"Sem zdravnica. Rada pomagam drugim. Tudi do točke, ko preveč jemljem nase. Včasih tega nisem tako močno občutila, zadnje čase pa me vedno bolj surovo opominja, da nisem vsemogočna in nezlomljiva. Da včasih preveč bremena dvigujem na svoja ramena," so njene uvodne besede. Pogosto podoživlja intervencije, na katerih je sodelovala.
"V eni od hiš, mimo katere se peljem, si je moški vzel življenje. Veliko smrti vidim v službi. Takšnih in drugačnih. Nekatere, kot je mirna smrt ostarele gospe na domu, je lažje sprejeti in razumeti. Pogled na človeka, ki si je sam vzel življenje, pa je nekaj povsem drugega. Težko si predstavljam stisko, v kateri človek stori nekaj takega. Žal mi je, da ni zmogel prej najti pomoči. Žal mi je za družino, ki ostane za njim, sama. Za strta in uničena mlada življenja, ki ne razumejo, zakaj. Vsakič, ko se peljem mimo te hiše, se spomnim na vse to. Vsakič," so njene izpovedne besede.
Ni preživel
Spominja se prometne nesreče, na katero je bila poklicana kot reševalka. Z ekipo je tisti dan morala v nekaj trenutkih pokazati vse znanje. "Med samo nekaj srčnimi utripi je treba sprejeti odločitve, ki pomenijo razliko med življenjem in smrtjo. Mlajši moški je bil hudo poškodovan, res hudo. Nekako smo ga uspeli ohraniti pri življenju, a je v bolnišnici čez dva dni umrl. Še nekaj časa se je, poleg policijskega zarisa nesreče, na asfaltu na tistem ovinku poznala sled njegove krvi. Te že dolgo ni več, jaz pa jo še danes vidim tam vsakič, ko se peljem mimo. Sem že nekajkrat zavestno izbrala drugo pot, čeprav je zato vožnja daljša. Verjetno je že to znak, da z mano ni vse v redu," se iskreno priduša.
Sklene, da se ne počuti najbolje, da ne more priti k sebi, ker iz meseca v mesec dela preveč, s čimer "maši" manko kadra v zdravstvu. "Sicer lahko dobim prosto teden ali dva, nato preostanek meseca; v dveh, treh tednih, naredim ur za celotno mesečno obveznost. V avgustu to pomeni, da sem najprej slaba dva tedna prosta, nato pa v naslednjih dobrih dveh tednih razpisana za 156 ur. Kar je skoraj 80 ur na teden," je povedala.
Zanašajo se nad njimi
Svojo službo oz. poslanstvo v življenju, pravi, ima rada, ampak da vse težje prenaša čas, preživet v službi in težke primere. Med drugim jo je strah, da bi zaradi utrujenosti naredila napako, ki bi uničila življenje pacientu in njej. "Vedno težje prenašam pritiske, nejevoljo in včasih tudi verbalno nasilje pacientov. Ti se v vedno večji meri zgrinjajo na urgenco, ker sistem na primarni ravni razpada, mi smo pa edini, ki imamo (moramo imeti) vrata odprta 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Po svoje jih razumem, saj tudi oni niso krivi za razpad sistema, hkrati pa zavračam, da bi bila skupaj s sodelavci, sestrami in reševalci, boksarska vreča za frustracije vsakega, ki je nezadovoljen s stanjem, za katerega ne samo, da nismo krivi, ampak celo vlagamo nadpovprečne napore, da bi vse skupaj vsaj za silo zadržali nad vodo."
Kdo, če ne oni
Pismo zaključuje še posebej boleče, saj pravi, da je prišla do točke, ko vse težje prenaša čustveno zahtevno plat službe in "težje kot jo prenašam, ko je ne morem odložiti in pozabiti, ko na tistem ovinku še vedno in vsakič znova vidim sled krvi, bolj sem utrujena in preobremenjena. Vedno bolj pogosto se zgodi, da kakšen dan, ko nisem na razporedu ali pa sem pred/po nočni izmeni, preprosto preležim na kavču, dremam in zrem v strop, ker nimam ne psihične ne fizične energije iti niti na sprehod. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imela voljo skuhati celoten obrok. Izogibam se družbi, ker se najbolje počutim sama, saj sem od nenehnih interakcij z ljudmi že tako dovolj izpita. Hkrati pa imam, čeprav sem se pripeljala do roba, občutek, da bi morala zdržati še več. Še dlje. Ker nas je premalo. Ker kdo pa bo, če ne bom jaz?"
