vse sanje in ambicije, kaj vse bodo še dosegli. »Začelo se je z bolečinami v trebuhu. Bili smo v Avstraliji, sredi puščave. Ležal sem v podzemnem hotelu in se zvijal od bolečin. Mislil sem, da bo minilo, in nisem želel, da me pogleda zdravnik. No, naslednji je bil 3.500 kilometrov proč. Nato je se je malo umirilo, čez tri mesece pa me je spet usekalo. Tokrat je šlo zares. Moral sem v bolnišnico, tam so mi želeli odpreti trebuh in pogledati, kaj je narobe z mojim črevesjem. Bil sem trmast in sem dejal, naj to naredijo laparoskopsko, da bom prej okreval. Ni pomagalo. V treh mesecih so mi še štirikrat odprli trebuh in postavili diagnozo ileus. Šlo je za tujek, ki mi je vozlal črevesje. Z vsako operacijo so mi tudi odrezali del črevesja. Ko sem po treh mesecih prišel iz bolnišnice, sem tehtal komaj 59 kilogramov. Samo za primerjavo – zdaj jih imam 85 in sem suh. Ko sem zdravnika vprašal, ali bom lahko še veslal, me je samo debelo pogledal in rekel, naj bom vesel, da sem še živ. Vendar se nisem vdal. Razmišljal sem po svoje in tuhtal, kako bi si lahko pomagal. Po dveh mesecih sem že lahko malo veslal, vendar pa trener ni več računal name in sem se moral znova sam postaviti na noge. Z Milanom Janšo sva dobila mlada Štajerca Mateja Preloga in Roka Kolandra. V Sydneyju smo osvojili sicer nesrečno, a glede na moje zdravstvene težave zelo srečno četrto mesto. Zame je bil neverjeten uspeh, da sem bil dve leti po toliko operacijah sploh lahko v boju za kolajne. To me je gnalo naprej. Sam sebi sem nekaj dokazoval, kar je sicer bedarija, vendar sem poskušal. Obenem pa sem se ves čas zavedal, da ljubi šport ni večen, da zelo hitro pride dan, ko te noben več ne pozna, izgubiš prijatelje, navijače. Ko se moraš vrniti v svet, iz katerega si mlad odšel. Treba je vedeti, da je vrhunski šport čisto poseben svet, ki je drugim ljudem nedoumljiv. Sploh v veslanju. Tu moraš dati 110 odstotkov za nekoga drugega, ki je s tabo v čolnu. Kadar si na startni črti, nimaš niti kančka dvoma o ostalih treh, vendar pa se lahko v vsakem hipu vsakemu zgodi karkoli. Ko te trener izbere, ne obstaja prva oseba ednine. Smo samo še mi,« pravi Jani, ki je v veslanju vztrajal do leta 2006. Nato so se mu začele težave z revmatoidnim artritisom.
Včasih je težko videti samega sebe
Najprej so ga začeli boleti gležnji in ni imel pojma, kaj se mu dogaja. Po pol leta so zdravniki ugotovili, da ima neozdravljiv revmatoidni artritis. »To sem ostro zavračal in govoril, da tega nimam, ter se tako tudi obnašal. Žal sem ta boj izgubil. Bolečine so bile peklenske. Tako zelo je bolelo, da sem na cesti lahko naredil sedem korakov, pri osmem pa me je sklep tako bolel, da nisem mogel narediti niti enega več. Kot da bi nekdo bril norce iz mene. Nato sem začel iskati alternativne rešitve in izkazale so se za zelo uspešne. Zdaj vem, da sem odreagiral narobe, ko sem hodil od zdravnika do zdravnika in želel njihovo pomoč. Nisem se poglabljal v bolezen, ko pa sem se začel, sem ugotovil, da si lahko pomagaš le sam. Še danes me kličejo, kaj sem naredil ... Meni je pomagalo, da sem si 'naštimal glavo': sprememba mišljenja. Ljudje se premalokrat iskreno pogovarjamo sami s seboj in oziramo vase. Ko pa se, nam velikokrat ni všeč, kar vidimo, in rečemo, to pa nisem jaz, takšen pa že nisem. Ampak (tudi) točno tak si. Ko sem prebral še knjigo Louise Hay Življenje je tvoje in opis bolnikov z revmatoidnim artritisom, češ da se smilijo sami sebi, mi je bilo to težko priznati. Moral sem sprejeti in iti naprej,« pove Jani, ki ni nikoli maral povprečja niti se ni oziral na to, kaj si drugi mislijo in govorijo o njem. Vedno si je trmasto utiral svojo pot, zato je bil in je še tako uspešen. Radoveden in trezno razmišljajoč, kot je, je tudi vedel, da športna kariera ne bo trajala večno, zato si je že med veslanjem začel utirati novo (poslovno) pot. Videl jo je v kulinariki in turizmu.
