O vsem tem smo se pogovarjali z upokojeno zdravnico, mag. Boženo Kuhelj Skalicky, dr. med., specialistko splošne medicine, ki je bila 35 let direktorica Študentskega zdravstvenega doma Univerze v Ljubljani, odkar je v pokoju, pa je že 14 let predsednica sekcije upokojenih zdravnikov Slovenskega zdravniškega društva, in zdravstvo dobro pozna.
Družinskih zdravnikov je torej v Sloveniji premalo.
Že dolgo. Pa še nezadovoljni so, ker nimajo pogojev za strokovno delo, za kar so izobraženi; zasuti so z administracijo. Dolga leta so študirali, se izpopolnjevali, da so postali administratorji: za zavarovalnico in še številne druge ustanove. Plača torej ni najpomembnejši razlog, da iz družinskih ambulant bežijo drugam, tudi v tujino. Odhajajo, ker je organizacija dela slaba.
Ko gre družinski zdravnik v pokoj, zdravstvena ustanova kljub številnim razpisom ne dobi novega.
Res je. Med tistimi, ki so ostali brez svojega zdravnika, je veliko starejših, ki imajo več kroničnih bolezni. Ker je družinskih zdravnikov v večjih mestih premalo, jih pošiljajo v različne kraje, kjer še sprejemajo bolnike. Kot da ne bi vedeli, da bolan človek ne more potovati v drug kraj k zdravniku, ki je slučajno prost. Sploh pa nimajo vsi avtomobilov ali sorodnikov in znancev, ki bi jih na delovni dan vozili po Sloveniji. To, kar se dogaja, je sprto s pametjo ter povzroča hudo nezadovoljstvo bolnikov in zdravnikov.
Se tega politični in birokratski odločevalci ne zavedajo?
Mislim, da ne, saj bi sicer že davno izboljšali organizacijo dela in zdravnike osvobodili administracije. Ceneje je zaposliti administrativno moč kot izgubiti zdravnika. Družinski zdravniki bi morali biti tudi bolj povezani s specialisti. V tako imenovanem timskem delu bi bolje skrbeli za zdravstveno oskrbo bolnikov.
Kdo zasipa zdravnike z administracijo?
Po pravici povedano, ne vem. Mislim pa, da neka pravniško-virtualna politična klika.
Tudi vi, ki stanujete v Črnučah v Ljubljani, ste ostali brez družinskega zdravnika, mar ne?
Na srečo so me kot pacientko sprejeli v moji bivši zdravstveni ustanovi in k sreči je tudi moja osebna zdravnica zelo požrtvovalna in spada med takšne, ki delajo preko delovnega časa, ter tako zadovolji vse potrebe svojih zavarovancev.
Kaj pa če si bolan in te nihče noče sprejeti?
To se ne bi smelo zgoditi, vem pa, da se dogaja. Zato so čakalne vrste na urgencah še daljše, kot so že bile.
Koliko časa bi moral imeti zdravnik za vsakega pacienta?
Vsaj deset minut, pri zapletenih primerih pa tudi pol ure in več. Zdaj pa je tako, da te zdravnik, ki ima pred sabo računalnik, pogosto niti ne vidi, ker ves čas v računalnik vnaša najrazličnejše podatke.
Kaj pravite na to, da kličeš ambulanto tudi dvajsetkrat, pa se nihče ne oglasi ali pa je telefon ves čas zaseden?
To je nedopustno, nedostojno in nespoštljivo do ljudi.
Se vam zdi svetovanje po telefonu primerno?
V nekaterih primerih da, sicer pa se diagnoze ne da postaviti na daljavo. Samo živi stik z bolnikom pripelje do pravega zdravstvenega stanja in zdravljenja.
Kako to, da v bivši državi nismo imeli podobnih težav, čeprav je bilo manj zdravstvenega osebja, tudi zdravnikov?
Včasih smo zdravniki delali brez računalnikov, ki naj bi sicer naše administrativno delo olajšali. Pa ga ne. Z bolje organiziranim strokovnim delom družinskih zdravnikov bi vsi pridobili in skrajšali čakalne vrste. Družinski zdravniki bi opravili veliko dela, ki ga sedaj prelagajo na ramena specialistov ali pa na urgentno medicino.
Torej so čakalne vrste pri specialistih predolge delno tudi zato, ker družinski zdravniki mnoge, ki bi jih lahko sami zdravili, a za to nimajo pogojev, prenapotujejo k njim?
Tako je. Specialisti, pa naj mi ne zamerijo preveč, so pogosto zelo ozko usmerjeni in premalo timsko povezani z zdravnikom v osnovnem zdravstvenem varstvu. Vidijo, denimo, le bolno oko, srce, ki ni več pri močeh, ali okvarjeno ledvico itd., ne pa človeka kot celoto. Vsekakor bi morali dati družinskim zdravnikom večjo veljavo in s tem tudi večjo odgovornost. Ter jih tudi bolje nagraditi.
Se vam ne zdi, da nam specialisti predpisujejo preveč zdravil?
Ja. Vsak specialist predpiše svoje. Nobeden od njih pa ne preverja, katera zdravila ta bolnik že jemlje. Tako mnogi vsak dan vzamejo tudi po 15 zdravil, kar je preveč in nepravilno.
Kaj menite o zdravnikih, ki zjutraj delajo v javni ustanovi, popolne pa v zasebni?
Sem proti. Nisem pa proti zasebnim zdravstvenim ustanovam in niti proti popoldanskemu delu. Torej javni zdravniki lahko delajo tudi več v javnih ustanovah, zasebni pa v zasebnih. Javno in zasebno zdravstvo bi morala biti strogo ločena.
V ozadju vsega je denar. Veliko denarja.
Razporeditev denarja v zdravstvu krojijo predvsem zavarovalnice. Namesto da bi podpirale razvoj javnega zdravstva, kupujejo in podpirajo razvoj zasebnega. Poleg tega ustanavljajo poleg osnovnega, dodatnega še specialna zavarovanja, ki niso poceni, ter s tem plačnikom tega zavarovanja zagotavljajo hitrejšo pot do specialista. To je spet diskriminacija revnejših.
Kako iz pomanjkanja družinskih zdravnikov?
Nujno bi morali urediti normalne delovne pogoje in razmere za strokovno delo ter s tem povečati zanimanje za družinsko medicino med študenti medicine in mladimi zdravniki. Uvesti bi morali tudi stimulativno nagrajevanje. Dobri in prizadevni bi morali zaslužiti več!