Povprečje ga ne zanima
Že od malega je bil tudi ljubitelj dobre hrane. Kot mulček se je motal mami okoli nog in ji pomagal peči palačinke, piškote, delati sendviče. »Želel sem biti kuhar in sem se vpisal na gostinsko šolo. Ko pa sem bil na praksi v hotelu Toplice, sem bil bridko razočaran: delovnik je bil kot v tovarni, od šestih do dveh in od dveh do desetih zvečer. Motil me je tudi vonj (smrad) po hrani v kuhinji, ki je seveda čisto običajen. Na živce so mi šli sošolci natakarji, ki so hodili mimo mene, celega zapackanega od kuhanja, lepo oblečeni, in mi kazali, koliko napitnine so dobili. Zato sem se po prvem letniku prepisal za tehnika strežbe. To se mi je ob športu zdela najlažja pot. In ker sem vedel, da bo športa enkrat konec, sem leta 2000 na Bledu, za vsak slučaj, tako kot ima župnik kuharico, če se kaj zgodi, odprl majhen bar. Angažiral sem natakarice in deset let nam je šlo dobro. Kmalu pa so se pojavile želje po restavraciji. Iskal sem različne lokacije in našel to ob jezeru, kjer je zdaj Špica. Najprej sem imel mehiško restavracijo, vmes pa sem delal korake v pravo smer. Ves čas sem hotel biti drugačen, saj me povprečje ne zanima. Naredil sem tudi tečaj za sommelierja 2. Ljudje so restavracijo zelo dobro sprejeli, ves čas pa se seveda učim in uvajam novosti. Tako sem med korono, ko so drugi mislili, da se ves svet sesuva, govoril, tega bo enkrat konec in spet bomo normalno delali. Zato nisem odpustil niti enega človeka, nasprotno, dva sem celo zaposlil, saj smo se lotili še pic na neapeljski način. Z veseljem sem jih brezplačno ponudil zdravstvenim delavcem in tistim, ki si niso mogli privoščiti toplega obroka. Držim se načela, da ko so vsi na tleh, se je treba zmotivirati in dvigniti,« pove Jani, ki že dobro leto ne gleda televizije niti se ne spušča v nesmiselne debate o katastrofah po svetu. Seveda mu za to ni vseeno, a če na nekaj nima vpliva, se raje posveti tistemu, kar lahko spremeni. Tako je tudi, denimo, za ukrajinske ljudi naredil največ, ko jim je razdelil 150 pic.
Vsestransko aktiven si postavlja nove in nove cilje
»Zdaj je gostinstvo na neki način vpeljana zgodba. Vendar je v tej panogi tako, da če te ni ves čas poleg, vidiš, da ni zares vpeljana. Med sezono sem veliko v restavraciji, kar me pravzaprav ne moti, saj rad delam. Poleg tega imava z nekdanjim soveslačem Miho Pirihom podjetje, ki se ukvarja s timbildingi in prirejanjem dogodkov za večja in manjša podjetja. Nekaj dela pa imam še z oddajanjem apartmajev,« pove Jani, ki se počasi že ozira po drugih izzivih, za katere bo potreboval manj časa, saj si želi manj delati in več uživati. Ne obremenjuje se s tem, kako je blejskim gostincem in turističnim delavcem s svojo gostilno in stojnico na promenadi premešal štrene. »Že med veslaško kariero se nisem nikoli oziral, kaj si drugi mislijo in govorijo o meni. To je velika napaka, ki jo delajo ljudje – da se ozirajo na mnenja drugih. Bolj je problem, kaj si človek misli o sebi. Najpomembneje je, da se zavedaš, kdo in kaj si, kaj počneš, ali se dobro počutiš v svoji koži in da ne greš preko svojih zmožnosti. Če se držiš tega, so stvari v življenju zelo preproste,« pravi Jani in dodaja, da je šport še vedno del njegovega življenja, brez katerega ne more. Močno ga je zaznamoval in si ne predstavlja življenja brez gibanja. »S športom se sproščam, si 'pucam glavo', kujem načrte, kaj bom počel, kako bom nekaj izvedel ... Včasih grem teč, da poskusim nekaj pozabiti, drugič pa, da najdem rešitev ... Uživam, kadar grem plavat, teč, na kolo, igrat golf. Želel bi si še več tega. Ko sem lani praznoval abrahama in sem v New Yorku pretekel še maraton, sem malo pogledal tudi svoje življenje za nazaj. Sem kar zadovoljen s tem, kar mi je uspelo. Seveda so bili trenutki, ko nisem bil zadovoljen, a sem to skušal takoj popraviti. Nezadovoljstvo te opozarja, da je nekaj treba popraviti, in ga je treba jemati resno,« je odločen Jani, ki si rad postavlja cilje. Njegov moto je, da če hočeš biti uspešen, se je za to treba truditi vsak dan. »Sam sem začel iz nič, brez vsega in denarja. Pa tudi veslanje ni bilo nikoli šport, s katerim bi lahko obogatel. Pri 20 sem sicer dobil olimpijsko medaljo in sem super živel. No, ja, pri 20 tako ali tako ni težko super živeti. Nato pa je treba vsak dan migati. Čedalje več. Kolikokrat se moram zjutraj dobesedno zbrcati, da grem teč. Pa potem pride nekaj vmes in si rečem, bom šel pozneje, pa spet delam, se tolažim, da bom šel zvečer. Takrat se pa ulije in je dober izgovor, da bi ostal doma. Vendar pa ti nič ne more poplačati občutka zadovoljstva, ko končno kljub vsemu obuješ superge in narediš tistih nekaj kilometrov, ki ti zbistrijo glavo ter poživijo telo. To so trenutki, ki človeka premikajo naprej,« je prepričan.
